Dejstvo, da država s prisilnim sredstvom predpiše zasebno-pravnemu društvu, da je na njegovem naslovu prijavljeno tudi stalno prebivališče tretje osebe, četudi ta oseba tam ne prebiva, ampak prejema materialno humanitarno pomoč v skladu z avtonomnimi načeli podeljevanja pomoči tega društva, brez dvoma pomeni poseg v pravici iz 33. in 35. člena Ustave. Poseg pa je ustavno dopusten samo, če je v skladu z načelom sorazmernosti.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - obnova postopka - prekluzivni rok
Tožnica se je že dne 3. 9. 2013 seznanila z vsebino izjave imenovane priče, oziroma z okoliščino, da ni več mogoče izvesti sodnega postopka oziroma kazenskega pregona zaradi zastaranja, kar tudi po presoji sodišča obenem tudi pomeni, da je tožena stranka pravilno zaključila, da je prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka zaradi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tako potekel dne 3. 10. 2013, zato je predlog tožnice prepozen.
Tožničin pooblaščenec v konkretnem primeru ne uživa statusa stranke, ampak zgolj zastopa stranko na podlagi in v okviru danega pooblastila.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - središče življenjskih aktivnosti - pravica do proste izbire prebivališča
Opredelitev stalnega prebivališča iz določbe 3. točke 3. člena ZPPreb kaže, da mora posameznik za prijavo stalnega prebivališča kumulativno izpolnjevati tako subjektivni pogoj, to je namen bivanja v točno določenem kraju in objektivni pogoj, to je, da tam tudi dejansko prebiva.
Tožnica objektivnega pogoja za prijavo stalnega prebivališča ne izpolnjuje. Iz zbranih dokazov namreč izhaja, da se pretežni del časa zadržuje na območju Republike Srbije in da ima kot državljanka te države tam tudi prijavljeno prebivališče. Njena medicinska dokumentacija izkazuje, da se zdravi v tamkajšnjih zdravstvenih ustanovah, sama pa navaja, da je tam tudi zaradi terapevtskega zdravljenja v zdraviliščih.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - prijava začasnega odhoda v tujino
Zakon izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Navedene določbe mora upoštevati tudi upravni organ, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, ko bi upravni organ osebi prijavil stalno ali začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja ali celo, da se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo, oziroma da lastnik nepremičnine sploh ne bi bil seznanjen s takšno prijavo.
stalno prebivališče - prijava stalnega prebivališča - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - središče življenjskih aktivnosti
Četudi tožnica občasno prihaja v Slovenijo, kjer živi njena sestra, to še ne pomeni, da je v Sloveniji središče njenih življenjskih interesov v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - višina odškodnine
Merila za določitev denarne odškodnine, ki so določena v 7. členu ZPŠOIRSP so bila pravilno uporabljena. Za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine in glede na to, da tožnica ne zatrjuje, da je bilo obdobje izbrisa daljše od 112 mesecev, se sodišče ni spuščalo v presojo višine pravilnosti tega izračuna.
stalno prebivališče - upravni postopek - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - sodelovanje stranke v postopku - zaslišanje priče
Prvostopenjski organ bi moral dokazovanje s pričami, ki jih je že vabil, tudi izpeljati in ni dopustno, da je dokazovanje z nekaterimi pričami „obstalo“ samo iz razloga, ker se vabljene priče vabilu na zaslišanje niso odzvale.
Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica za dan 30. 4. 2008 sicer res vabljena, da se jo seznani z ugotovitvami postopka (do tedaj sta dve vabljeni priči podali pisni izjavi) in da se na to vabilo ni odzvala. Vendar pa je organ tudi še po tem datumu vabil dve priči. Tako je bila edina priča, ki se je na zaslišanju odzvala, zaslišana dne 12. 5. 2008, torej potem, ko naj bi bila tožnica seznanjena z ugotovitvami postopka. Tožnica pred izdajo odločbe tako ni bila seznanjena o tem, kar je ta priča izpovedala. Tožnica tudi ni bila vabljena na zaslišanje prič, čeprav ima kot stranka v postopku pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi pravico, da pričam postavlja vprašanja. To pa pomeni, da tožnica v postopku ni imela možnosti celovito braniti svojih pravic in pravnih koristi.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - izrek odločbe - naslov v tujini
V izreku izpodbijane odločbe je organ odločil (zgolj), da se tožnici vpiše novo stalno prebivališče na naslovu v tujini, in sicer na območju, ki ni pod jurisdikcijo Republike Slovenije, to je v Črni Gori. Tak izrek ni v skladu z določbo šestega odstavka 8. člena ZPPreb.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Po določbi petega odstavka 8. člena ZPPreb pristojni organ na podlagi dokončne odločbe, s katero ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče, oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve z območja Republike Slovenije. Po določbi četrtega odstavka istega člena se v primeru, če posameznik nima stalnega prebivališča in ga po določbah tega zakona tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. Šele potem, če pristojni organ v postopku ne more ugotoviti, kje posameznik dejansko prebiva in po določbi četrtega odstavka tega člena ne more prijaviti njegovega stalnega prebivališča, na podlagi dokončne odločbe posameznika iz registra stalnega prebivalstva izbriše.
V izreku izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ odločil (zgojl) tako, da se (na splošno) tožnika po dokončnosti odločbe izbriše iz registra stalnega prebivalstva. Za takšno odločitev pa upravni organ nima zakonske podlage.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča
Sama prijava stalnega prebivališča pomeni zgolj registracijo dejanskega bivanja, kar pa ne vpliva na lastninsko pravna razmerja ali druga civilno pravna razmerja, temveč se s prijavo zagotavlja zgolj ažurna evidenca o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - dokazovanje - zaslišanje priče
Za ugotavljanje stalnega prebivališča je bistveno zgolj to, da nekdo na določenem naslovu dalj časa živi in da je tam središče njegovih življenjskih interesov, kar se kaže na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi in pri tem ni bistveno to, ali je najemna pogodba sklenjena za določen ali nedoločen čas.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča
Pravilni sta odločitvi upravnih organov prve in druge stopnje, ker izhajata iz ključne in med strankama nesporne ugotovitve, da tožnica v času odločanja ni (več) živela na naslovu D., pač pa po lastni izjavi na območju Krškega, prenočevala pa je v svojem v avtomobilu, parkiranem „ali pred hišo na naslovu D. ali na parkirišču.“
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Po določbi četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD trajala več kot let, izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da je oseba v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS.
V konkretnem primeru je tožnik zapustil RS julija 1991, od koder se zaradi vojne ni mogel vrniti v RS. Upravni organ je pravilno štel, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od julija 1991 do julija 1996. Pravilno pa je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, saj je ugotovil, da tožnik v tem obdobju ni zaprosil za vizum, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje, kot tudi ne za dovoljenje za zaposlitev oziroma delo v RS.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - deložacija
Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča gre za pregled nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. Izpodbijana odločba sama po sebi ne vpliva na morebitna nerešena premoženjskopravna razmerja tožnika s prejšnjo lastnico stanovanja, ki se rešujejo v posebnem sodnem postopku. Do tožnikovih navedb o domnevnih nepravilnostih v zvezi z deložacijo se tako sodišče v tem postopku posebej ne opredeljuje, ker je to stvar drugega sodnega postopka in ker tožnik v tem upravnem sporu ni predložil pravnomočne sodne odločbe glede morebitne nezakonitosti prisilne izselitve iz stanovanja, kar bi implicitno utegnilo pomeniti, da mu je bilo nezakonito preprečeno, da bi živel na navedenem naslovu.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava na podlagi postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča
Osnovni pogoj za izdajo posebne odločbe na podlagi ZUSDDD je, da je bil tujec - državljan druge republike nekdanje SFRJ, 26. 2. 1992 oziroma na dan, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ker je bilo tožnici 25. 11. 1992 odjavljeno stalno prebivališče na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in registru stalnega prebivalstva in ne z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, osnovnega pogoja za izdajo posebne odločbe tožnica ne izpolnjuje.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Kljub pozivom upravnega organa, naj predloži dokaze o neprekinjenem bivanju v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje, oziroma naj navede razloge, zakaj se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti, tožnik tega ni izkazal. Zato je organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje (prvi odstavek 1. člena ZUSDDD).
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - nezakonita izselitev
V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se ugotavlja naslov, kjer posameznik dejansko prebiva. Odločitev v ničemer ne posega in ne vpliva na sodne postopke, ki tečejo pred drugimi sodišči v zvezi z zatrjevano nezakonito izselitvijo tožnice iz stanovanja na naslovu, kjer je imela doslej prijavljeno stalno prebivališče. Ker tožnica v upravnem sporu ni predložila pravnomočne sodbe o tem, da je bila zatrjevana prisilna izselitev iz omenjenega stanovanja nezakonita, kar bi pomenilo, da ji je bilo nezakonito preprečeno, da bi živela na želenem naslovu, sodišče nima podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka.
ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č. ZUP člen 70, 71, 89, 89/3, 89/4, 89/5.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - vabilo na razgovor na veleposlaništvu - vročitev vabila - načelo zaslišanja stranke - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v RS na podlagi določil ZUSDDD. Pri tem je bila za odločitev bistvena ugotovitev, da se tožnik ni odzval na vabilo za zaslišanje na Veleposlaništvu RS v BiH. Četudi podatki upravnega spisa izkazujejo, da je bila na ime, ki je podobno osebnemu imenu tožnika, poslana bela pisemska ovojnica z vsebino, ki se je neodprta vrnila na naslov Veleposlaništva, to ne pomeni, da je bila tožniku dana dejansko učinkovita možnost sodelovati v postopku. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Prvostopenjski organ je na podlagi izpovedb nekaterih zaslišanih prič sklepal, da tožnik dejansko stalno prebiva na določenem naslovu. Tožnik ugovarja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj upravni organ ni zaslišal s strani tožnika predlaganih prič, s čimer se sodišče strinja. Prvostopenjski organ je namreč od teh prič zaslišal le eno, ki ni vedela povedati, kje tožnik dejansko živi, ostalih treh pa ni zaslišal, niti ni obrazložil, zakaj temu tožnikovemu dokaznemu predlogu ni sledil. Prvostopenjski organ je sicer kot priči na zaslišanje vabil tudi tožnikova starša, ki pa se vabilu nista odzvala. Glede na to, da naj bi tožnik po mnenju prvostopenjskega organa živel prav pri starših, bi ju moral prvostopenjski organ še enkrat vabiti na zaslišanje.