bistvena kršitev postopka - kršitev pravice do obravnavanja - neizveden dokaz
Z upoštevanjem neizvedenega dokaza je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do obravnavanja. Sodišče prve stopnje se o tem predlaganem dokazu ni izreklo (ni ga niti dovolilo niti ga ni zavrnilo), zato te kršitve tožnik ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje in je njeno uveljavljanje v pritožbi pravočasno.
ZNP člen 35, 35/1, 35/3. ZGD-1 člen 10b, 10b/1, 10b/2, 52, 52/3.
odvzem pooblastil udeležencu postopka – postopek za odvzem upravičenja za vodenje poslov – stroški nepravdnega postopka – postopek, pričet po uradni dolžnosti
Sodišče je začelo nepravdni postopek (odvzem pooblastil udeležencu postopka) v skladu s tedaj veljavnim 10.b členom ZGD-1. Zato je torej začelo nepravdni postopek po uradni dolžnosti. Posebna ureditev o stroških nepravdnega postopka pa je bila v določilu tretjega odstavka 52. člena ZGD-1 urejena le za primer, ko je vložen predlog v nepravdnem postopku v skladu s 50. členom ZGD-1. Niti v tretjem odstavku 52. člena oziroma kateremkoli drugem določilu ZGD-1 ni določena povrnitev stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da udeleženec sam trpi svoje stroške postopka, pravilna.
Pravdne stroške je treba povrniti za tista nujna procesna dejanja, ki stranki še zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, v kateri je bilo pojasnjeno, da se mora o znižanju pokojnine odločiti z upravno odločbo v predpisanem postopku pri toženi stranki. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi odločanje o odmeri pokojnine in njenem znižanju, pa se sodno varstvo zoper upravne akte zagotavlja v socialnem sporu. V takem sporu ni stvarno pristojno upravno sodišče, kjer je tožnik prvotno vložil tožbo, temveč socialno sodišče, kjer se sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Stroški sodnih taks, ki so nastali z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem, zato ne zadostijo kriteriju smotrnosti in jih kot nepotrebne nasprotna stranka ni dolžna povrniti tožniku.
Že po pravilni ugotovitvi izvršljivosti sodbe nastala nova dejstva ne morejo biti razlog za razveljavitev klavzule izvršljivosti, ker ima dolžnik za to na voljo druga ustrezna pravna sredstva,, ki se jih bo lahko poslužil v primeru, če upnik v predlogu za izvršbo učinkov in pogojev sklenjene prisilne poravnave ne bi upošteval.
Tožeča stranka je zahtevala plačilo posredniške provizije in je torej ona tista, ki bi morala postaviti določne trditve, da si je prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem podjetje P. in tudi, da je naročnika obvestila o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah.
Tožnica je bila v tekočem letu, v katerem je nastopila porodniški stalež, v delovnem razmerju in je prejemala plačo. Za izračun pokojninske osnove je potrebno v primeru prejemanja nadomestila po predpisih o starševskem dopustu za primer tožnice upoštevati, da tožnica v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imela plače, nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestila iz drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 in se ji za izračun pokojninske osnove upošteva plača iz tekočega leta, kakor to določa četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1.
Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 1. odst. istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi je delavka (sedaj toženka) zaradi neupravičene pridobitve dolžna prejeto vrniti delodajalcu (sedaj tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila sporna izplačila izvršena). Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega.
Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke (univerze), ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen. Univerza je pravna oseba in le ona ima pravdno sposobnost v postopku pred državnimi organi in sodišči. Zaradi navedenega ni pomembno, da je izplačilo toženki izvršila določena fakulteta, ki ni samostojna pravna oseba, saj je le članica univerze in sama pred sodiščem ne more nastopati.
Ker pri tožnici ni podana popolna izguba delazmožnosti, je bilo ravnanje toženke, ko je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravice na tej podlagi, pravilno, saj ni bilo podlage, da bi se tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in bi ji na podlagi te kategorije bile priznane pravice, kakor je to zahtevala v tožbi.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 141, 143. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 55, 55/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadure - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - članstvo v sindikatu - diskriminacija - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožena stranka je obrazložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z navedbami, da je v okviru delovnega procesa prenehala potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi spremenjenih razmer na trgu poslovanja, upada števila gostov kot glavnega vira dohodka in prometa, utrpela bistveno zmanjšan obseg prihodka, da se je število gostov v zadnjih štirih mesecih pred odpovedjo v razmerju na poslovanje družbe bistveno znižalo in da upad števila gostov v času največje kumulacije obiskanosti gostov pri toženi stranki narekuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih ter da zaradi bistveno zmanjšanega obsega gostov v času največje kumulacije gostov (v petek in soboto od 21. ure naprej ter v nedeljo popoldne), v primerjavi z preteklim letom in zmanjšanega števila naročil, tožnikom ni mogoče zagotoviti dela. Tako opredeljen odpovedni razlog v rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi daje podlago za zaključek o utemeljenosti odpovednega razloga v smislu 88. člena ZDR.
Ker so morali tožniki v skladu z določbo 143. člena ZDR v zvezi s 141. členom ZDR, ki določa delovni čas, delati preko polnega delovnega časa, so upravičeni do plačila za opravljeno delo, v skladu s takrat veljavno določbo 3. alineje točke b) tretjega odstavka 55. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije.
hipotekarni dolžnik - ugovor hipotekarnega dolžnika
Ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu v smislu določila četrtega odstavka 24. člena ZIZ in pridobi položaj novega dolžnika namesto prvotnega dolžnika.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Ker je pri tožnici ugotovljeno, da ima dve telesni okvari, vsako v višini 30 %, je skupaj ugotovljena telesna okvara 40 %. Ker sta obe telesni okvari posledica bolezni, tožnici ne gre pravica do invalidnine za telesno okvaro.
V skladu z določbo 102. člena ZIZ sodišče ne sme dovoliti izvršbe za poplačilo denarne terjatve iz dolžnikove plače preko zneska v višini zajamčene plače, vendar pa dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino, ki je nižja od minimalne plače, ni razlog za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti.
Tožnik si po pravnomočnosti odločbe, ki je bila izdana po tem, ko je Ustavno sodišče RS toženki naložilo, da izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb (143. člena ZUJF) in s katero je toženka odločila, da starostna pokojnina tožnika znaša toliko kot je pred neustavnim znižanjem, in da tožniku pripada izplačilo razlike plače, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu (v katerem tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da se naloži toženki, da mu izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine in zatem zagotovi redno plačevanje polne pokojnine). Ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora, je potrebno njegovo tožbo zavreči.
Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov predsodnega postopka, ker je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu (24. člen ZJU). Tožniku so bili zato utemeljeno priznani stroški zahtevka za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja.
ZŠtip člen 2, 5, 5/1, 24, 24/1, 24/1-4, 48, 48/1, 48/1-1, 48/1-3, 48/2, 95, 95/1, 95/1-6. URS člen 14, 2, 53, 53/3, 54. ZVis člen 70.
mirovanje štipendijskega razmerja - Zoisova štipendija - mirovanje pravice - načelo enakosti - starši s statusom študenta
Prednostno obravnavanje določene skupine (staršev) pri mirovanju štipendijskega razmerja, kot je to v primeru ureditve v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip, sodi na polje proste presoje zakonodajalca, ki je pri uresničevanju načela socialne države precej široko. Kljub temu pa zakonodajalec ne sme razlikovati samovoljno, brez razumnega in iz narave stvari izhajajočega (stvarnega) razloga. Razlog za tako razlikovanje glede mirovanja štipendijskega razmerja med starši s statusom študenta, ki ponavljajo letnik, in tistimi študenti, ki kljub starševstvu letnik sicer opravijo, a z nižjo oceno od zahtevane, iz zakonodajnega gradiva ni razviden. Ureditev, ki izhaja iz prve in tretje alineje prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, tako pomeni, da je eden od staršev s statusom študenta, ki prejema starševski dodatek, kljub izobraževanju oziroma uspešno zaključenem letniku v bistveno slabšem položaju, kot bi bil, če bi ponavljal letnik. Določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da Zoisova štipendija ne miruje in se izplačuje materi s statusom študentke, ki prejema starševski dodatek, kljub nedoseganju zahtevane povprečne ocene.
Do izdaje dokončne odločbe zbrana medicinska in delovna dokumentacija ne dokazuje zmanjšanja delovne zmožnosti oz. ne daje podlage za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, ki je po drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zavrnilni odločbi tožene stranke sta zato pravilni in zakoniti.
Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.
Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
Obtoženi je s svojim dejanjem oškodovancu povzročil zlom glavice pete dlančnice desne roke, zaradi česar je nastala funkcionalna motenost v sklepu med glavico dlančnice in zgornjim členkom mezinca in je sklep za vselej in znatno oslabljen. Glede na takšno posledico so podani vsi zakonski znaki hude telesne poškodbe.
ZOFVI člen 53.a, 53.a/10. ZZ člen 36, 36/1. ZIntPK člen 27.
sklep o imenovanju ravnatelja - javni zavod - osnovna šola - župan - postopek za imenovanje ravnatelja - preprečevanje korupcije - prepoved članstva in dejavnosti
Postopek za razpis in imenovanje ravnatelja tožene stranke (osnovne šole) se je končal s sklepom sveta o imenovanju določene kandidatke za ravnateljico tožene stranke. Postopek je bil kršen, ker je oseba, pri kateri je bilo zaradi članstva in kandidature podano nasprotje interesov, kot članica sveta sodelovala na seji sveta, ko so se odpirale vloge kandidatov, kot tudi na seji, na kateri se je odločalo o izbiri kandidatov, izločila se je samo iz postopka glasovanja o izbiri. V času izvedbe postopka izbire in imenovanja je bil član sveta tudi podžupan. Ob upoštevanju 27. člena ZIntPK podžupan občine, ki je ustanoviteljica tožene stranke, ne sme biti član sveta zavoda, ki je eden izmed organov zavoda. Svet zavoda je bil torej nepravilno sestavljen, ta kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev o izbiri.