ZPP člen 354, 354/1, 354/2, 355, 355/1, 355/2, 357a, 357a/5. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 25.
pooblastila pritožbenega sodišča - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje
Res je, da pomeni odločanje o pasivi podržavljenega premoženja relativno samostojen sklop dejstev, o katerih sodišče prve stopnje doslej še ni odločalo. Toda v konkretnem primeru je ta poseg stvarno utemeljen in uravnotežen z očitnim posegom v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Postopek namreč traja več kot trideset let. Pri tem je treba upoštevati, da gre za postopek denacionalizacije, namenjen popravi povojnih krivic, ki so bile predlagateljevim pravnim prednikom storjene s poseganjem države v lastninskopravna razmerja. Nesorazmerno dolgo trajanje denacionalizacijskega postopka le še podaljšuje protipravno stanje in posega v pravico do zasebne lastnine predlagateljev. Dokončno odločanje sodišča druge stopnje ne bo podaljšalo postopka, ampak prav nasprotno.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki - sostorilstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - dokončanje kaznivega dejanja - zavarovana pravna dobrina - zaslišanje preko videokonference - sprememba obtožnice - pravica do obrambe - kraj in čas storitve - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - sedežni red - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zaslišanje soobtožencev - pošten postopek - odločba o kazenski sankciji - enakost pred zakonom
Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.
S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.
Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.
Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.
Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.
Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.
Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.
Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.
Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.
Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.
Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.
Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.
Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.
Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.
Dokazni predlog se je po presoji Vrhovnega sodišča nanašal na dokazovanje odsotnosti specifičnega izvršitvenega načina in enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja. Predlog je bil v tem smislu pravno relevanten. Po drugi strani je bil dokazni predlog nepotreben, saj se je nanašal na dokazovanje (ne)obstoja dejstva, ki je bilo že dokazano z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so bili za sodišče prepričljivi do te mere, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene o obstoju odločilnega dejstva.
Obsojencu se v predmetni zadevi ne očita, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 (ki je t.i. pravi delictum proprium) storil kot storilec, temveč se mu očita napeljevanje drugega k temu kaznivemu dejanju. V tem primeru je za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja bistveno, da ima lastnost uradne osebe storilec kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej dežurna policistka B. B., ki je v uradno listino vpisala lažne podatke, medtem ko ravnanje obsojenca v vlogi uradne osebe sploh ni konstitutivni zakonski znak njegovega kaznivega ravnanja (napeljevanja).
Policistu oziroma pomočniku komandirja status uradne osebe ne preneha samo zato, ker se zaključi njegov redni delovni čas.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Prekoračitev roka, v katerem bi moral zunajobravnavni senat odločiti o predlogu za podaljšanje pripora, ni relevantna za presojo zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici.
bistvena kršitev določb postopka - odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi - sorazmernost - skrajšani postopek - zasebna tožba
Sodišče lahko pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti odredi tudi v skrajšanem postopku, ki teče na zasebno tožbo.
Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP).
Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.
predlog za dopustitev revizije - neplačilo sodne takse - fikcija umika predloga za dopustitev revizije
Ker tožnica v predvidenem roku ni plačala sodne takse ali zaprosila za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je nastopila fikcija umika predloga za dopustitev revizije.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev očitno neutemeljene prošnje - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - varna izvorna država
Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi za prosilca nezadovoljive ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Pavšalnega sklicevanja na publikacijo ni mogoče šteti za navedbe stranke, ki bi bile zadosti vsebinsko konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Zgolj abstraktna razprava o tam predstavljeni sodni praksi navedenih sodišč in pogledi avtorja v zvezi z njo pa tudi sicer ne morejo biti del pritožbene presoje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00066685
OZ člen 299, 299/2, 378. ZPP člen 184, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninski zahtevek - opomin na izpolnitev obveznosti - zamuda dolžnika - nastop dolžnikove zamude - začetek teka zamudnih obresti - sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave stranke - zavrnitev revizije
Dejstvo, da je s tožbo sprva zahtevala le 10.900,00 EUR, nato pa zahtevek zvišala na 48.900,00 EUR, njenemu izvensodnemu zahtevku ne odvzema pravnih učinkov izvensodnega opomina, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti. Stvar strankine presoje je, ali bo odškodninski zahtevek, kot ga je opredelila v izvensodnem opominu, uveljavljala z enim ali z več zahtevki, ter ali bo sprva zahtevala manj, nato pa v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.
Ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse in doktrine je, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Zadošča, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Vendar dolžnost do opredelitve obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost, kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank.
OZ člen 193, 347. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - zamudne obresti - občasne terjatve - obresti kot občasne terjatve - ugovor zastaranja - zastaralni rok - zastaranje zamudnih obresti - neupravičena pridobitev - nepošteni pridobitelj - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da prisojeni dnevni zneski zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe, niso zastarali.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. SPZ člen 92, 99, 100. URS člen 35, 36.
predlog za dopustitev revizije - varstvo solastnine v razmerju med solastniki - varstvo solastninske pravice pred posegom drugega solastnika - prostovoljna izselitev solastnika - izključitev solastnika iz posesti - vznemirjanje lastninske pravice - negatorna tožba - lastninska tožba (rei vindicatio) - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zahteva tožnika po izročitvi ključa stanovanja, katerega je, kot zunajzakonski partner in manjšinski solastnik (do 30 % celote) prostovoljno zapustil, ker je sočasno zapustil tudi toženko in večinsko solastnico (do 70 % celote) ter s tem de facto prekinil njuno zunajzakonsko skupnost, pomeni kršitev toženkinih ustavnih pravic do zasebnosti in nedotakljivosti njenega stanovanja.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/q, 40, 40/2, 40/3. ZMZ-1 člen 12, 19, 19/3, 64, 64/1, 64/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - procesna sposobnost prosilca - nova dejstva in dokazi - dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Okoliščine pritožnikovega zdravstvenega stanja, tudi če bi bile izkazane, niso okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, zato niti dejstvo hospitalizacije niti zatrjevano stopnjevanje psihotičnih stanj ne utemeljujeta verjetnega obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih ZMZ-1 opredeljuje v 20. členu.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje
spor o pristojnosti - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov - sklep o izvršbi zoper dolžnikovega delodajalca - naknadna subjektivna kumulacija - krajevna pristojnost
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da predlog upnika po 134. členu ZIZ ni samostojen predlog za izvršbo. Po navedeni zakonski določbi ga lahko upnik vloži „... v izvršilnem postopku...“ (prvi odstavek), in to „...do konca izvršilnega postopka“ (drugi odstavek) – torej med odprtim konkretnim postopkom, ki je že (in še) v teku zoper istega dolžnika in ki to vlogo ohranja tudi še po vstopu „pridruženega“ dolžnika z izdajo sklepa po 134. členu ZIZ.
predlog za dopustitev revizije - laična vloga - vloga, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - pravica do obrambe - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj je sam vložil predlog za dopustitev revizije, a v njem ni zatrjeval oziroma dokazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Vrhovno sodišče je zato laično vlogo zavrglo.
SPZ člen 39, 42. ZEN člen 86,86-5, 92, 92/2. ZZK-1 člen 28, 114, 114/1, 114/1-2, 115. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3. ZUS-1 člen 37, 37/2.
dopuščena revizija - kataster stavb - obnovljen postopek - delitev skupnega dela stavbe - sprememba lastništva posameznega dela - izvajanje katastrih vpisov - izvršitev vpisa v zemljiški knjigi - nezmožnost izvršitve odločbe - ničnost - ugoditev reviziji - izrek ničnosti odločbe - odločba Geodetske uprave
Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja.
V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, torej je pravno neizvršljiva in zato, kot že pojasnjeno, nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VS00065486
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. SZ-1 člen 87, 103, 103/5.
predlog za dopustitev revizije - odpoved najemne pogodbe - izpraznitev in izročitev stanovanja - krivdni odpovedni razlog - neprofitna najemnina - pravna narava razmerja - neprofitno najemno razmerje - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja ali se pri najemni pogodbi, v kateri je sicer določena najemnina v višini neprofitne najemnine, vendar v najemnem razmerju ni bilo nikakršnih socialnih elementov, za odpoved najemnega razmerja lahko uporabi odpovedni razlog iz petega odstavka 103. člena SZ-1.