KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066260
KZ-1 člen 20, 20/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29, 29-3.
zaslišanje obremenilne priče - pravice obrambe - sostorilstvo
Pravica do zaslišanja obremenilne priče obsega možnost zasliševanja vseh avtorjev obremenilnih izjav. Obsojenec je lahko svojega prvotnega soobtoženca, zoper katerega je kasneje tekel ločen kazenski postopek, zaslišal v predmetnem kazenskem postopku, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Sodišče lahko o sostorilčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja (subjektivna komponenta sostorilstva) sklepa na podlagi njegovega dejanskega ravnanja.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - videz nepristranskosti sodišča - običajni kolegialni odnosi
Vrhovno sodišče vztraja pri načelnem stališču, da videz nepristranskosti sojenja ni okrnjen zgolj zaradi obstoja sorodstvene povezave v tretjem kolenu stranske vrste med stranko in enim od sodnikov sodišča, ki ni sodeči sodnik. Prav tako po ustaljeni sodni praksi videza nepristranskosti sojenja sami po sebi ne krnijo kolegialni odnosi ali profesionalno sodelovanje med sodniki določenega sodišča. Odločilen razlikovalni element v predmetni zadevi pa predstavlja na novo izpostavljena okoliščina, da obtoženi v svojem lokalnem okolju in tudi širše predstavlja znano osebo iz gospodarskega življenja.
Ob ponovni presoji tako Vrhovno sodišče zaključuje, da vse v predlogu izpostavljene okoliščine kot celota, še zlasti pa odmevnost predmetne zadeve v regionalnem okolju, v konkretnem primeru predstavljajo tehtne razloge za prenos pristojnosti v smislu okoliščin, ki bi v očeh javnosti lahko vzbudile dvom v nepristranskost sojenja.
pritožbena seja - navzočnost strank - obvestilo o pritožbeni seji
Pri presoji kršitev pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, je treba upoštevajoč okoliščine konkretnega postopka, odločiti: (i) ali je pritožbeno sodišče – če je obramba podala takšno zahtevo – nanjo prepričljivo odgovorilo; in (ii) ali je pritožbeno sodišče, ki ni obvestilo obrambe o seji senata, pravilno razlagalo določbo 445. člena ZKP, tj. merilo koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev stvari.
Ker je tudi v primeru tako imenovane druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pogoj za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočno končan kazenski postopek (nazadnje sklep Vrhovnega sodišča I Ips 42761/2016 z dne 5. 1. 2023), ta v obravnavani zadevi po razveljavitvi navedenih sodb okrožnega in višjega sodišča ni izpolnjen.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 108, 108/4, 109, 109/2, 111, 111/3, 126, 127, 127/1. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 61.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačilo bistveno zmanjšanega plačila za delo - vodilni delavec - nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov - kršitev delovnih obveznosti - znižanje plače - pravica do odpravnine - višina odpravnine - določitev višine odpravnine v pogodbi
Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da pisno opozorilo samo po sebi ne predstavlja podlage za znižanje plače. Te podlage sama po sebi ne bi predstavljala niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa nekatera dejanja ali opustitve, ki pomenijo lažje ali hujše kršitve delovnih obveznosti in imajo za posledico uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. če gre za kršitve neizpolnjevanja, pomanjkljivega ali nekvalitetnega izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki se pričakujejo za delo na delovnem mestu), lahko predstavljajo samostojno in objektivno podlago tudi za znižanje plače.
ZDR-1 ne vsebuje določb o možnem oziroma dopustnem znižanju osnovne plače. Določa pa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Zakon prav tako ne določa razmerja med osnovno plačo in plačo na podlagi uspešnosti, ob tem da tudi pojmi zahtevnosti dela in pričakovanih rezultatov ter meril za plačo na podlagi delovne uspešnosti (gospodarnost, kvaliteta in obseg dela) niso enoznačni.
Stranke kolektivnih pogodb (združenja delodajalcev in delavcev oziroma sindikati) dopuščajo možnost znižanja osnovne plače zaradi ocene neuspešnosti dela delavca.
Tudi če bi Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti veljala za toženko, bi dovoljevala poseg v osnovno plačo le preko ocene neuspešnosti, ki je omejen po višini in ob upoštevanju vnaprejšnje določitve objektivnih, primerljivih in ugotovljivih kriterijev ter meril za ugotavljanje dosežene, presežene in nedosežene delovne uspešnosti, ki se lahko določijo v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca. Čeprav za delovna mesta od VI. tarifnega razreda dalje model nedoseganja delovne uspešnosti prosto določi delodajalec, ta določba ne pomeni, da lahko delodajalec to uredi mimo kolektivne pogodbe ali splošnega akta. Vsekakor te določbe tudi ni mogoče tolmačiti tako, da bi bil predviden poseg lahko arbitraren, saj predvideva model nedoseganja delovne uspešnosti. Ta model zaradi zagotovitve načela enakega obravnavanja ne more odstopati od dovoljenega obsega za druge delavce, obenem pa mora vsebovati vnaprej določene jasne, objektivne kriterije in merila. Prosto določanje torej tudi v tem primeru ne dopušča kakršnegakoli posega v uspešnost in s tem znižanja osnovne plače.
Tožničina pogodba o zaposlitvi vsebuje nejasno in nedodelano ureditev znižanja osnovne plače, saj ne temelji na vnaprej izdelanih objektivnih kriterijih, poseg pa je nesorazmeren (pa čeprav bi kar 40% znižanje še vedno ne doseglo minimalne plače). Vnaprej določeni oz. pričakovani rezultati v pogodbi o zaposlitvi niso opredeljeni in ne temeljijo na kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Tudi sicer se pogodbeno določena višina osnovne plače med delavcem in delodajalcem lahko spreminja le izjemoma, v omejenem obsegu in le, če obstajajo jasna pravila in vnaprej izdelana merila. Zato predviden enostranski poseg v plačo ni utemeljen oziroma dopusten.
Iz ZDR-1 ne izhaja, da je višje določena odpravnina izrecno vezana le na primer, če pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti tožnici odpove delodajalec. Tudi v primeru izredne odpovedi delavca pripada delavcu odpravnina glede na tretji odstavek 111. člena ZDR-1, ki je in kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo poda delodajalec). Ne gre za dve različni odpravnini oziroma za odpravnino, katere višina bi bila v primeru odpovedi delodajalca določena s pogodbo o zaposlitvi, v primeru odpovedi delavca pa bi bila omejena na zakonsko višino.
revizijski postopek - predlog za obnovo postopka - nov dokaz - reintegracija - datum sodne razveze
Toženec z revizijo izpodbija odločitev sodišč o datum sodne razveze. Tožnica želi z obnovo postopka doseči odločitev o tem, da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva na delo. Odločitev o predlogu za obnovo je torej potencialno daljnosežnejša, saj v primeru reintegracije vprašanje datuma sodne razveze ne bi bilo več pomembno. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se postopek z revizijo prekine do zaključka postopka s predlogom za obnovo.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - poveljnik
Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da izvajanje poveljniške dolžnosti ni presegalo standardnih opravil, ki jih terja režim bivanja in dela na misiji in da so bile ugotovitve sodišča prve stopnje pavšalne.
Iz sklepa Vrhovnega sodišča I R 44/2022 z dne 18. 5. 2022 jasno izhaja stališče, da drugi odstavek 19. člena ZPP velja za vsako sodišče prve stopnje, torej ne le za sodišča splošne pristojnosti, ampak tudi za sodišče specialne pristojnosti, kot je delovno sodišče.
Ker se torej Okrožno sodišče v Kranju ob predhodnem preizkusu tožbe (ta faza postopka se je zaključila z vročitvijo tožbe toženki 6. 10. 2020) ni izreklo za stvarno nepristojno, toženka pa v nadaljnji vlogi pristojnosti tega sodišča ni ugovarjala, ni imelo podlage, da se je izreklo za stvarno nepristojno.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 359.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - prepoved spremembe na slabše - prepoved odločanja v škodo pritožnika - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari
Iz povzetih izrekov sodb sodišča prve stopnje iz prvega in ponovljenega sojenja izhaja, da je sodišče prve stopnje datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi najprej določilo na 1. 10. 2020, nato na 23. 11. 2021, ter da je tožniku v novem sojenju prisodilo reparacijo za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021, čeprav je prvotno reparacijski zahtevek za čas od 2. 10. 2020 dalje (poleg zahtevka za reintegracijo) zavrnilo, tožnik pa se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna, pritožbeno sodišče pa v ta del odločitve tudi ni posegalo.
Toženka torej v reviziji pravilno opozarja, da je tožnik v ponovljenem postopku nedopustno dosegel dodatno priznanje skoraj 14 mesecev delovnega razmerja, čeprav se je zoper prvotno sodbo (oziroma njen ugodilni del) pritožila le ona, tožnik pa ne. Utemeljeno uveljavlja kršitev 359. člena ZPP, po katerem sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066258
URS člen 28, 29. KZ-1 člen 7.
časovna veljavnost - uporaba kazenskega zakona - zavrnitev dokaznega predloga
Za storilca kaznivega dejanja se po drugem odstavku 28. člena Ustave ter po prvem in drugem odstavku 7. člena KZ-1 uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen, če je kateri od novih zakonov za storilca milejši. Z vidika časovne veljavnosti kazenskega zakona sta za njegovo uporabo po Ustavi in KZ-1 odločilna čas ob storitvi kaznivega dejanja kot pravilo in čas po storitvi kaznivega dejanja z izrecno določeno izjemo. Čas pred storitvijo kaznivega dejanja za uporabo kazenskega zakona po Ustavi in KZ-1 ni odločilen, ker je to lahko čas veljavnosti tudi kakšnega drugega kazenskega zakona, v katerem konkretno dejanje bodisi ni bilo določeno kot kaznivo ali pa je bilo to določeno na drugačen način od načina ob storitvi kaznivega dejanja.
Ker je bilo torej zavrnjeno dokazovanje določenega dejstva, ki je po razlogih v prvostopenjski sodbi zahtevalo razmeroma velik časovni vložek, nadomeščeno z izvedbo dostopnejših dokazov, s katerimi je bilo mogoče isto dejstvo prav tako ugotoviti, v obrazložitvi zahteve zatrjevano obsojenčevo prikrajšanje v izjavljanju o procesnem gradivu ter glede primernega sodelovanja v kazenskem postopku ostaja na splošni ravni in uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti.
začasna odredba - odložitvena začasna odredba - odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - težko popravljiva škoda ni izkazana
S posplošenim sklicevanjem na nezmožnost opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja kot posledici izrečenega ukrepa (odvzema dovoljenja) ni mogoče uspešno utemeljiti izdaje začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, ker trditve take narave same zase ne utemeljijo nastanka težko popravljive škode. Drugačno razumevanje pogoja nastanka težko popravljive škode bi pomenilo, da je v primeru, ko se ugotovi, da subjekt nadzora ne izpolnjuje pogojev za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, treba začasno odredbo vedno izdati za čas do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu. Izdajanje začasnih odredb po takem avtomatizmu pa bi izvotlilo določbe ZZavar-1 o izvajanju nadzora nad zakonitostjo izvajanja poslov zavarovalnega zastopanja na zavarovalniškem trgu.
Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona.
Upoštevaje takšno odločitev sodišča je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, trditev zahteve, da je sodišče "nepravilno in nesorazmerno" ponovno vzpostavilo obsojenčeve obveznosti do delavcev, ker je priznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.
V obravnavanem primeru sodišče o nobenem od uveljavljanjih premoženjskopravnih zahtevkov ni meritorno odločilo. Določene oškodovance je napotilo z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo, glede štirih oškodovancev pa je pritožbeno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obsojenec oziroma njegova obramba bodo lahko ugovore zoper uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov oziroma zoper morebitne zahtevke oškodovancev za plačilo denarnih zneskov v pravdi, uveljavljali v teh postopkih.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje poslovne goljufije - poslovna goljufija - preslepitveni namen
V konkretni zadevi v opisu ni navedeno zgolj, da je obsojenec obljubil izpolnitev obveznosti, pa do tega kasneje ni prišlo. Objektivni vidik preslepitve je opisan z navedbami, da je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da bodo dela opravljena ter vtis o svoji resnosti utrjeval tako z ogledom objekta in s tem, ko je na objekt že pripeljal določeno opremo ter sestavne dele, kot tudi z izdajo predračuna in zahtevanjem avansa, s čimer je oškodovanca zapeljal v zmoto, da bodo dela tudi dejansko opravljena. Obsojenčev preslepitveni namen pa izhaja iz navedb, da so bila obsojenčeva zagotovila po opravi del lažna ter da po plačilu avansa za izvedbo del ni poskrbel in se oškodovancu ni več javljal, pri čemer mu je že ob sklenitvi posla šlo le za to, da družbi B. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, saj je prejeti avans porabil za druge namene. S celoto navedenih okoliščin je jasno opisano, da je obsojenec lažno obljubil izpolnitev dogovorjene obveznosti, čeprav sta pri njem že ob sklenitvi posla obstajala zavest in namen, da dogovorjene obveznosti ne bodo opravljene.
Krivda sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti.
Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa.
Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.
ZUP člen 130, 130/1, 132, 132/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZPP člen 352.
evidentiranje urejene meje in parcelacije - skupna obravnava - pravni interes - enovit postopek - zavrženje pritožbe - zavrnitev pritožbe - sosporništvo
Odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice se ne nanaša na tretjo pritožnico, zavrženje tožbe tretje pritožnice pa se ne nanaša na prvo in drugo pritožnico, zato pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanje ne nanaša, saj s to pritožbo ne zahtevajo varstva svojega pravnega položaja. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo enake razloge za zavrženje.
Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi.
Dejstvo, da je bil postopek ureditve mej in parcelacije uveden in voden za večje število zemljišč in je bilo zato v postopku udeleženih več strank ter izdana ena odločba ne pomeni, da je ta odločba enovita in zato kot pravno veljavna in učinkovita obvelja le kot celota. Udeležba večjega števila strank, to je lastnikov posameznih zemljišč, v postopku ureditve mej in parcelacije večjega števila zemljišč pomeni zgolj formalno sosporništvo, ki je po svoji vsebini (le) združitev več upravnih zadev v en upravni postopek (prvi odstavek 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), v katerem vsak lastnik oziroma solastnik posameznega zemljišča nastopa kot samostojna stranka (prvi odstavek 132. člena ZUP).
prepozno plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - trditveno in dokazno breme - vročilnica kot javna listina - zavrnitev pritožbe
Ker je pritožnik zamudil rok za plačilo sodne takse, bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje najprej zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ni mogel vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje zatrjevati in izkazati, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 7, 7/1, 7/2, 12, 13, 17,. Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb člen 1, 2, 3, 5. ZZZRO člen 10.
V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Upoštevaje ta vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija).
Pri mednarodni zaščiti na eni strani in začasni zaščiti gre za različna statusa zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. Tako Direktiva 2001/55/ES,2 predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito (2. člen, točka a). Direktiva tudi določa, da začasna zaščita ne prejudicira priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji (3. člen) in da se obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb ugotovi s sklepom Sveta (5. člen).
Pri uveljavljanju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka niso upoštevne vsakršne pomanjkljivosti, ampak morajo biti te sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III je pravica države, ne pa pravica prosilca, ki lahko zahteva njeno uporabo,
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - zavrnitev prošnje
Prosilec je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.Tudi v primeru, če bi izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (iz njegove izpovedi sicer izhaja, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje, mesečno je nekaj malega tudi prihranil), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
tožba po 4. členu ZUS-1 - poseg v osebno svobodo - pripor - zavrženje tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - predlog za odpravo pripora - oblastno ravnanje - sklep o odreditvi pripora - zavrnitev pritožbe
Glede na to, da je bil pripor pritožniku odrejen s sklepom sodišča v kazenskem postopku, je vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev in drugih pravnih možnosti obsojenca glede odprave pripora v povezavi z navedenim sklepom stvar ustavne skladnosti ureditve kazenskega postopka in ne vprašanje pristojnosti upravnega sodišča glede zagotavljanja dodatnega (ponovnega) sodnega varstva v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.