carine – dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje - trditveno in dokazno breme – vprašanje, bistveno za odločitev - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja odstranitve blaga izpod carinskega nadzora
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revidentka v obravnavanih zadevah ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja pri sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-353/04 z dne 31. 5. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 405/2007 z dne 27. 10. 2010, pa tudi ni konkretno in natančno opredelila vprašanja, ki je bistveno za odločitev v zadevi, ampak je zgolj na pavšalni ravni zatrjevala, da gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS.
Zatrjevani razlog odstopa od sodne prakse ni podan, saj Vrhovno sodišče v zadevah I Up 156/2003 in ostale ni zavzelo stališča, da pravna oseba ne more odstraniti blaga izpod carinskega nadzora po 145. členu CZ, kot zmotno zatrjuje revidentka, ampak je zavzelo stališče, da je bil carinski dolg (ki je bil sicer solidarno naložen vozniku – fizična oseba, prejemniku blaga – pravna oseba in špediterju – pravna oseba) utemeljeno naložen špediterju – pravni osebi po prvem odstavku 125. člena CZ (in četrti alineji tretjega odstavka 145. člena CZ), ker je voznik blago (plinsko olje) v tranzitu pretočil v rezervoar, odstranjen izpod carinskega nadzora, namesto da bi ga prijavil namembni carinarnici.
CZ člen 143, 143/1-a, 143/3, 154, 154/1-a, 154/5, 158. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. oktobra 1992, o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 239.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - neverodostojna potrdila o poreklu blaga - naknadni obračun carinskega dolga - dobra vera carinskega dolžnika - odgovornost carinskega deklaranta - sodba SEU
Za uspešno sklicevanje na svojo dobrovernost mora deklarant na določen način izkazati, da so bila potrdila o poreklu blaga, za katera je bilo naknadno ugotovljeno, da so neverodostojna, v državi izvora blaga (z njegove strani ali s strani prejemnika blaga) pridobljena v dobri veri, saj se ta potrdila pridobijo pri pristojnih organih države izvora blaga.
Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka v obravnavani zadevi ni izkazala za verjetno, da ji bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, saj težko popravljive škode niti v tožbi niti v pritožbi sploh ne zatrjuje. Pritožbene navedbe tožeče stranke, zakaj meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in da je prvostopenjski upravni organ sploh ne bi smel izdati, pa bodo predmet presoje v okviru odločanja o tožbi zoper izpodbijano odločbo. Ne more pa z njimi (z očitano nezakonitostjo izpodbijanega upravnega akta), tako kot je to tožeči stranki že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, utemeljiti svoje zahteve za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.
začasna odredba – težko popravljiva škoda – verjetnost nastanka težko popravljive škode – dokazno breme – nezakonitost akta kot težko popravljiva škoda
Če tožnik ne izkaže za verjetno nastanek težko popravljive škode, kot enega od zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, začasne odredbe ni mogoče izdati.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 42, 42/1. CZ člen 146, 146/3, 89, 89/2, 150. ZUP člen 279, 279/1-1, 279/1-3, 11.
dovoljena revizija – pomembno pravno vprašanje – uvoz blaga zaradi proizvodnje za izvoz – ničnost carinske odločbe - carinski dolžnik – odgovornost imetnika dovoljenja in carinskega deklaranta za carinski dolg – bančna garancija - stvar sodne pristojnosti
Carinski dolžnik v postopkih uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je praviloma samo imetnik dovoljenja. O instrumentih zavarovanja morebitne carinske obveznosti se ne odloča z upravno odločbo.
dovoljenost revizije – neenotnost prakse sodišča prve stopnje - preferencialna obravnava carinskega blaga – poreklo carinskega blaga – neposredni prevoz carinskega blaga – različni nosilni razlogi sodišča prve stopnje
Odločitev prvostopenjskega sodišča v zadevah, na katere se revident sklicuje, je vezana na presojo listin o neposrednem prevozu blaga, medtem ko je v obravnavani zadevi odločitev vezana na presojo potrdil o poreklu blaga. Po presoji revizijskega sodišča so zato nosilni razlogi v teh primerih različni, neenotnost prakse prvostopenjskega sodišča pa ni podana. Ugotavljanje neposrednega prevoza blaga se namreč razlikuje od ugotavljanja porekla blaga.
dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje – sprememba podatkov v carinski deklaraciji - že rešeno vprašanje
V 50. členu Carinskega zakona je jasno določeno, v katerih primerih je dopustno na zahtevo deklaranta spremeniti posamezne podatke v deklaraciji, ki jo je carinski organ že sprejel. V 3. točki drugega odstavka navedenega člena je določeno, da spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu. V skladu z navedenim je tudi upravnosodna praksa zavzela stališče, da uveljavljanje carinskih ugodnosti – te se uveljavljajo z vpisom ustreznih podatkov v deklaracijo – v nasprotju s to določbo ni dopustno (glej npr. zadeve I Up 563/2003 z dne 11. 5. 2006, I Up 1251/2005 z dne 20. 7. 2006 in X Ips 510/2005 z dne 29. 10. 2008), od tega stališča pa izpodbijani sodbi ne odstopata.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3, 89. CZ člen 143, 143/1-a, 143/3, 154, 154/1-a, 154/1-c.
carine – dovoljenost revizije – trditveno in dokazno breme - odstop od prakse vrhovnega sodišča – neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje – zelo hude posledice – odmera carinskega dolga v obnovljenem postopku – neverodostojna potrdila o poreklu blaga – zavrženje revizije
Revident zatrjuje odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila vzpostavljena v zakonskem dejanskem stanu, ki ni enak zakonskemu dejanskemu stanu v obravnavani zadevi, zato ne gre za odstop od prakse Vrhovnega sodišča po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega s strani revidenta navedena praksa sploh ne predstavlja ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
Ugotovljene obveznosti v drugih carinskih postopkih, ki niso bili predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ne morejo predstavljati zelo hudih posledic po 3. točki prvega odstavka 983. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. CZ člen 143, 143/1-a, 143/3, 154, 154/1-a, 154/1-c.
dovoljenost revizije - odmera carinskega dolga v obnovljenem postopku – odstop od prakse Vrhovnega sodišča – odgovornost carinskega deklaranta - zelo hude posledice izpodbijane odločitve
Revident zatrjuje odstop od prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila vzpostavljena ob zakonskem dejanskem stanu, ki ni enak zakonskemu dejanskemu stanu v obravnavani zadevi, zato tudi ne gre za odstop od prakse Vrhovnega sodišča po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega s strani revidenta navedena praksa sploh ne predstavlja ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
Ugotovljene obveznosti v drugih carinskih postopkih, ki niso bili predmet upravnega spora v obravnavani zadevi, ne morejo predstavljati zelo hudih posledic po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
carine - dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje - jasno zakonsko besedilo – splošna razlaga zakonskih institutov - odstop od sodne prakse
Vprašanja, ki jih revidentka navaja, niso pomembna pravna vprašanja, saj gre za vprašanja, ki se nanašajo na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem (ali je odločba o odmeri carine ugotovitvena, konstitutivna ali dajatvena) in za pravna vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (vprašanje, kaj sodi v izrek in kaj v obrazložitev upravne odločbe, kar urejata 213. in 214. člen ZUP).
ZUS-1 člen 22, 22/1, 42, 42/1, 83, 83/2-2. ZPP člen 367b. ZUP člen 260, 260-1, 260-2.
obračun carinskega dolga - dovoljenost revizije - odločitev v obnovljenem postopku - neenotnost prakse sodišča prve stopnje - odstop od prakse v zadevi, ki ni predmet presoje - združitev zadev - odstop od stališča sodišča Evropskih skupnosti
Navedbe tožeče stranke o neenotni praksi prvostopenjskega sodišča glede uporabe 1. in 2. točke 260. člena ZUP pri uvedbi obnove postopka ter navedbe glede razmerja med določbami ZUP o obnovi postopka in določbami Carinskega zakona o naknadnem obračunu carinskega dolga, po presoji revizijskega sodišča glede na vsebino obravnavanih primerov niso bistvene za odločitev, zato z njimi tožeča stranka tudi ne more uspešno izkazati pogojev za dovoljenost revizij. S takšnimi navedbami tožeča stranka namreč problematizira pravilnost uvedbe obnove postopka, medtem ko gre v obravnavanih primerih za odločitev v obnovljenem postopku.
Kadar gre za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, CZ predvideva, da carinski dolg nastane s trenutkom odstranitve blaga izpod carinskega nadzora in neodvisno od tega, kakšen carinski postopek se je vodil pred odstranitvijo blaga, in neodvisno od razlogov za nastanek carinskega dolga v okviru posameznega carinskega postopka.
CZ člen 143, 143/3, 150, 155, 155/2. OZ člen 395, 404, 404/1. URS člen 156, 162. ZUstS člen 23, 24. ZUS-1 člen 13, 13/2, 59, 59/1, 59/3-2.
dovoljena revizija – carinski dolžnik – deklarant – prejemnik blaga – posredno zastopanje v carinskem postopku – solidarna odgovornost za carinski dolg – odločanje brez glavne obravnave – odločanje po sodniku posamezniku – enostavno dejansko in pravno stanje – predlog za ustavno presojo
V primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik, poleg deklaranta, tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, pri čemer sta oba solidarno zavezana k plačilu carinskega dolga.
carine - dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje – pooblastilo ministra – vračilo zamudnih obresti – že rešeno pravno vprašanje
Vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni nerešeno pravno vprašanje, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravnosodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi revizijsko sodišče s sodbo X Ips 1783/2006 z dne 3.12.2008, v skladu s katero pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oziroma odvzeto.
uvrstitev blaga v carinsko tarifo – preverjanja sprejete carinske deklaracije – kombinirana nomenklatura – meje revizijskega preizkusa – izpodbijanje dejanskega stanja
Carinsko blago se po opravljeni laboratorijski analizi, ne glede na to, kako ga je uvrstil carinski zavezanec, uvrsti v tarifno številko, za katero izpolnjuje predpisane lastnosti.
CZ člen 50, 50/2-2, 50/2-3, 158. ZCT-1 člen 2, 2/3. UICZ člen 88, 644, 644/3, 647, 647/1, 655. ZGD-1 člen 580, 580/6. ZPP člen 25, 101, 101/1, 205, 205/1-3, 207, 207/2.
naknadni obračun carine - carinske ugodnosti – preferencialna obravnava po mednarodnem sporazumu – avtonomni ukrep znižanja carine za določeno blago – vezanost na zahtevek stranke - sprememba podatkov v carinski deklaraciji – povračilo ali odpust carinskega dolga
Carinski zavezanec mora v primeru uveljavljanja odpusta carinskega dolga vložiti zahtevek na predpisanem obrazcu (priloga 65 k UICZ) ali izjemoma v drugačni obliki, če zahtevek vsebuje vse podatke iz navedenega obrazca. Carinski zavezanec lahko vloži tudi nepopoln zahtevek za povračilo ali odpust dolga, ki pa mora vsebovati vsaj podatke iz polj 1 do 3 in 7 navedenega obrazca, to je: ime vložnika, zahtevek za odpust, pristojni carinski organ in destinacija blaga.
Sprememba carinske deklaracije (v primeru, ko ne gre za postopek povračila ali odpusta dolga) ni več mogoča po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni, in ko je že sprostil blago izpod carinskega nadzora.
Carinski organ ni dolžan sam, po uradni dolžnosti, izvesti carinskega postopka na drugi pravni podlagi. Za takšno spremembo je potreben zahtevek stranke.
pomembno pravno vprašanje – jasno zakonsko besedilo – predložitev pooblastila za vložitev carinske deklaracije – naknadni obračun carinskega dolga – zavrženje revizije
Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. 4.a člen CZ daje jasen odgovor, da se mora oseba, ki opravlja dejanja v carinskem postopku za račun druge osebe, izkazati s pooblastilom le, če ga carinski organ k temu izrecno pozove.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 89. ZUP člen 260, 260-2. CZ člen 154, 154/1-a.
dovoljenost revizije – zavrženje - neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje – odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča – odstop od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti
Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 89. ZUP člen 260, 260-2. CZ člen 47, 47a, 146, 154, 154/1-a.
dovoljenost revizije – neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje – odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča – odstop od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti – prava vrednost carinskega blaga - združitev
Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.