zapustnik brez premoženja – ne-oprava zapuščinske obravnave – uveljavljanje nujnega deleža v pravdi
Pokojnica ob smrti ni imela nobenega premoženja, torej zapuščine ni in sodišče ni imelo o ničemer odločati. V takem primeru se po prvem odstavku 20. člena ZD zapuščinska obravnava ne opravi.
V primeru, ko zaradi razpolaganja za časa življenja (kot v obravnavanem primeru s pogodbo o dosmrtnem preživljanju) zapustnik ob smrti nima nobenega premoženja, mora nujni dedič zahtevek za uveljavitev nujnega deleža uveljavljati neposredno v pravdi z ustreznim oblikovalnim in dajatvenim zahtevkom.
ZPP člen 163, 163/7, 325, 325/1, 332. dokument : VSL0078382.
pravdni stroški – zadržanje odločitve o stroških – dopolnilni sklep
Ker je tožeča stranka v svojih predlogih za izdajo predhodne in dodatne predhodne odredbe povrnitev stroškov opredeljeno zahtevala in ker je sodišče prve stopnje v sklepih o teh predlogih odločilo, da bo o stroških v zvezi z izdajo predhodnih odredb odločeno v končni odločbi o glavni stvari, bi moralo o teh stroških odločiti v sodbi in sklepu z dne 31.7.2013. Ker tega ni storilo, je tožeča stranka glede stroškov njenih predlogov za izdajo predhodne in dodatne predhodne odredbe utemeljeno predlagala izdajo dopolnilnega sklepa.
pritožba zoper odločitev pritožbenega sodišča – izredno pravno sredstvo
Četudi bi se vlogo tožene stranke štelo kot vložitev izrednega pravnega sredstva, slednja ni bila vložena v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP po odvetniku oz. zakonitem zastopniku, kateri bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
sodna taksa za pritožbo - pritožba se šteje za umaknjeno
Po določbi 105.a člena ZPP mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. V kolikor ta ni plačana ob vložitvi pritožbe pa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse.
krajevna pristojnost – veljavnost pogodbe – stvarna pravica na nepremičninah
Predmetni spor temelji na zahtevku, da je pogodba, na podlagi katere je tožena stranka pridobila zastavno pravico na določenih nepremičninah tožečih strank, nična. Predmet postopka se tako nanaša na veljavnost pogodbe, na podlagi katere je bila pridobljena stvarna pravica, in ne na stvarno pravico samo.
Ker morebitna drugačna izbira niti ni bila zatrjevana, je tožeča stranka po pojasnjenem zahtevala izpolnitev, do katere glede na vsebino pogodbenega razmerja ni upravičena (prvi odstavek 282. člena Obligacijskega zakonika - OZ), zato je pravilno tožbeni zahtevek zavrniti.
Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških oprlo na izjavo tožene stranke, podano v soglasju k umiku. Izjava je bila v očitnem nasprotju z navedbami tožeče stranke v vlogi, s katero je umaknila tožbo. V taki situaciji bi moralo sodišče prve stopnje dati možnost tožeči stranki, da se o izjavi tožene stranke izjasni in šele nato odločiti.
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1, 132/5, 280, 280/2, 280/2-2, 281, 281/1, 282, 282/2, 296, 296/1, 298, 298/1. ZIZ člen 170.
ustavitev izvršilnega postopka - stečajni postopek nad dolžnikom - dolžnost prijave ločitvene pravice v stečajnem postopku
V kolikor je terjatev upnika do stečajnega dolžnika zavarovana z ločitveno pravico, mora upnik v stečajnem postopku v roku za prijavo te zavarovane terjatve prijaviti tudi ločitveno pravico, če ni v prvem odstavku 281. člena ali v drugem odstavku 282. člena tega zakona drugače določeno.
povrnitev škode - neutemeljena začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - sklenitev najemne pogodbe - vzročna zveza
V postopku je bila najprej izdana začasna odredba in sicer prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svojih nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Učinke take zaznambe ureja 99. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), med njimi pa ni prepovedi sklepanja najemnih pogodb. To je logično, saj je treba upoštevati namen izdaje začasnih odredb, to je, da se z njimi omogoči morebitna kasnejša izvršba. Na možnost izvršbe na nepremičnino pa dejstvo, da je nepremičnina oddana v najem, ne vpliva. Ker začasna odredba ni preprečevala sklepanja najemnih pogodb, zatrjevana škoda, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker nepremičnin ni oddajala v najem, ni v vzročni zvezi z izdano začasno odredbo.
Ob tem, ko se je tožena stranka odločila za naročilo črpalke na podlagi predstavljenih lastnosti v katalogu proizvajalca, je te lastnosti potrebno upoštevati kot molče dogovorjene lastnosti, ki jih mora imeti predmet nakupa. Odstopanje od teh lastnosti zato pomeni stvarno napako.
Po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Pogoj za obvezno zavarovanje po tej določbi je dejstvo, da te osebe niso zavarovane na drugi podlagi ter imajo status družbenika in poslovodne osebe, pri čemer skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Skladno s 3. alieno 33. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje za družbenika zasebnih družb začne z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se konča z dnem izbrisa. Zavarovanje je glede na 2. odst. 15. člena ZPIZ-1 obvezno, ne glede na to, kakšni so dohodki družbe in ne glede na dejansko delovanje družbe in ne glede na to, da je tožnik podal odstopno izjavo in v spornem obdobju ni opravljal funkcije direktorja, družba pa ni več poslovala.
Ker zavarovalno razmerje iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 2. odstavku 7. člena nastane po samem zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, je toženec na podlagi ZMEPIZ po uradni dolžnosti izdal posamični upravni akt, s katerim je ugotovil, da je tožnik od določenega dne dalje imel lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.
dodatek za pomoč in postržbo - zmožnost samostojnega hranjenja
Pri tožnici je podano dejansko stanje kakor je opredeljeno v 2. odstavku 139. člena ZPIZ-1, ko tožnica za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje pomoč in postrežbo. Pri tožnici ne gre za nujno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj je ugotovljeno, da se tožnica lahko sama hrani. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku, ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - socialnovarstveni prejemki
Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Prejemnik ali prejemnica denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/1, 38/7.
starostna pokojnina - mednarodni sporazum o socialni varnosti - sporazum s Srbijo - ponovna odmera
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 38. členu določa ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti in tudi začetek izplačevanja tako odmerjene pokojnine, tj. od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V konkretni zadevi je zato prišlo do odmere samostojne slovenske pokojnine tožniku od prvega naslednjega meseca, po mesecu, v katerem je srbski nosilec zavarovanja začel postopek za ponovno odmero starostne pokojnine. Pred tem datumom tožnik do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji ni upravičen.
ZPIZ-1 člen 177. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - pravica do sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Tožena stranka je po posredovanju zahtevka s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH z odločbo ugotovila, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni in odločila, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna. Glede na to, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji zavrnjena, ostane skladno z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino dajatev (invalidska pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jo je priznala. Torej nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, ki tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine oziroma drugih pokojninskih dajatev.
Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.
Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pritožnika, ki je odvetnik toženih strank, kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR, saj je pravilno zaključilo, da je v vlogi žalil nasprotno stranko. S tem je prekoračil meje dostojne komunikacije, zato predstavlja njegov očitek, da je vloga nasprotne stranke pravni zmazek, žalitev tudi v kontekstu ostalih navedb v tej vlogi.
ugovor - sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - ugovorni razlogi
V izvršilni naslov, s katerim je bilo odločeno o obstoju in višini upnikove terjatve, izvršilno sodišče ne more posegati, ampak obveznost iz izvršilnega naslova le prisilno izvrši.
Domneva iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP je po svoji naravi izpodbojna. Izpodbiti jo je mogoče z izpodbijanjem domnevne baze, t.j. s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, pa tudi z navajanjem in dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oziroma moral vedeti za insolvetnost stečajnega dolžnika. Trditveno in dokazno breme v zvezi z izpodbijanjem domneve nosi upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje storjeno.
Obseg poslovanja med strankama sam po sebi ne utrjuje prepričanja, da tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Prav tako za izpodbitje domneve ne zadostuje dejstvo predhodnega pobota terjatev med pravdnima strankama.
Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel.