Drži, kar izpostavlja pritožba, da se v spisu nahajajo izjave oškodovancev, da želijo, da se obdolženec vrne domov in da je ukrep prepovedi približevanja nepravičen oz. da umikajo vložene kazenske ovadbe zoper obdolženca. Vendar sta oškodovanca D. D. in E. E. na glavni obravnavi jasno izpovedovala o strahu pred obdolžencem in pojasnila tudi, da so bile te izjave podpisane zgolj zato, da bi obdolžencu dala še eno priložnost, ki jo je zapravil in mu nista pripravljena oprostiti še enkrat, torej so očitno zadeve eskalirale do te mere, da želita nadaljevati pregon. Zgolj B. B. pa je povedal, da se obdolženca ne boji. Pritožbene navedbe, da sodišče torej ni upoštevalo spremembe stališč oškodovancev, so zmotne, saj je zgolj B. B. na glavni obravnavi izpovedoval drugače kot pri podaji ovadbe, kot že pojasnjeno pa bo stvar dokazne ocene presoja, zakaj je prišlo do te spremembe ter katera od izpovedb je verodostojnejša.

Odločitev sodišča, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bi obdolžencu in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne bi pa omogočila zaključka, da je obdolženec s teto, bratrancem in dedkom že zmožen ustrezno bivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja - zlasti upoštevaje, da zadeva, ki naj bi bila povod za očitano kaznivo dejanje, torej nerešena vprašanja glede dedovanja kmetije, še ni zaključena in spori glede tega še niso razrešeni. Vsled vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu še vedno podana.

Pritožnik k pritožbi ni priložil prav nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala naknadno slabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki tudi po oceni izvedenca ni takšno, da bi mu onemogočala prestajanja nadomestnega zapora (celo v trajanju 18 dni).

Ob tem, ko je sodišče prve stopnje ob povzetem mnenju sodnega izvedenca storilcu za izvršitev neplačanega zneska glob določilo 8 dni zapora, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku izpodbijanega sklepa, da je v predmetni zadevi odreditev nadomestnega zapora sorazmeren in pravičen ukrep, pritožnik pa s podanimi pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Ker iz priloženih dokazil tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne izhaja noben razlog po 24. členu ZIKS-1, torej tudi ne uveljavljeni razlog, da je v obsojenčevi ožji družini kdo huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč (pri čemer morata biti oba pogoja podana kumulativno), je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi obsojenčeve prošnje pravilna in zakonita.

Odveč je razprava o potrebnosti izvedenca s področja medicinske stroke, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zgolj pravilno presodilo, da zahtevani pogoj o nujni potrebnosti pomoči obsojenca hudo bolnemu očetu, iz dokazil, ki jih je obsojenec predložil, ne izhaja.