javni uslužbenci - premestitev na drugo delovno mesto - policist - obrazložitev
V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Dejanski razlog za premestitev tožnika je bil odnos tožnika do nadrejenega, s katerim se očitno nista „ujela“, to pa so subjektivni razlogi na strani tožnika, zato tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. 149. člen ZJU ni namenjen sankcioniranju delavca oziroma premestitvi delavca zaradi subjektivnih razlogov, ki so na strani delavca. Namen določbe 149. člena ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.
ZDR člen 75, 79, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3. OZ člen 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve - sodno varstvo
Za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal poslovni razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, zato skladno z 2. odstavkom istega člena tožniku ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le navidezna. Tožnik se z izjavo, da se odpoveduje pravici uveljavljati sodno varstvo in vsem morebitnim drugim zahtevkom zoper delodajalca, ni mogel odpovedati sodnemu varstvu, ki je njegova neodtujljiva pravica, zato so pritožbene navedbe o tem, da tožniku sodišče ne bi smelo nuditi sodnega varstva, neutemeljene.
upravljanje večstanovanjskih stavb - terjatev upravnika do etažnega lastnika - izdatek za drugega - neupravičena pridobitev
Ker je tožnik kot upravnik večstanovanjske hiše poravnal stroške izvajalcem gradbenih del iz lastnih sredstev in je tako za toženo plačal nekaj, kar bi bil po določbah SZ-1 dolžan plačati toženec sam, je po določbi čl. 197 OZ upravičen od toženca kot lastnika stanovanja zahtevati povračilo stroškov, ki jih je plačal zanj.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005775
ZKP člen 355, 355/2. KZ člen 22, 22/1, 22/2, 22/3, 117.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – celovita presoja izvedenih dokazov – uboj na mah – silobran – prekoračen silobran
Ni dvoma, da obtoženka intenzitete svoje obrambe ni mogla natanko odmeriti, vendar pa je splošno znano, da se z vbodom v prsni koš glede na prisotnost vitalnih organov lahko osebi povzroči tudi poškodbe, ki povzročijo smrt osebe. Ni mogoče spregledati, da je imel oškodovanec v kritičnem času v krvi več kot 3 grame alkohola na kilogram krvi, torej je bil hudo pijan, obtoženka pa zaradi napada oškodovanca, ki pri napadu ni uporabil nobenega orožja, ni imela hujših poškodb. Zato zagovorničino mnenje, da se obtoženka drugače ni mogla rešiti napada oškodovanca, ne prepriča.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 12, 249.
starsotna pokojnina - nova zahteva za odmero višje pokojnine - obnova predsodnega upravnega postopka
Kadar je o pokojnini že pravnomočno odločeno, nove zahteve za odmero višje pokojnine v predsodnem postopku ni dopustno obravnavati po vsebini. Takšno zahtevo nosilec zavarovanja v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže.
Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za dovolitev obnove predsodnega upravnega postopka, je zakonito zavržena, ker v predsodnem upravnem postopku to izredno pravno sredstvo sploh ni bilo uveljavljano, o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, v katerih naj bi bil nosilec zavarovanja laično vlogo dolžan obravnavati kot predlog za obnovo upravnega postopka, pa je že pravnomočno razsojeno.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 116, 116/3, 204, 204/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - bolniški stalež - sodno varstvo
Po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke, je bila tožnica začasno zadržana z dela zaradi bolezni. Glede na 3. odstavek 116. člena bi zato tožena stranka, ki jo je tožnica pisno obvestila, da je do nadaljnjega v bolniškem staležu, to morala upoštevati pri odjavi tožnice iz zavarovanj. Tožnico je neupravičeno odjavila iz zavarovanj že po izteku odpovednega roka, saj bi morala upoštevati 3. odstavek 116. člena ZDR, po katerem lahko delavcu preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem, ko se je iztekel odpovedni rok in je bila tožnica v delovnem razmerju vse do dne, ko je za tožnico bila ugotovljena zdravstvena zmožnost za delo.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlaga pogodbe
Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. V pogodbi o zaposlitvi tožnika je bilo trajanje določeno - do trenutka, ko mu preneha funkcija namestnika predsednika uprave. Ta mu je prenehala z dnem odpoklica. Ker pa je imel tožnik pravico, tožena stranka pa dolžnost ponuditi tožniku zaposlitev ter delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi in strokovnim znanjem in ko je tožena stranka izpolnila svojo obvezo, ponudbo pa je tožnik zavrnil, je nastopilo dejstvo, ki je pomenilo prenehanje pogodbe, sklenjene na podlagi določb 72. člena ZDR. Ugotovitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe nima narave odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je prišlo do poslabšanja invalidnosti, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga zaradi posledic bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, utemeljen. Po 2. odstavku 163. člena ZPIZ-1 nova pravica iz invalidskega zavarovanja, to je pravica do invalidske pokojnine, pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.
Pri plačilu sodne takse se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro predhodnega podračuna sodišča v treh dneh po izteku tega roka (6.b člen ZST-1). Denarni znesek takse za tožbo ni bil prejet v dobro prehodnega računa sodišča v 15-dnevnem roku, določenem v 1. odstavku 34. člena ZST-1 niti v nadaljnjih treh delovnih dneh (v roku iz 6.b člena ZST-1), kar je razlog za ustavitev postopka (3. odstavek 105.a člena ZPP).
bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - odškodnina - neupravičeno unovčenje kontragarancije - zloraba garancije
Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023288
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2,168, 168/2. ZKP člen 52, 52/1, 148, 158, 158/1. ZObr člen 32, 32/2, 34, 34/2.
pravočasnost predloga za pregon – upravičeni predlagatelj – vojaška oseba – žaljiva obdolžitev – pooblastila policije v predkazenskem postopku – pristojni organ ministrstva za obrambo
Kadar so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, storila vojaška oseba, zaposlena v Slovenski vojski, ima z zakonom določen pristojni organ v Ministrstvu, pristojnem za obrambo (nekatera) pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ZKP, torej tudi pooblastila po 148. členu ZKP. Skladno z ZObr ima taka pooblastila Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo.
plača - obveznost plačila - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca
Dogovor o višji plači, sklenjen med tožnikom in tožencem, je bil ničen, ker je bil sklenjen le zaradi doseganja kreditne sposobnosti, kar je v nasprotju s pravno podlago pogodbe o zaposlitvi, to je s plačilom za delo. Zato je je treba pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo neizplačanih plač ter dodatkov za nadurno, nedeljsko in praznično delo, kakor tudi pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine za neizrabljeni odpovedni rok zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 112. členu ZDR upoštevati višino plače, ki bi jo tožnik prejel, če ne bi bilo (ničnega) dogovora o zvišanju plače zaradi dviga kreditne sposobnosti pri odločanju.
Tožnik je zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zato je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, v skladu z določbami 2. odstavka 112. člena ZDR ter 1. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. ZPIZ-1, za razliko od ZPIZ/92, za vdovo ne uporablja več pojma družinska pokojnina, temveč vdovska pokojnina. Gre torej le za terminološko preimenovanje vsebinsko istovrstne pokojninske dajatve.
Z odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka pravnomočno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z določenim dnem. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.
zamudna sodba - vročitev tožbe v odgovor toženi stranki
Tožba v konkretni zadevi, na podlagi katere je sodišče izdalo zamudno sodbo, ni bila pravilno vročena toženi stranki, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
ZDR člen 130. ZJU člen 92. ZPSDP člen 8. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 1.
potni stroški - javni prevoz - kilometrina
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.
Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.
vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga - zamuda roka - zavrženje predloga - zamudna sodba - odgovor na tožbo
ZPP določa dva roka za vrnitev v prejšnje stanje in sicer subjektivnega in objektivnega. Tek obeh rokov se računa po določbah 110. do 112. člena ZPP. Oba roka sta zakonska prekluzivna roka in ju ni mogoče podaljšati. Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Če predlog ni pravočasen, ga sodišče zavrže. Subjektivni rok znaša 30 dni in praviloma začne teči od trenutka, ko je prenehal vzrok zamude. V korist pravne varnosti pa je določen tudi objektivni rok, saj je v vsakem primeru vrnitev v prejšnje stanje treba zahtevati prej kot v 6 mesecih od nastopa zamude, to je v konkretnem primeru od poteka roka za vložitev odgovora na tožbo. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala po poteku roka (za odgovor). Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo pa je predlagala eno leto od nastopa zamude, kar je prepozno, zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrglo (118. člen ZPP).