OZ člen 335, 335/1, 357, 357/1, 364, 364/2, 369, 369/2.
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - delno plačilo - tek zastaralnega roka po pretrganju zastaranja - zastaranje terjatve zavarovalnice - terjatve na podlagi kasko zavarovanja
Ker gre za specialno pravilo o teku roka po pretrganju, je treba upoštevati to pravilo in ne splošno, ki določa začetek teka roka za posamezno vrsto terjatve.
umik tožbe – povrnitev stroškov – zahteva za povrnitev stroškov – pravočasnost zahteve - prekluziven rok
Če se redni postopek na prvi stopnji ne odvija tako, kot predvidevajo določbe ZPP, in kljub temu pride do zaključka zunaj obravnave, mora stranka zahtevo za povrnitev stroškov podati najkasneje 15 dni po prejemu sklepa o ustavitvi postopka, ne glede na to, da je stroške morda že priglasila. Če ta rok zamudi, izgubi pravico do povrnitve stroškov.
Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ker tožeča stranka ni doplačala takse za tožbo, ne pa na podlagi umika tožbe.
Četudi sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, bi moralo v takšni situaciji upoštevati določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je tožeča stranka izvršbo vložila, ker tožena stranka terjatve ni plačala.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
neenaka obravnava - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodnina
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju večkrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je pogodbe o zaposlitvi odpovedala iz razloga racionalizacije poslovanja ali pa iz razloga reorganizacije poslovanja. Tožnica teh odpovedi ni nikoli izpodbijala. Tožena stranka zaradi tega nad tožnico ni izvajala mobbinga, ampak ji je s tem le poskušala ohraniti delovno mesto oziroma delovno razmerje. Tožnica ni bila neenako obravnavana v zvezi z obdaritvijo s pršuti, pri izplačilu regresa in in plačilom stimulativnega dela plače in dodatkov. Prav tako tožnica ni bila večkrat kot ostale sodelavke razporejena na čiščenje prostorov. V ravnanju tožene stranke tako ni mogoče ugotoviti elementov mobinga in diskriminacije, zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
ZŠtip člen 2, 5, 5/1, 24, 24/1, 24/1-4, 48, 48/1, 48/1-1, 48/1-3, 48/2, 95, 95/1, 95/1-6. URS člen 14, 2, 53, 53/3, 54. ZVis člen 70.
mirovanje štipendijskega razmerja - Zoisova štipendija - mirovanje pravice - načelo enakosti - starši s statusom študenta
Prednostno obravnavanje določene skupine (staršev) pri mirovanju štipendijskega razmerja, kot je to v primeru ureditve v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip, sodi na polje proste presoje zakonodajalca, ki je pri uresničevanju načela socialne države precej široko. Kljub temu pa zakonodajalec ne sme razlikovati samovoljno, brez razumnega in iz narave stvari izhajajočega (stvarnega) razloga. Razlog za tako razlikovanje glede mirovanja štipendijskega razmerja med starši s statusom študenta, ki ponavljajo letnik, in tistimi študenti, ki kljub starševstvu letnik sicer opravijo, a z nižjo oceno od zahtevane, iz zakonodajnega gradiva ni razviden. Ureditev, ki izhaja iz prve in tretje alineje prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, tako pomeni, da je eden od staršev s statusom študenta, ki prejema starševski dodatek, kljub izobraževanju oziroma uspešno zaključenem letniku v bistveno slabšem položaju, kot bi bil, če bi ponavljal letnik. Določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da Zoisova štipendija ne miruje in se izplačuje materi s statusom študentke, ki prejema starševski dodatek, kljub nedoseganju zahtevane povprečne ocene.
ZPIZ-1 člen 188, 188/2, 397, 397/1, 446. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
starostna pokojnina - samozaposleni zavarovanec - invalid II. kategorije - polni delovni čas - delna invalidska pokojnina - predhodno vprašanje
Po prvem odstavku 397. čl. ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. čl. tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1.
Ker v obravnavanem primeru iz dokaznega postopka izhaja, da še ni pravnomočno odločeno o tem, ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine in od kdaj, ni mogoče odločiti o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 89, 141, 143. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 55, 55/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadure - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - članstvo v sindikatu - diskriminacija - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožena stranka je obrazložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z navedbami, da je v okviru delovnega procesa prenehala potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je zaradi spremenjenih razmer na trgu poslovanja, upada števila gostov kot glavnega vira dohodka in prometa, utrpela bistveno zmanjšan obseg prihodka, da se je število gostov v zadnjih štirih mesecih pred odpovedjo v razmerju na poslovanje družbe bistveno znižalo in da upad števila gostov v času največje kumulacije obiskanosti gostov pri toženi stranki narekuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih ter da zaradi bistveno zmanjšanega obsega gostov v času največje kumulacije gostov (v petek in soboto od 21. ure naprej ter v nedeljo popoldne), v primerjavi z preteklim letom in zmanjšanega števila naročil, tožnikom ni mogoče zagotoviti dela. Tako opredeljen odpovedni razlog v rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi daje podlago za zaključek o utemeljenosti odpovednega razloga v smislu 88. člena ZDR.
Ker so morali tožniki v skladu z določbo 143. člena ZDR v zvezi s 141. členom ZDR, ki določa delovni čas, delati preko polnega delovnega časa, so upravičeni do plačila za opravljeno delo, v skladu s takrat veljavno določbo 3. alineje točke b) tretjega odstavka 55. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije.
dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju – pozneje najdeno premoženje – dodatni sklep o dedovanju – agrarna skupnost
V obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za pozneje najdeno premoženje, ker pritožnik ni sporočil sodišču relevantnih podatkov, da se je po pokojnem po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našlo premoženje, ki spada k njegovi zapuščini, pa se zanj ob izdaji sklepa ni vedelo.
odgovornost proizvajalca stvari z napako - navodila za uporabo - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 155. člena OZ (odgovornost proizvajalca stvari z napako). Gre za objektivno odgovornost (odgovornost po načelu vzročnosti) proizvajalca stvari, ki da v promet stvar z napako. Izhajajoč iz citirane določbe 155. člena OZ je breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo) - da je tožena stranka (proizvajalec stvari) dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva (povzeto iz OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 849).
Ker je tožnica uspela izkazati domnevno bazo (da je toženka, proizvajalec stvari, dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo), se obstoj vzročne zveze domneva. Objektivno odgovoren proizvajalec stvari z napako pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (krivda načeloma ni odločilna) oškodovanca (možna je seveda tudi delna razbremenitev odgovornosti), ker stvari ni uporabljal na običajen in primeren način ali se ni ravnal po navodilih, protokolih (povzeto iz OZ s komentarjem, prva knjiga, str. 898).
Pravdne stroške je treba povrniti za tista nujna procesna dejanja, ki stranki še zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, v kateri je bilo pojasnjeno, da se mora o znižanju pokojnine odločiti z upravno odločbo v predpisanem postopku pri toženi stranki. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi odločanje o odmeri pokojnine in njenem znižanju, pa se sodno varstvo zoper upravne akte zagotavlja v socialnem sporu. V takem sporu ni stvarno pristojno upravno sodišče, kjer je tožnik prvotno vložil tožbo, temveč socialno sodišče, kjer se sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Stroški sodnih taks, ki so nastali z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem, zato ne zadostijo kriteriju smotrnosti in jih kot nepotrebne nasprotna stranka ni dolžna povrniti tožniku.
Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov predsodnega postopka, ker je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu (24. člen ZJU). Tožniku so bili zato utemeljeno priznani stroški zahtevka za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja.
Tožeča stranka je zahtevala plačilo posredniške provizije in je torej ona tista, ki bi morala postaviti določne trditve, da si je prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem podjetje P. in tudi, da je naročnika obvestila o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah.
Tožnica je bila v tekočem letu, v katerem je nastopila porodniški stalež, v delovnem razmerju in je prejemala plačo. Za izračun pokojninske osnove je potrebno v primeru prejemanja nadomestila po predpisih o starševskem dopustu za primer tožnice upoštevati, da tožnica v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imela plače, nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestila iz drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 in se ji za izračun pokojninske osnove upošteva plača iz tekočega leta, kakor to določa četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1.
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4. ZDAVP-2 člen 36. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 23.a.
sodna taksa - oprostitev plačila - individualni delovni spor - pravna oseba - odlog plačila
Prvotožena stranka kot pravna oseba še posluje, saj transakcijskih računov nima zaprtih, zato bi zmogla plačilo sodne takse, vendar teh sredstev, v posledici blokade transakcijskih računov, ki je izkazana v evidencah AJPES tudi na dan odločanja pritožbenega sodišča, prvotožena stranka ni zmožna poravnati takoj. Če ima dolžnik blokirane transakcijske račune, preko katerih bi moral opraviti plačilo, je jasno, da tega ne more izvesti. Ker v obravnavani zadevi tudi ni izkazano, da bi prvotožena stranka razpolagala z gotovino, da bi lahko z njo plačala sodno takso, je pritožbeno sodišče odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - izvedensko mnenje - izvedenec - zavrnitev dokaznega predloga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka v predsodnem postopku ni ustrezno razčistila dejanskega stanja glede uvrstitve tožnice (invalidke III. kategorije) v I. kategorijo invalidnosti. Z namenom, da se razčisti dejansko stanje, je tožnica sprožila sodni spor in s tem v zvezi predlagala tudi izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, specialista psihiatra. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, temveč se je oprlo na mnenji invalidskih komisij, ki pa nista prepričljivi in torej na podlagi le-teh ni mogoče napraviti zaključka, da pri tožnici ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.
Ker pri tožnici ni podana popolna izguba delazmožnosti, je bilo ravnanje toženke, ko je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ji priznala pravice na tej podlagi, pravilno, saj ni bilo podlage, da bi se tožnica razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in bi ji na podlagi te kategorije bile priznane pravice, kakor je to zahtevala v tožbi.