OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
VS00065683
ZUreP-1 člen 106, 106/1, 106/6. OZ člen 198, 336, 336/1, 347, 347/1. URS člen 69. ZOR člen 219.
razlastitev nepremičnine - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - odmena zaradi nemožnosti uporabe - zakonske zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - začetek teka zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - ugoditev reviziji
Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.
obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - vojno zločinstvo - poziv na nasilno rušenje državne ureditve - žaljenje organov ljudske oblasti - Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo
V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.
Poskus je pri kaznivemu dejanju izsiljevanja izjave pojmovno izključen, dejanje pa je dokončano že z uporabo sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva ali načina, zato ni treba, da bi zaradi navedenih izvršitvenih ravnanj oškodovanec tudi dejansko podal izpovedbo oziroma izjavo. Navedeno je določno razvidno iz zakonskega besedila, ki uporablja nedovršni glagolski način („da bi izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo“).
Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v ustavno zavarovane pravice posameznika do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije). Osebna preiskava obsega pregled osebne prtljage, oblačil in telesa posameznika. Zakonodajalec s pojmom osebne preiskave za potrebe materialnega kazenskega prava to razume široko, kar kaže na ambicijo širokega pojmovanja zasebnosti osebe za potrebe represivnega varstva zasebnosti, po potrebi tudi neodvisno od blanketnih vsebin oziroma teoretskih okvirov iz kazenskega postopkovnega prava.
V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je od mladoletnika zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, očitno z namenom, da ugotovi, ali pri sebi skriva prepovedano drogo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče za obstoj kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave ni pomembno, ali je obsojenec oškodovanca tudi fizično pregledal, torej se ga dotikal po oblačilih ali telesu, temveč je v njegovo zasebnost, ki je, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja, posegel že z neupravičeno zahtevo, da se mora pred njim do golega sleči. Obsojenec je očitno, upoštevaje njegove izkušnje pri preiskovanju kaznivih dejanj, povezanih z mamili, ocenil, da se bo lahko prepričal, ali ima mladoletnik pri sebi drogo že s tem, da je od njega zahteval, da sleče hlače in spodnje hlače. Zahteva uradne osebe, ki nima ustavne oziroma zakonske podlage, da se posameznik do golega sleče in s tem pred njim razgali najintimnejše dele svojega telesa, ki jo naslovljenec tudi izvrši, pomeni enega najbolj grobih posegov v pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe posameznika. S takšnim ravnanjem uradne osebe so izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi prvem odstavku 136. člena KZ-1. Zakonski znak „neupravičeno preišče drugega" namreč ne pomeni le fizičnega pregleda preiskovanca v smislu dotikanja njegovega telesa oziroma poseganja v njegove telesne odprtine, temveč tudi vizualni pregled njegovega golega telesa in oblačil, ki jih je pred tem slekel.
Zadošča, da dejanski opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem v določenem obdobju plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani, zato z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, sodišče ne krši določb materialnega zakona.
Ker sodišču kot odločilnega dejstva ni treba ugotavljati točne višine prikrajšanja pri izplačilu bruto plače in ostalih prejemkov, ki pripadajo delavcu, teh podatkov tudi ne navaja v obrazložitvi sodbe. Inkriminacija očitanega kaznivega dejanja pa varuje pravico do celotne plače in nadomestila plače.
Med položajema neizplačila plače in nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti z vsebinskega pogleda ni relevantne razlike, saj je oba zneska dolžan delavcu izplačati delodajalec, tudi po obdobju tridesetih dni od nastopa bolniškega staleža, ko delodajalec nadomestilo plače preneha izplačevati iz lastnih sredstev in ga v primeru daljše odsotnosti z dela delavca izplačuje v breme zdravstvenega zavarovanja.
Izvedenec je le pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja in sodišče na njegovo izvedensko mnenje ni vezano ter ga kot vsak drug dokaz v okviru dokazne ocene izvede in po načelu proste presoje dokazov oceni ter pri tem tudi presodi, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Kontradiktorna ocena dokazov je vedno pridržana sodišču.
Obsojencu se očita enovito (kolektivno) kaznivo dejanje, izvršeno v kvalificirani obliki in čeprav posamezna ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri vseh obsojenčevih ravnanjih skupaj le za kvalitativno povečanje znotraj istega neprava in življenjsko gledano za del enotne kriminalne dejavnosti in eno kaznivo dejanje, kot takšno pa ga je treba presojati tudi glede zastaranja kazenskega pregona, ki teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 178, 226, 226-6. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a82, 82/1, 82/1-6.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčna goljufija - objektivne okoliščine o vedenju - pravica do odbitka vstopnega DDV - breme dokazovanja - pravno odločilna dejstva - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pisna izjava prič - ugoditev reviziji
Davčni organ, ki namerava zavrniti pravico do odbitka, mora pravno zadostno dokazati tako objektivne elemente, ki izkazujejo obstoj goljufije na področju DDV, kot tudi tiste, ki izkazujejo, da je davčni zavezanec storil to goljufijo ali da je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje za utemeljitev te pravice, povezana z navedeno goljufijo.
Pravico do odbitka je mogoče zavrniti le, če so bila ta dejstva pravno zadostno dokazana, in ne zaključena na podlagi domnev ali predpostavk, ki bi z obrnitvijo dokaznega bremena povzročile poseg v temeljno načelo skupnega DDV, ki je pravica do odbitka. V zvezi s tem davčni organ zavezancu za davek ne more naložiti opravljanja zapletenih in daljnosežnih preverjanj glede njegovega dobavitelja ter tako s tem nanj dejansko prenesti svoje naloge nadzora.
Ko je obstoj dobave blaga dokazan, dejstvo, da blago ni bilo prejeto neposredno od izdajatelja računa, ne izvira nujno iz goljufivega prikrivanja pravega dobavitelja in ni nujno zloraba, ampak ima lahko druge razloge, kakor so med drugim obstoj dveh zaporednih dobav, ki se nanašata na isto blago, ki se od prvega dobavitelja neposredno prenese drugemu dobavitelju.
Zgolj vprašanje (ne)racionalnosti in (ne)utemeljenosti določene organizacije dobav oziroma storitev samo po sebi ni odločilno dejstvo, ki lahko samo po sebi utemeljuje obstoj goljufije v sistemu DDV in to kljub dejstvu, da nekdo v tej verigi ni izpolnil svojih davčnih obveznosti.
Obstoja take goljufije oziroma védenja o njej samo po sebi tudi ne more utemeljevati zgolj nespoštovanje drugih zakonskih obveznosti.
Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, ki vsebuje zahtevo, da bi morala stranka v tožbi navesti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo z zaslišanjem prič, ki so v davčnem postopku dale pisno izjavo, mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev, pomeni najmanj nedopusten poseg v strankino pravico do neposredne izvedbe dokaza pred sodiščem.
ZDoh-2 člen 59, 59/1. ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - akontacija dohodnine - polni delovni čas - krajši delovni čas - prispevki za socialno varnost - starševski dopust - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih?
dopuščena revizija - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - oprava pravdnih dejanj in obravnavanje spornih vprašanj - ugoditev reviziji
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To med drugim pomeni, da sodišče v tem času ne sme odločiti o tistem delu tožbe, v zvezi s katerim je bil postopek prekinjen. Navedeno pravilo velja v vseh primerih prekinitve postopka, torej tudi kadar sodišče prekine postopek zaradi vložene zahteve za presojo ustavnosti zakona do končne odločitve Ustavnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP.
predlog za dopustitev revizije - neopredeljeno in neizpostavljeno pomembno pravno vprašanje - zavrženje predloga
Predlagatelj mora v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.
ZDavP-2 člen 15, 68a, 89, 89/1, 89/5, 104, 104/1, 105, 105/3, 105/3-11. ZPP člen 367, 367/1, 367/1-1.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - obnovljen postopek - obnovitveni razlog - nova dejstva - vnaprejšnja dokazna ocena - drugi dohodek
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je treba v primeru, ko so bila nova dejstva, pomembna za obdavčitev na podlagi obnove postopka, ugotovljena v DIN, vedno šteti, da je davčni organ za ta dejstva izvedel na dan sestave zapisnika o DIN?
◦ Ali ravnanje sodišča, ki zavrne dokazni predlog z zaslišanjem prič z utemeljitvijo, da predlagani dokazi k razjasnitvi za to zadevo relevantnega dejanskega stanja ne bi pripomogli, čeprav je tožnik zaslišanje teh prič predlagal ravno za dokazovanje dejstev, ki iz listinskih dokazov ne izhajajo, so pa za odločitev v postopku bistvena in katerih z listinskimi dokazi niti ne more dokazovati, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno?
◦ Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnikova prejeta denarna sredstva, kljub že izoblikovani sodni praksi Vrhovnega sodišča, opredelilo kot njegov obdavčljiv dohodek?
predlog za dopustitev revizije - davek na promet nepremičnin - vračilo davka - razdrta prodajna pogodba - naknadna nezmožnost izpolnitve
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo drugi odstavek 16. člena ZDPN-2, ko je presodilo, da predlagatelj ni upravičen do vračila plačanega davka na promet nepremičnin, ker ni šlo za objektivno nemožnost izpolnitve v smislu določb OZ?
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
predlog za predhodno odločanje SEU - prekinitev postopka - predlog za dopustitev revizije
Ker tožnik v svojem predlogu za dopustitev revizije prav tako zahteva postavitev vprašanja za predhodno odločanje na SEU in gre torej za enako procesno situacijo kot v zadevi X DoR 380/2022, je Vrhovno sodišče prekinilo tudi ta postopek za dopustitev revizije.
zavrženje tožbe - izpodbijanje prvostopnega in drugostopnega akta - procesni sklep - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - napačna presoja listin v upravnih spisih - ugoditev pritožbi
Tako iz uvoda kot iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da je pritožnik s tožbo napadal tudi drugostopenjski upravni akt. Ker je torej v tožbi pravilno najprej izpodbijal procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep drugostopenjskega davčnega organa o zavrženju pritožbe z dne 28. 5. 2020 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu), mu je sodišče prve stopnje, s tem ko ni presojalo utemeljenosti teh tožbenih navedb, nepravilno odreklo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00065395
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. ZPP člen 367c.
predlog za dopustitev revizije - predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču evropske unije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - obrazloženost sklepa - razlaga prava EU - predlog za predhodno odločanje SEU
Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z ureditvijo postopka odločanja o dopustitvi revizije v Zakonu o pravdnem postopku ter o razlagi 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah glede zahteve po obrazloženosti sodnih odločb v zvezi z zavrnitvijo predloga za dopustitev revizije, ki vsebuje predlog stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropske unije.
predlog za dopustitev revizije - lekarniška dejavnost - dodelitev koncesije - podružnica - območje koncesije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče pravilno razlagalo in uporabilo določbi drugega odstavka 39. člena ZLD-1 in tretjega odstavka 10. člena ZLD-1 na način, da ima koncesionar materialno upravičenje podati vlogo za izdajo dovoljenja podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta)?
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 356. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3, 75/3, 79, 79/1. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 23/1, 34, 34/4. ZTuj-2 člen 97.
priznan status begunca - pritožba tožene stranke - ugotovitev istovetnosti prosilca - formalna dokazna pravila - dokazna sredstva - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.
Sodišče prve stopnje je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju, sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu vsaj preuranjeno. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.
Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki ga je sodišče ugotavljalo samo.
predlog za dopustitev revizije - priposestvovanje lastninske pravice - dobra vera pravnega prednika - dolžna skrbnost - dodaten sklep o dedovanju - zavrnitev predloga
začasna odredba ZUS-1 - posredovanje delovne sile - težko popravljiva škoda - neprerekane navedbe - neprerekana dejstva - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Neprerekana dejstva se štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Pritožnica je s svojimi navedbami zadostila tudi standardu težko popravljive škode. S potrebno stopnjo verjetnosti je namreč izkazala nevarnost prenehanja poslovanja zaradi izvršitve izpodbijanega akta, s katerim ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje bistvenega dela njene dejavnosti (to je zagotavljanja dela delavcev uporabniku).
Toženka je z navedbami v odgovoruna predlagano začasno odredbo utemeljila javni interes za zakonsko ureditev, ki je bila podlaga za odvzem dovoljenja pritožnici, ne pa, da bo z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas nesorazmerno poseženo v javno korist. Toženka namreč ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nujnost, da se izpodbijana odločba v obravnavani zadevi izvrši že pred pravnomočnostjo odločitve o njeni zakonitosti.