Zagovornik z izpostavljanjem dejstva, da naj bi imel obtoženec stalno prebivališče v Sloveniji, ne more prepričati, da slednji ni begosumen, upoštevaje, da mu ta okoliščina tudi v preteklosti ni onemogočila, da je zapustil ozemlje RS in postal nedosegljiv za organe pregona. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje na vse možne načine prizadevalo obtožencu vročiti vabila na številne razpisane glavne obravnave (preko pooblaščenega detektiva, poizvedbe pri SKP PU Celje, poizvedbe pri nemških varnostnih organih, vročanje preko mednarodne pravne pomoči), vročitve niso bile uspešne. Pritožbene navedbe, da se obtoženec ni izogibal prevzemanju sodnih pošiljk, temveč da so mu bile te očitno neustrezno vročane s strani sodišča, so torej protispisne in povsem neutemeljene.

Že sodišče prve stopnje, (kot tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 10.10.2025), se je opredelilo, da gre pri obravnavanih kaznivih dejanjih za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, torej predlogi zgoraj navedenih oseb niso procesne predpostavke, da državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Zgolj okoliščina umikov predlogov za pregon pa ne pripelje do zaključka, da avtomatsko ni več podanega utemeljenega suma ali katerega koli drugega razloga za pripor zoper oba obdolženca.  Res je, da sodišče svoje končne odločitve ne sme opreti na dokaze oz. uradne zaznamke, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku. Lahko pa med postopkom iz njih črpa utemeljen sum, kar je predmet pričujočega postopka. Predlogi za pregon in kasnejše spremembe v izpovedbah bodo tako stvar nadaljnjega postopka in dokazne ocene, spremembe v izjavah udeleženih subjektov pa posledično a priori ne izpodbijejo obstoja utemeljenega suma, kot to želi zmotno prikazati obramba. Tudi v postopku izražena želja obdolženih in oškodovancev, da bi spore med seboj rešili sami, ne omaje obstoja utemeljenega suma, upoštevaje, da je tudi v obravnavanih dogodkih za umiritev situacije bila potrebna intervencija policije, torej očitno ni bila dovolj lastna volja udeleženih oseb in upoštevaje, da so na ravni utemeljenega suma svoje medosebne spore udeleženi subjekti očitno reševali z veliko mero agresivnosti in tudi na način, da so ogrožali druge osebe, torej prebivalce ... .

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu državnega tožilstva in zoper obtoženega odredilo pripor po vložitvi neposredne obtožnice, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor je odredilo po tem, ko je bil obtoženec na prestajanju zaporne kazni po že izrečeni obsodilni sodbi. Zaporno kazen bo predvidoma prestal 11. 12. 2025, med prestajanjem te zaporne kazni pa naj bi storil sedaj očitano kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da se obtoženec trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora in je pod nadzorom organov, kar izpostavi pritožba, kljub temu pa je, glede na podane razloge, pravilno presodilo, da so izkazani vsi pogoji za odreditev pripora v sedaj obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod t.i. „odložnim rokom“, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Tudi za pripor z odložnim rokom pa morajo biti izpolnjeni vsi ustavni pogoji in zakonski pogoji.

Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore.

Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi.

V luči koncepta pričakovane zasebnosti gre v primeru družinskega stanovanja za deljeno zasebnost med družinskimi člani, kar pomeni, da je namenu tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP zadoščeno, če je ob izvedbi hišne preiskave navzoč en polnoleten družinski član. Ob ugotovitvi, da je bil ob hišni preiskavi prisoten obtoženec, je povsem nepomembno, kje sta se takrat nahajali mama Č. Č. in sestra D. D.

Upoštevaje izvedensko mnenje, da so bile najdene rastline stare od 8 do 10 tednov, in upoštevaje za obtoženca ugodnejšo oceno (in dubio pro reo), da je obtoženec posadil že sadike, ki rastejo krajši čas, zgolj osem tednov, so bile tako v vsakem primeru rastline posajene vsaj do okvirnega datuma 10. 4. 2014, ko pa se obtoženec še ni nahajal na prestajanju zaporne kazni. Upoštevaje, da je prvo sodišče njegov zagovor, da se je na Vrhniki nahajal že od 8. ali 9. 3. 2014, pravilno ocenilo kot neresničnega, kar velja tudi za del zagovora, v katerem je trdil, da najdene prepovedane substance last M. M., pa se tako pritožbenemu sodišču ni pojavil prav noben dvom, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je z namenom prodaje neupravičeno gojil 46 rastlin prepovedane droge konoplje, oskrbo katerih je po 22. 4. 2014 predal neznani osebi.