KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074686
ZKP člen 120, 129a, 129a/1, 129a/5, 371, 371/2. KZ-1 člen 86, 86/11. URS člen 29.
pravica do zagovornika - vabilo zagovorniku - izvršitev izrečene zaporne kazni - delo v splošno korist
Kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v zadevi sicer razpisalo več narokov, na nobenega od teh pa zagovornika ni vabilo. Soglašati je zato potrebno z zagovornikom, ko v pritožbi navaja, da je bila obdolžencu s tem odvzeta pravica do zagovornika v kazenskem postopku. Če se je prvostopno sodišče odločilo, da v zadevi opravi narok, bi namreč moralo (120. člen ZKP) poleg obsojenca na narok vabiti tudi njegovega zagovornika.
Izpovedovanje priče ne more predstavljati oblike kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kolikor ne gre za izvršitev kaznivega dejanja krive izpovedbe po 284. členu KZ-1. Ob tem se obdolženec tudi ni izražal žaljivo in s tem ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ-1.
URS člen 33, 35, 36, 67. ZKP člen 18, 148, 148/1, 148/2. ZNPPol člen 1, 1/2, 4, 6,. SPZ člen 32, 99.
izločitev dokazov - anonimna prijava - anonimni vir - policijska pooblastila - opazovanje - zbiranje obvestil s strani policije - policijsko preiskovanje - pravica do zasebnosti - pravica do zasebne lastnine - kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja - načelo sorazmernosti - razlogi za sum - utemeljeni razlogi za sum - vznemirjanje lastninske pravice - motenje posesti
Ko sta policista na osameli kmetiji z zemljiščem in gospodarskimi poslopji, ki niso ograjeni in je na zemljiške prost dostop, pri čemer ni bilo nobene oznake, da je vstop na zemljšče prepovedan, prehodila parcelo v zasebni lastnini in skozi zastekljeno okno in vrata garaže (kjer ljudje ne živijo) opazovala notranjost na način, da sta stopila na prste oziroma si nekako pomagala se dvigniti, nista postopala v nasprotju s policijskimi pooblastili in nista posegla v ustavno (človekovo) pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Šlo je za klasično policijsko opazovanje, ki je imelo podlago v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ni bilo nesorazmerno in ni predstavljalo posega oz. kršitve ustavne pravice obrožencev do lastnine ali zasebnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074845
KZ-1 člen 174, 174/2.
trener - zloraba položaja - spolno občevanje - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - dve kaznivi dejanji - zadovoljevanje spolnih potreb - sprememba kazenske sankcije
Trener karateja je ob učitelju, vzgojitelju, skrbniku, posvojitelju in roditelju druga oseba oziroma ena od drugih oseb, ki jo predvideva zakon kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obdolženec dejanje storil kot trener, je torej odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen. Pritrditi pa ni mogoče niti stališču, da mora biti osebam, navedenim v drugem odstavku 174. člena KZ-1, druga oseba zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo hkrati, torej da morajo biti ti zakonski znaki v vsakem primeru izpolnjeni kumulativno. Veznik "in" ne pomeni, da mora biti druga oseba storilcu zaupana v vse naštete dejavnosti, temveč zadostuje ena od njih, v obravnavanem primeru pa je v opisu kaznivega dejanja iz dejanskih ugotovitev pravilno povzeto, da je bila oškodovanka obdolžencu, trenerju karateja, kot učenka karateja v času individualnega treninga navedenega športa zaupana v učenje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato pritožbi uveljavljata neutemeljeno. Obdolženec v obravnavani zadevi na škodo oškodovanke ni ravnal v dalj časa trajajočem obdobju in v njem izkoristil okoliščino, da je z oškodovanko trajneje povezan, temveč je zlorabil svoj položaj, ko mu je bila podrejena kot učenka karateja v prostorih, namenjenih za športno vadbo, to pa je storil dvakrat, in sicer prvič 19. 7. 2022, drugič pa 22. 7. 2022. Njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma enotno dejanje, kot trdita pritožbi, temveč gre za dve samostojni kaznivi dejanji, med katerima ni časovne povezanosti. Res je bilo drugo storjeno le tri dni po prvem, a zgolj zaradi kratkega časovnega obdobja med njima obdolženčevo ravnanje ne predstavlja enega kaznivega dejanja. Obdolženec je za zadovoljitev svojih spolnih potreb izkoristil iste okoliščine v dveh samostojnih primerih, med katerima ni časovne povezanosti, kot je sicer podana v primerih, kadar storilec na škodo oškodovanca iste okoliščine zlorablja večkrat v dalj časa trajajočem obdobju.
pripor - neogibna potrebnost pripora - sorazmernost - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine - begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo
V sferi obtoženca, ki je državljan Romunije, s stalnim bivališčem v Romuniji, in ga na Slovenijone veže nobena osebna navezna okoliščina, je podan priporni razlog begosumnosti. Pritožbeno izpostavljene možnosti odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) zoper obtoženca, če bi obtoženi ob odpravi pripora zapustil ozemlje Republike Slovenije, ne pomeni, da begosumnost pri obtožencu ni podana.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval s svojo kriminalno dejavnostjo, torej obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede objektivnih okoliščin, ki so pomembne za presojo ponovitvene nevarnosti, je prvo sodišče pravilno izhajalo iz teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki se odraža v predpisani kazni od 3 do 15 let zapora.
Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne temelji zgolj na ugotovljenih objektivnih okoliščinah, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah.
Obravnavano kaznivo dejanje, ki naj bi ga obtoženec izvršil iz koristoljubnih motivov, ogroža tako varnost javnega reda in miru, kot tudi varnost in zdravje tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, in nemoteno izvedbo kazenskega postopka, zato ukrep pripora, odtehta poseg v pravico obtoženca do osebne svobode. Zato je pripor zoper njega neogiben in sorazmeren ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082728
KZ-1 člen 170, 170/3. ZKP člen 241, 241/1, 331, 331/1, 364, 364/7.
posilstvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - prisiljenje - omogočanje uživanja prepovedanih drog - tatvina - dokazni postopek - zaslišanje oškodovanca kot priče - branje prejšnje izpovedbe - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - neizvedba dokaza z zaslišanjem lečečega zdravnika - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov
Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074493
KZ-1 člen 209, 209/1, 235, 235/1.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - odločba o stroških kazenskega postopka - pritožba oškodovanca kot tožilca - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji sicer imelo v uvidu tretji odstavek 96. člena ZKP, po katerem se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Vendar je pri dejanski presoji stroškov, ki so nastali po tem, ko je oškodovanka kot tožilka prevzela pregon od državnega tožilca, napačno ugotovilo, da mednje sodi tudi znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073427
KZ-1 člen 62, 62/2. ZKP člen 506, 506/4. ZS člen 83a. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (13.11.2020) člen 1. Odredba o spremembi in dopolnitvi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2021) točka 2.
preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - procesni rok - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - pravnomočnost kazenske sodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Pogojna obsodba se lahko zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče najpozneje v enem letu po preteku preizkusne dobe.
Pri izračunu roka za preklic pogojne obsodbe je treba upoštevati vpliv epidemije Covid-19 ter da ima od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, rok za preklic pogojne obsodbe naravo procesnega roka. V ne nujnih zadevah, kamor spadajo tudi zadeve preklica pogojne obsodbe, je v času epidemije Covid-19 dvakrat prišlo do prekinitve teka procesnih rokov, prvič z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 165/2020 s 13. 11. 2020) v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, vendar predmetni rok v obravnavanem primeru procesnih rokov, ki so začeli teči šele dne 15. 10. 2020, ne podaljšuje, in ponovno v času od 15. 11. 2020 do 31. 1. 2021 z Odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/2021 s 7. 1. 2021). Ta rok pa ima vpliv na tek procesnega roka v konkretnem primeru in ga podaljšuje za 77 dni ter je do njega prišlo znotraj roka za preklic pogojne obsodbe.
Sodba o preklicu pogojne obsodbe mora postati tudi pravnomočna v roku za preklic pogojne obsodbe.
S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zanj predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele 18. 4. 2024 (brez upoštevanja zadržanja ali pretrganja zastaranja). Glede na vse navedeno je pritožbeno uveljavljanje kršitev kazenskega zakona neutemeljeno.
Iz priložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da se obsojena nahaja v bolniškem staležu, da je naročena na MR rame, da pa ni zdravljena bolnišnično, niti ji ni bolnišnično zdravljenje predpisano. Zato ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog obsojene za odlog izvršitve kazni zapora, je tako pravilna in zakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074442
KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 57, 57/2, 447, 450, 450/3. OZ člen 261, 261/1.
sklep o sodnem opominu - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - samovoljnost - pridržna pravica - subjektivna zavest storilca - umik zasebne tožbe
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".
pripor - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenih kaznivih dejanj izvršenih v sostorilstvu predstavljajo huda kazniva dejanja zoper življenje in telo ter zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na okolje in razmere, v katerih obtoženca živita, in dejstvo, da sta odvisnika od prepovedanih drog, brez zaposlitve in jima kriminalna dejavnost predstavlja dodaten vir dohodka za preživetje razumno utemeljujejo sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obeh obtožencih podana.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja je, kot pravilno opozarja zagovornik v pritožbi, minimalno preseglo stopnjo alkoholiziranosti, ki predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Ker predstavlja lahka telesna poškodba ene ali več oseb kvalificirano obliko kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, da je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo.
KZ-1 člen 70b, 220, 220/1. ZKP člen 367, 492, 492/5.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pravica oškodovanca do pritožbe - dovoljenost pritožbe
Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081583
KZ-1 člen 70, 70/2, 308, 308/3. ZKP člen 7, 7/1, 285c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravica do uporabe svojega jezika - prevod listin v tujem jeziku - olajševalne okoliščine - varnostni ukrep odvzema predmetov
Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.
Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076162
KZ-1 člen 90, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 340, 340/4, 371, 371/1, 371/1-8. ZNPPol člen 128, 128/1, 128/1-2.
hramba DNK podatkov - hramba DNK profila - hramba dokazov - domneva nedolžnosti - roki hrambe podatkov
Zagovornica ne ločuje dveh povsem različnih položajev. Na eni strani položaj, da kazenski pregon po pravnomočni odločbi ni več možen in da zastaralni rok več ne teče, po drugi strani pa od tega povsem neodvisno ureditev v ZNPPol, da se DNK profili pravnomočno obsojenih hranijo do izteka zastaralnega roka, ki bi bil potreben za zastaranje kaznivega dejanja, ki jo podpira že predstavljena sistemska razlaga zakonske določbe, saj pri obsodilni sodbi potek roka ni vezan na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak na zastaranje kazenskega pregona, ki nastopi zgolj, ko poteče zakonsko predpisan zastaralni rok.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00073932
ZKP člen 371/1-11, 392/1,4. KZ-1 člen 192/1.
razveljavitev sodbe - sodba nima razlogov
Obrazložitev sodbe je predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistven del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen URS. Sodišče se je dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Posebej pomembno je, da navede logične in izkustveno sprejemljive razloge o tem, zakaj je pri presoji dejstev štelo za upoštevne le posamezne od nasprotujočih si dokazov; sodba brez razumljivega prikaza takega vrednotenja ustvarja videz arbitrarnosti.
stroški kazenskega postopka - krivdno povzročeni stroški - stroški za vročanje pisanj - pooblaščeni vročevalec - detektiv - povrnitev krivdno povzročenih stroškov - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - pristojnost za odločanje o pritožbi - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Po določbi drugega odstavka 94. člena ZKP izda sodišče o krivdnih stroških poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari.
Z izdajo posebnega sklepa o naložitvi stroškov obdolžencu (ali zasebnemu tožilcu) ni podan pritožbeni razlog "zmotne uporabe materialnega prava", ki ga v pritožbi uveljavlja zagovornik, temveč kvečjemu pritožbeni razlog (relativne) bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če je nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 94. člena ZKP vplivala ali je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 403. člena ZKP). Pritožbeno sodišče relativnih bistvenih kršitev procesnih določb ne preizkuša po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), zato mora biti podano ali vsaj verjetno izkazano vzročno zvezo med kršitvijo procesnih določb ter zakonitostjo in pravilnostjo sklepa z določeno, vsebinsko argumentirano utemeljitvijo izrecno uveljavljati ter dokazati pritožnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075833
KZ-1 člen 99, 99/4, 191, 191/1, 191/2, 191/3.
nasilje v družini - odločba o kazenski sankciji - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost)
Za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 se po četrtem odstavku 99. člena šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Nobenega dvoma ni, da je v 191. členu KZ-1 inkriminirano tudi nasilje v zunajzakonski skupnosti in nadaljnje nasilje, povezano z razpadlo zunajzakonsko skupnostjo, saj gre za zgolj za eno od oblik družinske skupnosti,1 katere člani so v povsem enaki meri varovani pred nasliljem oziroma zlorabami s strani drugih članov te skupnosti. Glede na to, da Vrhovno sodišče, kot je razvidno iz citiranih sodb, zunajzakonsko skupnost razume kot obliko družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je v dani zadevi kvečjemu odveč pravna opredelitev še v zvezi z drugim odstavkom istega člena, vendar navedenega pritožba ne izpodbija in gre za kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP), ki glede na enaka kaznovalna okvira tako po prvem kot po drugem odstavku 191. člena KZ-1 ni v škodo obtoženca.
Precedenčno sodišče je že poudarilo, da gre pri življenjski skupnosti zunajzakonskih partnerjev za pravni standard, ugotovitev obstoja takšne skupnosti pa je rezultat vsakokratne presoje konkretnih okoliščin posameznega primera. Pomembno je ovrednotiti kriterije, kot so (primeroma, a ne izključno) obstoj volje za skupnost, čustvena navezanost, obstoj ekonomske skupnosti in skupnega življenja ter trajanje skupnega bivanja.