ZPP člen 354, 354/1, 354/2, 355, 355/1, 355/2, 357a, 357a/5. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 25.
pooblastila pritožbenega sodišča - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje
Res je, da pomeni odločanje o pasivi podržavljenega premoženja relativno samostojen sklop dejstev, o katerih sodišče prve stopnje doslej še ni odločalo. Toda v konkretnem primeru je ta poseg stvarno utemeljen in uravnotežen z očitnim posegom v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Postopek namreč traja več kot trideset let. Pri tem je treba upoštevati, da gre za postopek denacionalizacije, namenjen popravi povojnih krivic, ki so bile predlagateljevim pravnim prednikom storjene s poseganjem države v lastninskopravna razmerja. Nesorazmerno dolgo trajanje denacionalizacijskega postopka le še podaljšuje protipravno stanje in posega v pravico do zasebne lastnine predlagateljev. Dokončno odločanje sodišča druge stopnje ne bo podaljšalo postopka, ampak prav nasprotno.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki - sostorilstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - dokončanje kaznivega dejanja - zavarovana pravna dobrina - zaslišanje preko videokonference - sprememba obtožnice - pravica do obrambe - kraj in čas storitve - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - sedežni red - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zaslišanje soobtožencev - pošten postopek - odločba o kazenski sankciji - enakost pred zakonom
Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.
S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.
Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.
Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.
Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.
Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.
Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.
Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.
Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.
Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.
Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.
Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.
Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.
Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.
Obsojencu se v predmetni zadevi ne očita, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 (ki je t.i. pravi delictum proprium) storil kot storilec, temveč se mu očita napeljevanje drugega k temu kaznivemu dejanju. V tem primeru je za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja bistveno, da ima lastnost uradne osebe storilec kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej dežurna policistka B. B., ki je v uradno listino vpisala lažne podatke, medtem ko ravnanje obsojenca v vlogi uradne osebe sploh ni konstitutivni zakonski znak njegovega kaznivega ravnanja (napeljevanja).
Policistu oziroma pomočniku komandirja status uradne osebe ne preneha samo zato, ker se zaključi njegov redni delovni čas.
Dokazni predlog se je po presoji Vrhovnega sodišča nanašal na dokazovanje odsotnosti specifičnega izvršitvenega načina in enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja. Predlog je bil v tem smislu pravno relevanten. Po drugi strani je bil dokazni predlog nepotreben, saj se je nanašal na dokazovanje (ne)obstoja dejstva, ki je bilo že dokazano z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so bili za sodišče prepričljivi do te mere, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene o obstoju odločilnega dejstva.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Prekoračitev roka, v katerem bi moral zunajobravnavni senat odločiti o predlogu za podaljšanje pripora, ni relevantna za presojo zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici.
bistvena kršitev določb postopka - odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pripor zaradi izmikanja glavni obravnavi - sorazmernost - skrajšani postopek - zasebna tožba
Sodišče lahko pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti odredi tudi v skrajšanem postopku, ki teče na zasebno tožbo.
Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP).
Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - vložitev kazenske ovadbe zoper sodnike pristojnega sodišča - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika - nezadovoljstvo stranke z delom pristojnega sodišča - subjektivna ocena stranke in osebne zamere - zavrnitev predloga
Kazenska ovadba je obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (145. do 147. člen ZKP). Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej toženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom pristojnega sodišča ter Okrožnega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta.
Prav tako okoliščina, da je toženec vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi domnevno nezakonitega in pristranskega sojenja pristojnega sodišča (ki se po navedbah toženca obravnava pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih obveznosti v zvezi s pogodbo o odprtju in vodenju TRR namreč ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu oziroma njegovim sodnicam in sodnikom namenjenih očitkov nezakonitega postopanja kot trditvene podlage za tožnikov odškodninski zahtevek. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.
dopuščena revizija - lekarniška dejavnost - koncesija - podružnica - območje koncesije - pristojnosti občine - podelitev koncesij - pravo EU - acte claire - sodba presenečenja - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
dovoljena revizija - lekarniška dejavnost - koncesija - podružnica - območje koncesije - pristojnosti občine - podelitev koncesij - pravo EU - acte claire - sodba presenečenja - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
predlog za dopustitev revizije - tožba na ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - družbena lastnina - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - lastninjenje - zavrnitev predloga
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00065489
ZNP-1 člen 11, 11/6. ZMZPP člen 2, 2/1, 11, 16, 48, 48/3, 78.
določitev krajevne pristojnosti po vrhovnem sodišču - razglasitev pogrešanca za mrtvega - splošna krajevna pristojnost - izključna pristojnost slovenskega sodišča - lega nepremičnine
Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče (78. člen ZMZPP). Ker po zbranih podatkih predlagateljice v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZNP-1, kot krajevno pristojno sodišče določilo Okrajno sodišče v Tolminu. Pri tem je upoštevalo, da se tam nahaja nepremičnina, pri kateri je pogrešani vpisan kot lastnik. Poleg tega je pred Okrajnim sodiščem v Tolminu ta nepravdna zadeva tudi že odprta.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - padec na stopnicah - padec na javni površini - vzročna zveza - zavrnitev predloga
nepremičninsko posredovanje - poslovna odškodninska odgovornost - neskrbno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti - plaz za hišo - zahtevek za povrnitev premoženjske škode - pravno priznana premoženjska škoda - načelo popolne odškodnine - škoda zaradi zaupanja - stroški kredita - povračilo stroškov najema kredita - predvidljivost škode - ugoditev reviziji
Obravnavano razmerje je treba presojati skozi prizmo normativne vzročnosti. Konkretna kršitev pogodbe v obliki opustitve skrbnega ravnanja namreč ni v naravno-vzročni povezavi z zatrjevano škodo v obliki stroškov najetja kredita. Glede na posebno naravo razmerja je vez med vzrokom in posledico zatorej lahko le pravna. Ob presoji je treba rekonstruirati hipotetično stanje, kakršno bi bilo, če prva toženka ne bi kršila pogodbe, in se vprašati, ali bi tožnici ob ustrezni pojasnilni dolžnosti prve toženke nastali stroški kredita. Odgovor je nikalen. Če bi prva toženka tožnico opozorila na plazovitost zemljišča, slednja, kot sta ugotovili nižji sodišči, ne bi sklenila prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, in če ne bi sklenila pogodbe, ne bi najela kredita in imela z njim stroškov.
Iz načela popolne odškodnine tako izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe. To vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Povrnitev škode zaradi zaupanja ni omejena le na motnje v sklenitveni fazi, ampak zajema tudi izpolnitvene motnje (kršitev pogodbe).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00065990
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 564, 568, 568/1.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o preužitku - razveza pogodbe o preužitku - nevzdržnost skupnega življenja - zahtevek za razvezo ali spremembo pogodbe o preužitku - podedljivost terjatve - zavrnitev predloga
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/11, 52/1-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - zaščita pred preganjanjem - prijavna dolžnost
Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je prosilec za mednarodno zaščito navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost zaščite, in tudi, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
OZ člen 193, 347. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - zamudne obresti - občasne terjatve - obresti kot občasne terjatve - ugovor zastaranja - zastaralni rok - zastaranje zamudnih obresti - neupravičena pridobitev - nepošteni pridobitelj - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da prisojeni dnevni zneski zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe, niso zastarali.