Carinski zavezanec po enotni carinski listini je tisti, ki se na tej listini vpiše in podpiše v polje 50 kot carinski zavezanec. Pri tem ni pravno relevantno, če se je uvoznik dogovarjal z Republiško carinsko upravo o tedenskem vlaganju carinskih deklaracij.
Rok za vrnitev plačanih uvoznih dajatev za blago, vrnjeno v tujino iz razlogov 2. tč. 279. člena CZ, je materialni rok, kar pomeni, da s potekom roka iz 1. odst. 280. člena CZ stranka izgubi pravico do vrnitve plačanih uvoznih dajatev.
V določbi 15. čl. ZSS je podlaga za izdajo dokončnega upravnega akta le v postopku za izvolitev sodnika, ne pa tudi v postopku imenovanja predsednikov sodišč. V določbi 5. odst. 62. čl. ZS pa ni podlage za razlago, da bi za prosto mesto predsednika Vrhovnega sodišča RS z javnim pozivom pozivala k vložitvi kandidatur Vlada Republike Slovenije, ker je tudi v tem primeru za to pristojen Sodni svet RS (2. odst. 62. čl. ZS).
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zapadlost zahteve za odkup - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - rok za sklenitev najemne pogodbe s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice
Pravico do odkupa stanovanja lahko imetnik stanovanjske pravice ali z njegovo pisno privolitvijo njegovi ožji družinski člani v skladu z določbo prvega odstavka 123. člena SZ uveljavljajo v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona, torej do 19.10.1993. Po določbi prvega odstavka 147. člena SZ pa lastniki stanovanj najkasneje v 6 mesecih po uveljavitvi tega zakona sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Ta rok je torej krajši in zato sklenitev najemne pogodbe sama po sebi ne more predstavljati prenehanja pravice do odkupa stanovanja.
Vrednost točke, ki jo na podlagi odloka, sprejetega na podlagi zakona o stavbnih zemljiščih, določa za posamezno koledarsko leto mestna skupščina s sklepom, je le eden izmed elementov za izračun nadomestila, ki je po zakonu trajna obveznost in vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Zato okoliščina, da mestna skupščina ni sprejela novega sklepa o vrednosti točke za leto 1994, ne more vplivati na samo izvrševanje zakona v delu, ki se nanaša na plačilo spornega nadomestila, določenega kot trajne obvezne dajatve.
krajevna pristojnost - pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku - kompetenčni spor
Po določilu 63. člena ZPP je za sojenje v sporih, ki nastanejo med sodnim ali upravnim izvršilnim postopkom oziroma zaradi sodnega ali upravnega izvršilnega postopka oziroma med stečajnim postopkom ali zaradi stečajnega postopka, krajevno izključno pristojno sodišče, na katerega območju je sodišče, ki opravlja izvršilni oziroma stečajni postopek, oziroma sodišče, na katerega območju se opravlja upravna izvršba. Po podatkih spisa ni sporno, da nastopa v tej zadevi kot izvršilno sodišče Okrajno sodišče v Kopru in da se predmetni spor pravdnih strank nanaša na ta izvršilni postopek, ker se zahteva s tožbo ugotovitev, da je izvršba nedopustna. Ob takem stanju stvari je za postopanje v pravdi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kopru. Ker pa se je to izreklo za nepristojno, Okrajno sodišče v Mariboru pa je sprožilo kompetenčni spor po določbi 23. člena ZPP, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pristojno sodišče (23. člen ZPP in 5. točka prvega odstavka 106. člena zakona o sodiščih)
razrešilo kompetenčni spor tako, da je odločilo, da je za rešitev spora pravdnih strank krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kopru.
oblika pogodbe - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika - konvalidacija
Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč o v letu 1984 ustno sklenjenem in realiziranem pravnem poslu med pravnim prednikom sedanjih tožnic V. J. in tožencem izhaja tudi vsebina tega dogovora, po katerem je toženec izročil pravnemu predniku tožnic kočo s pripadajočim in kasneje tudi geodetsko odmerjenim zemljiščem, V.
J. pa se je v odmeno zavezal, da napram toženčevi ženi A. P. ne bo uveljavljal terjatve iz pripadajočega mu nujnega dednega deleža v zvezi z leta 1971 prevzeto kmetijo, na kateri živita in delata toženec in njegova žena. Pravni posel je bil torej odplačen, bil pa je tudi pretežno realiziran, saj se je V. J. z obema tožnicama že v letu 1984 vselil v kočo in toženec nikoli ni zahteval od njega ali tožnic plačila najemnine ali njihove izselitve, kar sam potrjuje še v pritožbi. V. J. pa za časa svojega življenja tudi ni od svoje sestre in toženčeve žene uveljavljal nujnega deleža iz prevzete kmetije. Tako je prišlo do obojestranske in vsaj pretežne realizacije sicer oblikovno pomanjkljivo sklenjenega ustnega dogovora. Prav pretežna in obojestranska realizacija pogodbe pa je tudi okoliščina, zaradi katere je napaka pri sklenitvi pogodbe, katere oblika bi zaradi njenega predmeta - nepremičnine res morala biti pismena, sanirana, s tem pa je pogodba konvalidirala.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - revizija - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji
Zmotna je revizijska trditev, da naj bi toženka v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker je prvo sodišče odklonilo izvedbo dokaza za zaslišanje toženke kot stranke. Res je toženka v pritožbi vztrajala pri tem dokaznem predlogu, vendar je to takrat pravilno opredelila kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kot procesno kršitev. Sicer pa relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče presoja samo, če so v pritožbi uveljavljane, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (določba drugega odstavka 365. člena ZPP). Ker gre glede okoliščine, kdaj je toženka tožečo stranko obvestila, da izposojenega gradiva ne more vrniti, ker ga je izgubila, za vprašanje popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, sedaj očitane procesne kršitve ni storilo niti prvo sodišče, taka procesna kršitev, do katere naj bi prišlo pred sodiščem prve stopnje, pa tudi sicer glede na določbo druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.
Obnovo denacionalizacijskega postopka lahko predlagajo le stranke v postopku za denacionalizacijo iz 60. člena ZDen. Če obnovo postopka predlaga nekdo, ki v 60. členu ZDen ni naveden kot stranka, upravni organ predlog za obnovo postopka zavrže.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - ožji družinski član
Pisna privolitev iz prvega odstavka 117. člena SZ pomeni le, da imetnik stanovanjske pravice v razmerju do ostalih upravičencev do privatizacije izbere, kdo ima pravico do odkupa, v razmerju do lastnika pa izrazi soglasje, da se stanovanje proda enemu od njegovih ožjih družinskih članov. Izjava, da sam ne bo izkoristil prednosti, ne pomeni prenosa pravice do odkupa, gre le za odločitev o tem, kdo od ostalih (tudi) upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa po določbah SZ. Taka opredelitev pomena pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice potrjuje pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da dejstvo, da tožničin mož ni državljan Republike Slovenije, ne vpliva na pravico tožnice kot upravičenke iz 117. člena SZ do odkupa stanovanja. S pisno privolitvijo tožničin mož torej na tožnico ni prenesel več pravic, kot jih je imel sam, saj je tudi tožnica eden od upravičencev do odkupa stanovanja, temveč je le odstopil od prednostnega upravičenja do odkupa, ki bi mu šlo kot imetniku stanovanjske pravice, če bi izpolnjeval vse potrebne pogoje.
Po mnenju revizijskega sodišča je prisojena odškodnina v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, če se upošteva dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje. Odškodnina ustreza naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti, ter trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe ter intenzivnosti prestanega strahu. Zato sta nižji sodišči pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabili materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.
izredna pravna sredstva - dovoljenost revizije po 73. členu ZDSS
Če je predmet spora razrešitev z delovnega mesta direktorja splošnega sektorja, plačilo odškodnine in varstvo samoupravljanja, revizija zaradi vsebine prvega odstavka 73. člena ZDSS ni dovoljena in jo je treba zavreči (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 389. člena ZPP). Revizija pa tudi ni dovoljena, če je predmet spora razporeditev v drugo organizacijo, če sta nižji sodišči ugotovili, da ni pogojev za sodno varstvo (če sta torej zavrgli tožbo), ker je tožnik umaknil predloge v prejšnjih zadevah, sodišče pa je postopek ustavilo. V zadevi je torej bilo že pravnomočno odločeno, v odločbi, ki je izpodbijana v reviziji pa ni bilo odločeno v stvari sami.
izredna pravna sredstva - obnova postopka - obnovitveni razlog
Ustavitev kazenskega postopka zaradi umika obtožbe in predlog za zaslišanje novega izvedenca psihiatra, nista taki novi dejstvi oziroma dokaza, da bi se lahko dovolila obnova postopka.
Lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih, in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - disciplinski postopek
Ko je sodišče ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki bi jih bilo potrebno upoštevati kot olajševalne, disciplinski organi tožene stranke pa jih niso upoštevali oziroma jih niso upoštevali v zadostni meri, je sodišče, kljub drugačnemu mnenju tožene stranke, imelo možnost samo uporabiti določbo 90. člena ZDR. Gre za uporabo materialnega predpisa, ki ga sodišče mora upoštevati.
Tožnikov zahtevek bi moral biti reševan v skladu s predpisi, saj so bili ti sprejeti v predpisanih in veljavnih postopkih. Zato bi morala že tožena stranka glede prvega zahtevka, vloženega 29.12.1988, upoštevati tedaj veljavne predpise, glede drugega zahtevka, ki seveda ni bil razširitev prvega, ampak povsem nov zahtevek, ki je lahko bil vložen na podlagi novele zakona v letu 1990, pa predpise, ki so veljali 12.6.1990. V nobenem primeru pa tožena stranka ni imela osnove za uporabo predpisov iz leta 1992, kot je bilo to v tožnikovem primeru, saj so na primer kot osnovo za izračun prispevka upoštevali najnižjo pokojninsko osnovo v januarju leta 1992.
prenehanje delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - strokovno mnenje zdravniške komisije - javna listina
Izvid in mnenje zdravniške komisije - kot javne listine - dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (1. in 2. odstavek 230. člena ZPP). Če se pri sprejeti odločitvi ne bi upoštevalo tega, kar je v listini potrjeno (dokazna listina) ali določeno (dispozitivna listina) bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno pri ugotavljanju dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati o tožnikovi opravičeni (neopravičeni) odsotnosti, izhajati iz strokovnih mnenj zdravniške komisije, dokler tožnik ne dokaže nasprotnega (3. odstavek 230. člena ZPP). Da so bile ugotovitve zdravniških komisij neresnične, pa tožniku ni uspelo dokazati.
pravica do starostne pokojnine - prava volja - pravice iz pokojninskega zavarovanja
Tožnica je podpisala vlogo, ne da bi ob tej priliki ali kasneje izrazila svoje pridržke. Na tak način vložen zahtevek za priznanje starostne pokojnine je bil za obe stranki zavezujoč. Zato na veljavnost in zakonitost na tej podlagi izdanega sklepa tožene stranke z dne 22.1.1992 ne morejo vplivati zadržki, ki jih je tožeča stranka začela uveljavljati naknadno, po dokončnosti in pravnomočnosti omenjenega sklepa. Zato je tudi neutemeljeno stališče tožeče stranke naj bi bilo pravo v zvezi s presojo resne in svobodne volje tožnice, zmotno uporabljeno (28. člen ZOR).
ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-6. ZPP (1977) člen 393.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa toženca na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je z dela izostal neopravičeno zaporedoma pet delovnih dni. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.
Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Nižji sodišči sta res ugotovili, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenih razlogov, čeprav ZDR določa neupravičeno odsotnost, vendar je vsaka odsotnost, ki ni opravičena, neupravičena. Tožnik pa ni opravičil odsotnosti z dela.