Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. ZPIZ-1, za razliko od ZPIZ/92, za vdovo ne uporablja več pojma družinska pokojnina, temveč vdovska pokojnina. Gre torej le za terminološko preimenovanje vsebinsko istovrstne pokojninske dajatve.
Z odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka pravnomočno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z določenim dnem. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.
ZDR člen 75, 79, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3. OZ člen 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve - sodno varstvo
Za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal poslovni razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, zato skladno z 2. odstavkom istega člena tožniku ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le navidezna. Tožnik se z izjavo, da se odpoveduje pravici uveljavljati sodno varstvo in vsem morebitnim drugim zahtevkom zoper delodajalca, ni mogel odpovedati sodnemu varstvu, ki je njegova neodtujljiva pravica, zato so pritožbene navedbe o tem, da tožniku sodišče ne bi smelo nuditi sodnega varstva, neutemeljene.
Pri sklepanju pogodbe o nakupu stanovanjske hiše kot novogradnje, predstavlja to, da je stanovanjska hiša novograjen objekt, ki je bil kot tak zgrajen v skladu s predpisi in standardi, bistveno lastnost predmeta pogodbe. Zmota kupca o tem tako predstavlja bistveno zmoto.
upravljanje večstanovanjskih stavb - terjatev upravnika do etažnega lastnika - izdatek za drugega - neupravičena pridobitev
Ker je tožnik kot upravnik večstanovanjske hiše poravnal stroške izvajalcem gradbenih del iz lastnih sredstev in je tako za toženo plačal nekaj, kar bi bil po določbah SZ-1 dolžan plačati toženec sam, je po določbi čl. 197 OZ upravičen od toženca kot lastnika stanovanja zahtevati povračilo stroškov, ki jih je plačal zanj.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar sodišče pride do ugotovitve, da zahtevek na plačilo odškodnine po temelju ni utemeljen, mora tožbeni zahtevek zavrniti, saj se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek po temelju delno ali v celoti utemeljen, ne pa, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z izdajo „zavrnilne vmesne sodbe“, namesto, da bi s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, po nepotrebnem podaljšalo in tudi podražilo postopek. Zaradi zmotne uporabe določbe 315. člena ZPP je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na pritožbo stranke.
Tožniku je pri spuščanju pri stopnicah zdrsnilo na listu okrasne lončnice (benjamina) in je padel po stopnicah. Stopnišče, na katerem je padel tožnik, ni nevarna stvar, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. Uveljavljena sodna praksa je, da stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar in da hoja po stopnicah ne pomeni nevarne dejavnosti. Stopnišče v posebnih okoliščinah lahko postane nevarna stvar, vendar takšne okoliščine v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.
Toženi stranki ni možno očitati neustreznega čiščenja, ker naj bi bil na tleh en list benjamina. Kakšen odpadel list benjamina ni mogel povzročiti spolzkosti stopnic, še zlasti, ker je rastlina stala na podestu med dvema krakoma stopnic. Toženi stranki ni možno očitati opustitve ustrezne skrbnosti glede zagotavljanja varnih pogojev dela, zato tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po stopnišču.
pogodba o organiziranju potovanja - organizator posebne storitve - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja - skrbnost pri izbiri osebe, ki je opravila storitev
Upoštevaje, da je tožena stranka v pisnih obvestilih v zvezi s potovanjem ponudila možnost izleta z jeepi kot fakultativnega izleta in da je predstavnica tožene stranke potnike seznanila o vseh podrobnostih izleta, pobrala prijave in plačila, po navodilih tožene stranke izbrala lokalno turistično organizacijo ter aktivno sodelovala pri izvedbi izleta, je pravilen zaključek, da je toženo stranko šteti za organizatorja izleta z jeepi, organizacijo izleta z jeepi pa kot opcijski dodatni izlet v smislu posebnih storitev, ki jih odloča VI. točka Splošnih pogojev poslovanja tožene stranke.
Šele v primeru, če se tudi z zaslišanjem izvedenca ne odpravijo vsi dvomi o pravilnosti podanega mnenja oz. o pomanjkljivostih tega mnenja, lahko stranke zahtevajo mnenje drugih izvedencev.
javni uslužbenci - premestitev na drugo delovno mesto - policist - obrazložitev
V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Dejanski razlog za premestitev tožnika je bil odnos tožnika do nadrejenega, s katerim se očitno nista „ujela“, to pa so subjektivni razlogi na strani tožnika, zato tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. 149. člen ZJU ni namenjen sankcioniranju delavca oziroma premestitvi delavca zaradi subjektivnih razlogov, ki so na strani delavca. Namen določbe 149. člena ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.
plača - regres za letni dopust - plačilo za delo - obveznost plačila
Direktor tožene stranke je tožnici plačal določen denarni znesek, vendar iz lastnih sredstev. Tožena stranka v zvezi z navedenim plačilom ni predložila nobenih dokazov, da je šlo za delno poravnavo vtoževanih terjatev iz naslova delovnega razmerja (plače, regresa za letni dopust), zato ni podlage, da bi se ta sredstva odštela od tožničinih terjatev.
časovna veljavnost - uporaba poznejšega, milejšega zakona - ogrožanje varnosti - grožnja
Ogrožanje varnosti je bilo kot kaznivo dejanje od 15. 5. 2012 inkriminirano kot grožnja po 135. členu KZ-1B. Za obravnavani primer je pomembna razlika, ki gre v korist obdolženemu, da je obdolženčevo dejanje po KZ-1 izpolnjevalo znake dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po temeljni obliki, glede na KZ-1B pa je storil le eno kaznivo dejanje grožnje (kvalificirana oblika) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B.
starostna pokojnina - pokojninska doba - dodana doba - brezposelna oseba
Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni.
Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena stranka dolžna priznati pravico do starostne pokojnine, ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Žalec (Ul. RS, št. 19/1997). ZVO člen 1, 3, 20.
komunalna dejavnost - odvoz smeti - objekt bivanja
Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ima toženec leseno brunarico v velikosti 4x5 m z verando 2x5 m, da je v zaprtem objektu je mogoče prespati, v njem je kuhinjica in sedežna garnitura, da s pomočjo vodne črpalke iz vodnjaka napolnjuje vodo v objekt in da ima agregat, WC pa je zunaj, je napačen zaključek, da ne gre za objekt bivanja, ki je vključen v sistem ravnanja z odpadki po 5. čl. Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Žalec.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023288
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2,168, 168/2. ZKP člen 52, 52/1, 148, 158, 158/1. ZObr člen 32, 32/2, 34, 34/2.
pravočasnost predloga za pregon – upravičeni predlagatelj – vojaška oseba – žaljiva obdolžitev – pooblastila policije v predkazenskem postopku – pristojni organ ministrstva za obrambo
Kadar so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, storila vojaška oseba, zaposlena v Slovenski vojski, ima z zakonom določen pristojni organ v Ministrstvu, pristojnem za obrambo (nekatera) pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ZKP, torej tudi pooblastila po 148. členu ZKP. Skladno z ZObr ima taka pooblastila Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005775
ZKP člen 355, 355/2. KZ člen 22, 22/1, 22/2, 22/3, 117.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – celovita presoja izvedenih dokazov – uboj na mah – silobran – prekoračen silobran
Ni dvoma, da obtoženka intenzitete svoje obrambe ni mogla natanko odmeriti, vendar pa je splošno znano, da se z vbodom v prsni koš glede na prisotnost vitalnih organov lahko osebi povzroči tudi poškodbe, ki povzročijo smrt osebe. Ni mogoče spregledati, da je imel oškodovanec v kritičnem času v krvi več kot 3 grame alkohola na kilogram krvi, torej je bil hudo pijan, obtoženka pa zaradi napada oškodovanca, ki pri napadu ni uporabil nobenega orožja, ni imela hujših poškodb. Zato zagovorničino mnenje, da se obtoženka drugače ni mogla rešiti napada oškodovanca, ne prepriča.
bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - odškodnina - neupravičeno unovčenje kontragarancije - zloraba garancije
Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene.
Stečajni upravitelj je priznal pretežni del prijavljene terjatve, prerekana je bila terjatev v neznatnem znesku. V takšnem primeru se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela. Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške.
Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje tožene stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso izkazane, zato tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija ni utemeljen.