pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.
starostna pokojnina - pokojninska doba - dodana doba - brezposelna oseba
Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni.
Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena stranka dolžna priznati pravico do starostne pokojnine, ni utemeljen.
pogodba o organiziranju potovanja - organizator posebne storitve - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja - skrbnost pri izbiri osebe, ki je opravila storitev
Upoštevaje, da je tožena stranka v pisnih obvestilih v zvezi s potovanjem ponudila možnost izleta z jeepi kot fakultativnega izleta in da je predstavnica tožene stranke potnike seznanila o vseh podrobnostih izleta, pobrala prijave in plačila, po navodilih tožene stranke izbrala lokalno turistično organizacijo ter aktivno sodelovala pri izvedbi izleta, je pravilen zaključek, da je toženo stranko šteti za organizatorja izleta z jeepi, organizacijo izleta z jeepi pa kot opcijski dodatni izlet v smislu posebnih storitev, ki jih odloča VI. točka Splošnih pogojev poslovanja tožene stranke.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - delna invalidska pokojnina
Pričetek dela s krajšim delovnim časom ima za posledico izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki se delovnemu invalidu odmeri po drugem (in po tretjem) odstavku 93. člena ZPIZ-1 v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Če delovni invalid prične delati s krajšim delovnim časom od polnega, se mu šele tedaj prične izplačevati odmerjena delna invalidska pokojnina in se mu izplačuje vse dokler opravlja delo, na katerem ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kot je določeno v prvem oziroma drugem odstavku 159. člena ZPIZ-1.
javni uslužbenci - premestitev na drugo delovno mesto - policist - obrazložitev
V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Dejanski razlog za premestitev tožnika je bil odnos tožnika do nadrejenega, s katerim se očitno nista „ujela“, to pa so subjektivni razlogi na strani tožnika, zato tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. 149. člen ZJU ni namenjen sankcioniranju delavca oziroma premestitvi delavca zaradi subjektivnih razlogov, ki so na strani delavca. Namen določbe 149. člena ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.
bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - odškodnina - neupravičeno unovčenje kontragarancije - zloraba garancije
Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene.
ZDR člen 130. ZJU člen 92. ZPSDP člen 8. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 1.
potni stroški - javni prevoz - kilometrina
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.
Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.
plača - regres za letni dopust - plačilo za delo - obveznost plačila
Direktor tožene stranke je tožnici plačal določen denarni znesek, vendar iz lastnih sredstev. Tožena stranka v zvezi z navedenim plačilom ni predložila nobenih dokazov, da je šlo za delno poravnavo vtoževanih terjatev iz naslova delovnega razmerja (plače, regresa za letni dopust), zato ni podlage, da bi se ta sredstva odštela od tožničinih terjatev.
Stečajni upravitelj je priznal pretežni del prijavljene terjatve, prerekana je bila terjatev v neznatnem znesku. V takšnem primeru se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlaga pogodbe
Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. V pogodbi o zaposlitvi tožnika je bilo trajanje določeno - do trenutka, ko mu preneha funkcija namestnika predsednika uprave. Ta mu je prenehala z dnem odpoklica. Ker pa je imel tožnik pravico, tožena stranka pa dolžnost ponuditi tožniku zaposlitev ter delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem in ko je tožena stranka izpolnila svojo obvezo, ponudbo pa je tožnik zavrnil, je nastopilo dejstvo, ki je pomenilo prenehanje pogodbe, sklenjene na podlagi določb 72. člena ZDR. Ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 110, 113, 114. ZZZDR člen 12, 81.ZDSS-1 člen 81, 81/1.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - preživnina
ZPIZ-1 zunajzakonsko skupnost in zakonsko zvezo v pravnih posledicah izenačuje zgolj pod pogoji iz 114. čl. ZPIZ-1, torej takrat, ko ta skupnost ob nastanku zavarovalnega primera (torej smrti zavarovanca) dejansko še obstaja, ne pa tudi v primeru, ko življenjska skupnost razpade pred smrtjo zavarovanca, zato tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati ne glede na upravičenost do preživnine, dogovorjene v času obstoja zunajzakonske skupnosti.
bolniški stalež - začasna zadržanost z dela - vzrok začasne zadržanosti - bolezen - poškodba pri delu
Vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo je bila tožničina bolezen in ne poškodba pri delu. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se kot vzrok začasne zadržanosti od dela po 4 ure dnevno za sporno obdobje ugotovi poškodba pri delu, ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje tožene stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso izkazane, zato tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve tožničine terjatve iz naslova plačila odškodnine za povzročeno škodo še ni izkazana. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki do pravnomočne rešitve spora prepoveduje odtujitev nepremičnine, ni utemeljen.
odločba imenovanega zdravnika - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
ZZVZZ v 82. členu določa, da se zavarovana oseba ali delodajalec lahko na odločbo imenovanega zdravnika pritožita v roku 5 delovnih dni od vročitve odločbe. Tožnica je pritožbo zoper odločbo tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo vložila po izteku 5-dnevnega zakonskega roka, kar je prepozno, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla.