Do izdaje dokončne odločbe zbrana medicinska in delovna dokumentacija ne dokazuje zmanjšanja delovne zmožnosti oz. ne daje podlage za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, ki je po drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zavrnilni odločbi tožene stranke sta zato pravilni in zakoniti.
Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 1. odst. istega člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi je delavka (sedaj toženka) zaradi neupravičene pridobitve dolžna prejeto vrniti delodajalcu (sedaj tožeči stranki), ker je odpadla pravna podlaga (pravnomočna sodba, na podlagi katere so bila sporna izplačila izvršena). Ker gre za neupravičeno pridobitev, se dolžnost vračanja prejetega ne presoja po pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč je odločilna le ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega.
Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke (univerze), ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen. Univerza je pravna oseba in le ona ima pravdno sposobnost v postopku pred državnimi organi in sodišči. Zaradi navedenega ni pomembno, da je izplačilo toženki izvršila določena fakulteta, ki ni samostojna pravna oseba, saj je le članica univerze in sama pred sodiščem ne more nastopati.
Ker pri tožnici ni podana popolna izguba delazmožnosti, je bilo ravnanje toženke, ko je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravice na tej podlagi, pravilno, saj ni bilo podlage, da bi se tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in bi ji na podlagi te kategorije bile priznane pravice, kakor je to zahtevala v tožbi.
(ne)sporno dejansko stanje - izvedba dokaznega postopka - priznana dejstva - nasprotujoče si trditve
O nespornosti relevantnega dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati, je mogoče govoriti samo od takrat, ko je stranka izrecno priznala zatrjevana dejstva s strani nasprotne stranke. Kot priznana pa je mogoče šteti tudi tista dejstva, ki jih je zatrjevala ena stranka, pa jih nasprotna stranka ni zanikala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
Ker je pri tožnici ugotovljeno, da ima dve telesni okvari, vsako v višini 30 %, je skupaj ugotovljena telesna okvara 40 %. Ker sta obe telesni okvari posledica bolezni, tožnici ne gre pravica do invalidnine za telesno okvaro.
ZPIZ-1 člen 188, 188/2, 397, 397/1, 446. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
starostna pokojnina - samozaposleni zavarovanec - invalid II. kategorije - polni delovni čas - delna invalidska pokojnina - predhodno vprašanje
Po prvem odstavku 397. čl. ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1.
Ker v obravnavanem primeru iz dokaznega postopka izhaja, da še ni pravnomočno odločeno o tem, ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in od kdaj, ni mogoče odločiti o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine.
odgovornost proizvajalca stvari z napako - navodila za uporabo - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 155. člena OZ (odgovornost proizvajalca stvari z napako). Gre za objektivno odgovornost (odgovornost po načelu vzročnosti) proizvajalca stvari, ki da v promet stvar z napako. Izhajajoč iz citirane določbe 155. člena OZ je breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo) - da je tožena stranka (proizvajalec stvari) dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva (povzeto iz OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 849).
Ker je tožnica uspela izkazati domnevno bazo (da je toženka, proizvajalec stvari, dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo), se obstoj vzročne zveze domneva. Objektivno odgovoren proizvajalec stvari z napako pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (krivda načeloma ni odločilna) oškodovanca (možna je seveda tudi delna razbremenitev odgovornosti), ker stvari ni uporabljal na običajen in primeren način ali se ni ravnal po navodilih, protokolih (povzeto iz OZ s komentarjem, prva knjiga, str. 898).
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.
Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.
Stiki pod nadzorom, ki jih ureja peti odstavek 106. člena ZZZDR, SO izjema od pravila, da ima drugi od staršev, ki mu otroka nista dodeljena, pravico do stikov brez nadzora tretje osebe in izjeme je potrebno razlagati restriktivno.
ZNP člen 35, 35/1, 35/3. ZGD-1 člen 10b, 10b/1, 10b/2, 52, 52/3.
odvzem pooblastil udeležencu postopka – postopek za odvzem upravičenja za vodenje poslov – stroški nepravdnega postopka – postopek, pričet po uradni dolžnosti
Sodišče je začelo nepravdni postopek (odvzem pooblastil udeležencu postopka) v skladu s tedaj veljavnim 10.b členom ZGD-1. Zato je torej začelo nepravdni postopek po uradni dolžnosti. Posebna ureditev o stroških nepravdnega postopka pa je bila v določilu tretjega odstavka 52. člena ZGD-1 urejena le za primer, ko je vložen predlog v nepravdnem postopku v skladu s 50. členom ZGD-1. Niti v tretjem odstavku 52. člena oziroma kateremkoli drugem določilu ZGD-1 ni določena povrnitev stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da udeleženec sam trpi svoje stroške postopka, pravilna.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 239, 241. ZZVZZ člen 82.
bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo
V obravnavanem primeru je bila zdravstvena komisija glede bolniškega staleža tožnika drugačnega mnenja kot imenovani zdravnik. Zdravstvena komisija je o začasni nezmožnosti za delo delavca tožeče stranke odločila za nazaj, od dneva, ki je bil določen v odločbi imenovanega zdravnika, kar je skladno z določbo 241. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je izpodbijana dokončna odločba zdravstvene komisije pravilna.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 141, 143. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 55, 55/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadure - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - članstvo v sindikatu - diskriminacija - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožena stranka je obrazložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z navedbami, da je v okviru delovnega procesa prenehala potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi spremenjenih razmer na trgu poslovanja, upada števila gostov kot glavnega vira dohodka in prometa, utrpela bistveno zmanjšan obseg prihodka, da se je število gostov v zadnjih štirih mesecih pred odpovedjo v razmerju na poslovanje družbe bistveno znižalo in da upad števila gostov v času največje kumulacije obiskanosti gostov pri toženi stranki narekuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih ter da zaradi bistveno zmanjšanega obsega gostov v času največje kumulacije gostov (v petek in soboto od 21. ure naprej ter v nedeljo popoldne), v primerjavi z preteklim letom in zmanjšanega števila naročil, tožnikom ni mogoče zagotoviti dela. Tako opredeljen odpovedni razlog v rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi daje podlago za zaključek o utemeljenosti odpovednega razloga v smislu 88. člena ZDR.
Ker so morali tožniki v skladu z določbo 143. člena ZDR v zvezi s 141. členom ZDR, ki določa delovni čas, delati preko polnega delovnega časa, so upravičeni do plačila za opravljeno delo, v skladu s takrat veljavno določbo 3. alineje točke b) tretjega odstavka 55. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - DAVKI - USTAVNO PRAVO
VSL0069072
URS člen 14, 22, 23, 33. ZIZ člen 87, 88, 197, 197/1, 197/1-3, 197/3, 198. SPZ člen 70, 70/5, 70/6. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9.
prodaja nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostne terjatve - lastninska pravica v pričakovanju - sklep o delitvi solastnine - varstvo hipotekarnega upnika - poseg v ustavne pravice - neustavnost zakonske določbe - pravica do sodnega varstva
V primeru delitve solastnine z izplačilom preostalih solastnikov imajo solastniki zgolj klasično denarno terjatev, nimajo pa več nobene pričakovalne pravice do pridobitve lastnine oziroma solastnine.
Samo dejstvo, da je upnica privilegiranih terjatev v predmetni zadevi država, še ne pomeni, da gre že v osnovi za prevlado javnih interesov nad zasebnimi. Ker mora hipotekarni upnik vedno računati s prednostnim poplačilom privilegiranih terjatev iz 197. člena ZIZ, je zakonodajalec za izenačitev in varstvo njegovega položaja poskrbel s tem, da je poplačilo vseh zakonsko določenih privilegiranih terjatev omejeno na zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Pri tem že zakon jasno določa, da imajo te privilegirane terjatve pri poplačilu prednost pred terjatvami ostalih upnikov ne glede na dobro vero ali vrstni red pridobitve zastavne pravice, tudi pred tistimi z zastavno pravico v najboljšem vrstnem redu, kar praktično pomeni, da so te terjatve zavarovane s posebno obliko zakonite zastavne pravice, publiciteto pa zagotavlja že sama zakonska norma.
Pravica do sodnega varstva ne zajema tudi pravice do ugodne odločitve oziroma uspešnega izida postopka. Določbe o prednostnem poplačilu privilegiranih terjatev prvi upnici dokončno ne odrekajo pravice do poplačila v rednem izvršilnem postopku, s tem pa je zadoščeno tudi pravici do sodnega varstva.
Čas enega leta iz tretjega odstavka 197. člena ZIZ se šteje nazaj od dneva, ko je bil izdan sklep o izročitvi nepremične kupcu, in ne od dneva razdelitvenega naroka.
dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju – pozneje najdeno premoženje – dodatni sklep o dedovanju – agrarna skupnost
V obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za pozneje najdeno premoženje, ker pritožnik ni sporočil sodišču relevantnih podatkov, da se je po pokojnem po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našlo premoženje, ki spada k njegovi zapuščini, pa se zanj ob izdaji sklepa ni vedelo.
ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZGD-1 člen 591, 591/3, 591/3-1. ZPP člen 205, 205-3, 208, 208/1.
predhodni postopek zaradi insolventnosti – univerzalni pravni naslednik - pripojitev - smiselna uporaba določb ZPP- prekinitev postopka
Tudi v predhodnem postopku zaradi insolventnosti je treba upoštevati posledice vpisa pripojitve prevzete družbe k prevzemni družbi, ki so določene ZGD-1. Posledica vstopa v procesnopravna razmerja je, da vsa procesna dejanja, ki jih je do izvedbe združitve v postopku opravila prevzeta družba, učinkujejo tudi za prevzemno družbo ter vsa procesna dejanja nasprotne stranke, ki jih je ta opravila do izvedbe združitve, učinkujejo proti prevzemni družbi. Univerzalna pravna naslednica dolžnika je glede na povedano vstopila tudi v predmetni predhodni postopek zaradi insolventnosti, ki je bil začet nad prevzeto družbo. Ker vprašanja v zvezi z univerzalnim pravnim nasledstvom v ZFPPIPP niso urejena drugače, je treba v tem primeru smiselno uporabiti pravila ZPP.
hipotekarni dolžnik - ugovor hipotekarnega dolžnika
Ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine (drugi odstavek 170. člena ZIZ), vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu v smislu določila četrtega odstavka 24. člena ZIZ in pridobi položaj novega dolžnika namesto prvotnega dolžnika.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.