hipotekarni dolžnik - ugovor hipotekarnega dolžnika
Ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu v smislu določila četrtega odstavka 24. člena ZIZ in pridobi položaj novega dolžnika namesto prvotnega dolžnika.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 141, 143. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 55, 55/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadure - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - članstvo v sindikatu - diskriminacija - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožena stranka je obrazložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z navedbami, da je v okviru delovnega procesa prenehala potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi spremenjenih razmer na trgu poslovanja, upada števila gostov kot glavnega vira dohodka in prometa, utrpela bistveno zmanjšan obseg prihodka, da se je število gostov v zadnjih štirih mesecih pred odpovedjo v razmerju na poslovanje družbe bistveno znižalo in da upad števila gostov v času največje kumulacije obiskanosti gostov pri toženi stranki narekuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih ter da zaradi bistveno zmanjšanega obsega gostov v času največje kumulacije gostov (v petek in soboto od 21. ure naprej ter v nedeljo popoldne), v primerjavi z preteklim letom in zmanjšanega števila naročil, tožnikom ni mogoče zagotoviti dela. Tako opredeljen odpovedni razlog v rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi daje podlago za zaključek o utemeljenosti odpovednega razloga v smislu 88. člena ZDR.
Ker so morali tožniki v skladu z določbo 143. člena ZDR v zvezi s 141. členom ZDR, ki določa delovni čas, delati preko polnega delovnega časa, so upravičeni do plačila za opravljeno delo, v skladu s takrat veljavno določbo 3. alineje točke b) tretjega odstavka 55. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije.
ZNP člen 35, 35/1, 35/3. ZGD-1 člen 10b, 10b/1, 10b/2, 52, 52/3.
odvzem pooblastil udeležencu postopka – postopek za odvzem upravičenja za vodenje poslov – stroški nepravdnega postopka – postopek, pričet po uradni dolžnosti
Sodišče je začelo nepravdni postopek (odvzem pooblastil udeležencu postopka) v skladu s tedaj veljavnim 10.b členom ZGD-1. Zato je torej začelo nepravdni postopek po uradni dolžnosti. Posebna ureditev o stroških nepravdnega postopka pa je bila v določilu tretjega odstavka 52. člena ZGD-1 urejena le za primer, ko je vložen predlog v nepravdnem postopku v skladu s 50. členom ZGD-1. Niti v tretjem odstavku 52. člena oziroma kateremkoli drugem določilu ZGD-1 ni določena povrnitev stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da udeleženec sam trpi svoje stroške postopka, pravilna.
odgovornost proizvajalca stvari z napako - navodila za uporabo - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 155. člena OZ (odgovornost proizvajalca stvari z napako). Gre za objektivno odgovornost (odgovornost po načelu vzročnosti) proizvajalca stvari, ki da v promet stvar z napako. Izhajajoč iz citirane določbe 155. člena OZ je breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo) - da je tožena stranka (proizvajalec stvari) dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva (povzeto iz OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 849).
Ker je tožnica uspela izkazati domnevno bazo (da je toženka, proizvajalec stvari, dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo), se obstoj vzročne zveze domneva. Objektivno odgovoren proizvajalec stvari z napako pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (krivda načeloma ni odločilna) oškodovanca (možna je seveda tudi delna razbremenitev odgovornosti), ker stvari ni uporabljal na običajen in primeren način ali se ni ravnal po navodilih, protokolih (povzeto iz OZ s komentarjem, prva knjiga, str. 898).
dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju – pozneje najdeno premoženje – dodatni sklep o dedovanju – agrarna skupnost
V obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za pozneje najdeno premoženje, ker pritožnik ni sporočil sodišču relevantnih podatkov, da se je po pokojnem po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našlo premoženje, ki spada k njegovi zapuščini, pa se zanj ob izdaji sklepa ni vedelo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je v spornem obdobju slabše poslovala. Direktor tožene stranke je prepričljivo izpovedal, da je bil glede na zmanjšanje obsega poslovanja družbe prisiljen ukrepati ter se odločiti za zmanjšanje števila zaposlenih na nekaterih oddelkih, obstoječa dela pa prerazporediti med ostale zaposlene. Zato je prenehalo delovno razmerje nekaterim prodajalcem, vključno s tožnikom. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, kot tudi, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela pri toženi stranki. Potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani delodajalca prenehala, kar je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
bistvena kršitev postopka - kršitev pravice do obravnavanja - neizveden dokaz
Z upoštevanjem neizvedenega dokaza je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do obravnavanja. Sodišče prve stopnje se o tem predlaganem dokazu ni izreklo (ni ga niti dovolilo niti ga ni zavrnilo), zato te kršitve tožnik ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje in je njeno uveljavljanje v pritožbi pravočasno.
Zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine je tožnik vložil v času veljavnosti ZPIZ-1. O tej pravici tožena stranka do izdaje izpodbijanih odločb ni odločala. V času vložitve zahteve se določbe ZPIZ/92 niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato določbe ZPIZ/92 ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o navedeni pravici iz invalidskega zavarovanja.
Tožnik je pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. Ugotovljena (preostala) delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela s polovičnim delovnim časom je dejanska okoliščina, ki je bila podlaga za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, tej pa vsebinsko ustreza zmanjšana delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1. V takem primeru ima tožnik (samozaposleni) pravico do delne invalidske pokojnine.
stroški pravdnega postopka – stroški nastali po krivdi stranke - načelo krivde - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave - umik tožbe
Tožeča stranka ni več imela pravnega interesa za uveljavljanje terjatve potem, ko je ta bila priznana v postopku prisilne poravnave. Od tedaj naprej je povzročala stroške po svoji krivdi – ker namreč ni umaknila tožbe, čeprav od nadaljevanja gospodarskega spora ni več imela nobene pravne koristi.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - DAVKI - USTAVNO PRAVO
VSL0069072
URS člen 14, 22, 23, 33. ZIZ člen 87, 88, 197, 197/1, 197/1-3, 197/3, 198. SPZ člen 70, 70/5, 70/6. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9.
prodaja nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostne terjatve - lastninska pravica v pričakovanju - sklep o delitvi solastnine - varstvo hipotekarnega upnika - poseg v ustavne pravice - neustavnost zakonske določbe - pravica do sodnega varstva
V primeru delitve solastnine z izplačilom preostalih solastnikov imajo solastniki zgolj klasično denarno terjatev, nimajo pa več nobene pričakovalne pravice do pridobitve lastnine oziroma solastnine.
Samo dejstvo, da je upnica privilegiranih terjatev v predmetni zadevi država, še ne pomeni, da gre že v osnovi za prevlado javnih interesov nad zasebnimi. Ker mora hipotekarni upnik vedno računati s prednostnim poplačilom privilegiranih terjatev iz 197. člena ZIZ, je zakonodajalec za izenačitev in varstvo njegovega položaja poskrbel s tem, da je poplačilo vseh zakonsko določenih privilegiranih terjatev omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Pri tem že zakon jasno določa, da imajo te privilegirane terjatve pri poplačilu prednost pred terjatvami ostalih upnikov ne glede na dobro vero ali vrstni red pridobitve zastavne pravice, tudi pred tistimi z zastavno pravico v najboljšem vrstnem redu, kar praktično pomeni, da so te terjatve zavarovane s posebno obliko zakonite zastavne pravice, publiciteto pa zagotavlja že sama zakonska norma.
Pravica do sodnega varstva ne zajema tudi pravice do ugodne odločitve oziroma uspešnega izida postopka. Določbe o prednostnem poplačilu privilegiranih terjatev prvi upnici dokončno ne odrekajo pravice do poplačila v rednem izvršilnem postopku, s tem pa je zadoščeno tudi pravici do sodnega varstva.
Čas enega leta iz tretjega odstavka 197. člena ZIZ se šteje nazaj od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremične kupcu, in ne od dneva razdelitvenega naroka.
dodatek za pomoč in postrežbo - upokojenci - nepokretni zavarovanci
Tožnik, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, ni zaposlen primerno svojim delovnim zmožnostim, zato niso izpolnjeni pogoji iz 138. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivnemu zavarovancu. Tožnik nekatere od osnovnih življenjskih potreb še opravlja samostojno, pa čeprav s težavo in z dodatnimi napori, zato v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo lahko pridobi skladno z določbo 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 za večino osnovnih življenjskih potreb ter skladno z določbo 137. člena ZPIZ-1 od dne, ko je pridobil status invalidskega upokojenca.
Do izdaje dokončne odločbe zbrana medicinska in delovna dokumentacija ne dokazuje zmanjšanja delovne zmožnosti oz. ne daje podlage za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, ki je po drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zavrnilni odločbi tožene stranke sta zato pravilni in zakoniti.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - izvedensko mnenje - izvedenec - zavrnitev dokaznega predloga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka v predsodnem postopku ni ustrezno razčistila dejanskega stanja glede uvrstitve tožnice (invalidke III. kategorije) v I. kategorijo invalidnosti. Z namenom, da se razčisti dejansko stanje, je tožnica sprožila sodni spor in s tem v zvezi predlagala tudi izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, specialista psihiatra. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, temveč se je oprlo na mnenji invalidskih komisij, ki pa nista prepričljivi in torej na podlagi le-teh ni mogoče napraviti zaključka, da pri tožnici ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
Obtoženi je s svojim dejanjem oškodovancu povzročil zlom glavice pete dlančnice desne roke, zaradi česar je nastala funkcionalna motenost v sklepu med glavico dlančnice in zgornjim členkom mezinca in je sklep za vselej in znatno oslabljen. Glede na takšno posledico so podani vsi zakonski znaki hude telesne poškodbe.
ZOFVI člen 53.a, 53.a/10. ZZ člen 36, 36/1. ZIntPK člen 27.
sklep o imenovanju ravnatelja - javni zavod - osnovna šola - župan - postopek za imenovanje ravnatelja - preprečevanje korupcije - prepoved članstva in dejavnosti
Postopek za razpis in imenovanje ravnatelja tožene stranke (osnovne šole) se je končal s sklepom sveta o imenovanju določene kandidatke za ravnateljico tožene stranke. Postopek je bil kršen, ker je oseba, pri kateri je bilo zaradi članstva in kandidature podano nasprotje interesov, kot članica sveta sodelovala na seji sveta, ko so se odpirale vloge kandidatov, kot tudi na seji, na kateri se je odločalo o izbiri kandidatov, izločila se je samo iz postopka glasovanja o izbiri. V času izvedbe postopka izbire in imenovanja je bil član sveta tudi podžupan. Ob upoštevanju 27. člena ZIntPK podžupan občine, ki je ustanoviteljica tožene stranke, ne sme biti član sveta zavoda, ki je eden izmed organov zavoda. Svet zavoda je bil torej nepravilno sestavljen, ta kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev o izbiri.
ZPIZ-1 člen 36, 177, 177/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 21, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - pravica do sorazmernega dela pokojnine po mednarodnem sporazumu - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.
Tožniku je bila v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina v BIH priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobjih, dopolnjenih v BIH in v Sloveniji že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 1. 11. 1998 dalje), bi v tem primeru prišla v poštev zgolj ponovna odmera pokojnine na podlagi 37. člena ZPIZ-1. Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine in s tem do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, to pomeni, da obveznost izplačevanja pokojnine na podlagi tako slovenske kot tudi tuje pokojninske dobe, ostane še naprej obveznost organa, ki je prvi priznal invalidsko pokojnino, v tem primeru nosilca zavarovanja v BIH, medtem ko tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe ne more pridobiti druge pokojnine (v konkretnem primeru starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine).
Ker pri tožnici ni podana popolna izguba delazmožnosti, je bilo ravnanje toženke, ko je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravice na tej podlagi, pravilno, saj ni bilo podlage, da bi se tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in bi ji na podlagi te kategorije bile priznane pravice, kakor je to zahtevala v tožbi.
Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 1. odst. istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi je delavka (sedaj toženka) zaradi neupravičene pridobitve dolžna prejeto vrniti delodajalcu (sedaj tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila sporna izplačila izvršena). Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega.
Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke (univerze), ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen. Univerza je pravna oseba in le ona ima pravdno sposobnost v postopku pred državnimi organi in sodišči. Zaradi navedenega ni pomembno, da je izplačilo toženki izvršila določena fakulteta, ki ni samostojna pravna oseba, saj je le članica univerze in sama pred sodiščem ne more nastopati.