predmet izvršbe - lastninska pravica na nepremičnini - zaznamba vrstnega reda
Zaznamba vrstnega reda ni ovira za nadaljnje (poznejše) vpise (prvi odstavek 73. člena Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1), pri čemer je res, da ti učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu. Če je zaznamba v zakonskem roku „opravičena“, poznejši vpisi izgubijo veljavo.
ZJU člen 24, 25, 35, 39, 39/2. ZUJF člen 168, 168/1.
povrnitev stroškov - javni prevoz - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe – pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do delovnega mesta tožeče stranke več kot dva kilometra, je tožeča stranka upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je potem, ko je že ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (katere zakonitost se presoja v tem sporu), sodno pripoznala tožbeni zahtevek tožnika v drugem sporu glede obstoja delovnega razmerja, kar pomeni, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delodajalec lahko odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč s pripoznavo tožbenega zahtevka, da tožniku še traja delovno razmerje za nedoločen čas in da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, štela, da je s tožnikom mogoče nadaljevati delovno razmerje.
sklep o izvršbi - predmet izvršbe - obrazložen ugovor - premične stvari - omejitve izvršbe proti pravnim osebam in podjetniku
Ker predmeti izvršbe v sklepu o izvršbi niso konkretno navedeni, dolžnik niti še ni mogel obrazloženo uveljavljati, da je izvršba dovoljena na stvari, na kateri je možnost izvršbe omejena, zato je treba dolžniku v okviru zakonskih možnosti omogočiti, da s konkretnimi trditvami in predlaganjem dokazov uveljavlja morebitno kršitev 80. člena ZIZ.
ZJU člen 24, 25, 35, 39, 39/2. ZUJF člen 168, 168/1.
povrnitev stroškov - javni prevoz - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe – pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do delovnega mesta tožeče stranke več kot dva kilometra, je tožeča stranka upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).
nastanek taksne obveznosti - veljavnost novele zst-1b
Materialna podlaga v tej zadevi je torej ZST-1, ki vključuje Novelo ZST-1A (Uradni list RS, št. 97/2010, z veljavnostjo od 3. 12. 2010), ker je sodna taksa za pritožbo, ki jo je toženec vložil 28. 6. 2013, nastala pred začetkom veljavnosti Novele ZST-1B (Uradni list RS, št. 63/2013, z veljavnostjo od dne 10. 8. 2013).
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - dopolnitev vloge
V času vložitve predloga je že bil uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B, začel veljati 10.8.2013), ki je v 3. členu dotedanji 11. člen Zakona o sodnih taksah spremenil tako, da je oprostitev plačila sodnih taks v celoti predvidel le za fizične osebe, ki so prejemnice denarne socialne pomoči po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 11. člena). Od uveljavitve teh sprememb zakona pravna oseba ne more biti več v celoti oproščena plačila sodnih taks.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje tožene stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso izkazane, zato tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.
javni uslužbenci - premestitev na drugo delovno mesto - policist - obrazložitev
V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Dejanski razlog za premestitev tožnika je bil odnos tožnika do nadrejenega, s katerim se očitno nista „ujela“, to pa so subjektivni razlogi na strani tožnika, zato tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. 149. člen ZJU ni namenjen sankcioniranju delavca oziroma premestitvi delavca zaradi subjektivnih razlogov, ki so na strani delavca. Namen določbe 149. člena ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.
plača - obveznost plačila - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca
Dogovor o višji plači, sklenjen med tožnikom in tožencem, je bil ničen, ker je bil sklenjen le zaradi doseganja kreditne sposobnosti, kar je v nasprotju s pravno podlago pogodbe o zaposlitvi, to je s plačilom za delo. Zato je je treba pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo neizplačanih plač ter dodatkov za nadurno, nedeljsko in praznično delo, kakor tudi pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine za neizrabljeni odpovedni rok zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 112. členu ZDR upoštevati višino plače, ki bi jo tožnik prejel, če ne bi bilo (ničnega) dogovora o zvišanju plače zaradi dviga kreditne sposobnosti pri odločanju.
Tožnik je zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zato je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, v skladu z določbami 2. odstavka 112. člena ZDR ter 1. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR.
vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga - zamuda roka - zavrženje predloga - zamudna sodba - odgovor na tožbo
ZPP določa dva roka za vrnitev v prejšnje stanje in sicer subjektivnega in objektivnega. Tek obeh rokov se računa po določbah 110. do 112. člena ZPP. Oba roka sta zakonska prekluzivna roka in ju ni mogoče podaljšati. Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Če predlog ni pravočasen, ga sodišče zavrže. Subjektivni rok znaša 30 dni in praviloma začne teči od trenutka, ko je prenehal vzrok zamude. V korist pravne varnosti pa je določen tudi objektivni rok, saj je v vsakem primeru vrnitev v prejšnje stanje treba zahtevati prej kot v 6 mesecih od nastopa zamude, to je v konkretnem primeru od poteka roka za vložitev odgovora na tožbo. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala po poteku roka (za odgovor). Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo pa je predlagala eno leto od nastopa zamude, kar je prepozno, zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrglo (118. člen ZPP).
ZDR člen 130. ZJU člen 92. ZPSDP člen 8. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 1.
potni stroški - javni prevoz - kilometrina
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.
Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.
starostna pokojnina - pokojninska doba - dodana doba - brezposelna oseba
Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni.
Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena stranka dolžna priznati pravico do starostne pokojnine, ni utemeljen.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1, 153/2, 153/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - vojak - usposabljanje - nepremoženjska škoda
Izvajanje vaje na preprijemalnem plezalniku „Tarzan“, na katerem se nahajajo prečne opore na višini 3 m (navedeno pehotno oviro vojak premaguje tako, da najprej stopi v stičišče križne povezave diagonalnih cevi na čelni strani, se s prosto roko prime za prvo prečno oporo, takoj po vzponu naredi preprijem in prime z eno roko za drugo prečno oporo, z drugo za tretjo ter izkoriščujoč nihanje telesa, ki ga povzroči z dvigom noge v zraku oziroma njenim zanoženjem, potem pa preprijema naslednje prečne opore, ob koncu nihanja pa stopi na prečko na zadnjem nosilcu in doskoči na tla), je nevarna dejavnost. Zato za škodo, ki jo je utrpel tožnika zaradi izvajanja vaje na tem plezalniku odgovarja tožena stranka kot delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.