ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1, 153/2, 153/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - vojak - usposabljanje - nepremoženjska škoda
Izvajanje vaje na preprijemalnem plezalniku „Tarzan“, na katerem se nahajajo prečne opore na višini 3 m (navedeno pehotno oviro vojak premaguje tako, da najprej stopi v stičišče križne povezave diagonalnih cevi na čelni strani, se s prosto roko prime za prvo prečno oporo, takoj po vzponu naredi preprijem in prime z eno roko za drugo prečno oporo, z drugo za tretjo ter izkoriščujoč nihanje telesa, ki ga povzroči z dvigom noge v zraku oziroma njenim zanoženjem, potem pa preprijema naslednje prečne opore, ob koncu nihanja pa stopi na prečko na zadnjem nosilcu in doskoči na tla), je nevarna dejavnost. Zato za škodo, ki jo je utrpel tožnika zaradi izvajanja vaje na tem plezalniku odgovarja tožena stranka kot delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.
upravljanje večstanovanjskih stavb - terjatev upravnika do etažnega lastnika - izdatek za drugega - neupravičena pridobitev
Ker je tožnik kot upravnik večstanovanjske hiše poravnal stroške izvajalcem gradbenih del iz lastnih sredstev in je tako za toženo plačal nekaj, kar bi bil po določbah SZ-1 dolžan plačati toženec sam, je po določbi čl. 197 OZ upravičen od toženca kot lastnika stanovanja zahtevati povračilo stroškov, ki jih je plačal zanj.
Na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve tožničine terjatve iz naslova plačila odškodnine za povzročeno škodo še ni izkazana. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki do pravnomočne rešitve spora prepoveduje odtujitev nepremičnine, ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.
odločba imenovanega zdravnika - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
ZZVZZ v 82. členu določa, da se zavarovana oseba ali delodajalec lahko na odločbo imenovanega zdravnika pritožita v roku 5 delovnih dni od vročitve odločbe. Tožnica je pritožbo zoper odločbo tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo vložila po izteku 5-dnevnega zakonskega roka, kar je prepozno, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla.
starostna pokojnina - pokojninska doba - dodana doba - brezposelna oseba
Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni.
Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena stranka dolžna priznati pravico do starostne pokojnine, ni utemeljen.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu
Ker v obravnavani zadevi vrednost prejete pomoči presega vrednost zapustničinega premoženja, dedovanja ni in je potrebno premoženje, ki je postalo lastnina občine, s sklepom izročiti pristojnemu organu občine.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 25, 25/2, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135, 135/1.
zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Dejstvo, da posega, ki ga je tožnik opravil v Avstriji, vodilni strokovnjaki s področja ortopedije v Sloveniji niso bili pripravljeni nuditi, pomeni, da je bil izkazan pogoj iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja o izčrpanosti možnosti zdravljenja v domovini. Le teoretične možnosti zdravljenja z operacijo, do katere pa tožnik ni imel dostopa, ne zadoščajo. Zato je tožbeni zahtevek, da je tožnik upravičen do napotitve na zdravljenje v tujino in do povrnitve stroškov tega zdravljenja, utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR člen 75, 79, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3. OZ člen 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve - sodno varstvo
Za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal poslovni razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, zato skladno z 2. odstavkom istega člena tožniku ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le navidezna. Tožnik se z izjavo, da se odpoveduje pravici uveljavljati sodno varstvo in vsem morebitnim drugim zahtevkom zoper delodajalca, ni mogel odpovedati sodnemu varstvu, ki je njegova neodtujljiva pravica, zato so pritožbene navedbe o tem, da tožniku sodišče ne bi smelo nuditi sodnega varstva, neutemeljene.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar sodišče pride do ugotovitve, da zahtevek na plačilo odškodnine po temelju ni utemeljen, mora tožbeni zahtevek zavrniti, saj se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek po temelju delno ali v celoti utemeljen, ne pa, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z izdajo „zavrnilne vmesne sodbe“, namesto, da bi s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, po nepotrebnem podaljšalo in tudi podražilo postopek. Zaradi zmotne uporabe določbe 315. člena ZPP je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na pritožbo stranke.
Tožniku je pri spuščanju pri stopnicah zdrsnilo na listu okrasne lončnice (benjamina) in je padel po stopnicah. Stopnišče, na katerem je padel tožnik, ni nevarna stvar, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. Uveljavljena sodna praksa je, da stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar in da hoja po stopnicah ne pomeni nevarne dejavnosti. Stopnišče v posebnih okoliščinah lahko postane nevarna stvar, vendar takšne okoliščine v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.
Toženi stranki ni možno očitati neustreznega čiščenja, ker naj bi bil na tleh en list benjamina. Kakšen odpadel list benjamina ni mogel povzročiti spolzkosti stopnic, še zlasti, ker je rastlina stala na podestu med dvema krakoma stopnic. Toženi stranki ni možno očitati opustitve ustrezne skrbnosti glede zagotavljanja varnih pogojev dela, zato tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po stopnišču.
časovna veljavnost - uporaba poznejšega, milejšega zakona - ogrožanje varnosti - grožnja
Ogrožanje varnosti je bilo kot kaznivo dejanje od 15. 5. 2012 inkriminirano kot grožnja po 135. členu KZ-1B. Za obravnavani primer je pomembna razlika, ki gre v korist obdolženemu, da je obdolženčevo dejanje po KZ-1 izpolnjevalo znake dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po temeljni obliki, glede na KZ-1B pa je storil le eno kaznivo dejanje grožnje (kvalificirana oblika) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 116, 116/3, 204, 204/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - bolniški stalež - sodno varstvo
Po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke, je bila tožnica začasno zadržana z dela zaradi bolezni. Glede na 3. odstavek 116. člena bi zato tožena stranka, ki jo je tožnica pisno obvestila, da je do nadaljnjega v bolniškem staležu, to morala upoštevati pri odjavi tožnice iz zavarovanj. Tožnico je neupravičeno odjavila iz zavarovanj že po izteku odpovednega roka, saj bi morala upoštevati 3. odstavek 116. člena ZDR, po katerem lahko delavcu preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem, ko se je iztekel odpovedni rok in je bila tožnica v delovnem razmerju vse do dne, ko je za tožnico bila ugotovljena zdravstvena zmožnost za delo.
ZDR člen 130. ZJU člen 92. ZPSDP člen 8. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 1.
potni stroški - javni prevoz - kilometrina
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.
Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.
bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - odškodnina - neupravičeno unovčenje kontragarancije - zloraba garancije
Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene.