sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - zavlačevanje postopka - predlog za izločitev dokazov - objektivna in subjektivna predpostavka - namen - okoliščine konkretnega primera - merila za napolnitev pravnega standarda - malomarno ravnanje
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev
obstoj utemeljenega suma - priporni razlog - begosumnost - preizkus razlogov za pripor - sprememba sodbe - sprememba pravne kvalifikacije
Utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje izhaja iz nepravnomočne obsodilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje v krivdoreku spremenilo le glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in v izrečenih zapornih in denarnih kazni. Čeprav se sprememba nanaša na milejšo pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja in je zaradi tega prišlo do nižje izrečene kazni zapora, je zaporna kazen še vedno relativno visoka, zato priporni razlog begosumnosti pri obtožencih še vedno obstoji v enaki meri, saj se okoliščine, ki jih je nazadnje ugotovilo sodišče prve stopnje po izreku sodbe, niso v ničemer spremenile.
Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.
izločitev dokazov - mladoletna priča - zaslišanje mladoletne osebe - zaslišanje otroka - pravna dobrota
Uradne zaznamke o obvestilih, ki so jih policiji dale osebe, za katere se izkaže, da imajo status privilegirane priče po drugem odstavku 236. člena ZKP, se izloči iz spisa le v primeru, če se te osebe ob kasnejšem zaslišanju pred sodiščem, po tem, ko jih sodišče pouči o pravni dobroti, odrečejo pričanju. To pa pomeni, da v kolikor se te osebe pričanju ne odrečejo, uradnih zaznamkov z njihovimi izjavami ni potrebno izločati. Čeprav je torej mld. oškodovanka podala izjavo policistki, ne da bi bila predhodno poučena o pravni dobroti po drugem odstavku 236. člena ZKP in je taista izjava kasneje zabeležena tudi v drugih listinah, kasneje pa je bila oškodovanka zaslišana pri izvedencu, brez pouka, medtem ko pred sodiščem ni bila zaslišana in ji tako nikoli ni bil dan pravni pouk o pravni dobroti, razlogi za izločitev njene izjave in njenih reprodukcij v drugih dokazih niso podani.
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Iz zgoraj povzete določbe prvega odstavka 94. člena ZKP gre zaključiti, da so to stroški, ki jih je procesni udeleženec povzročil s procesno nedisciplino oziroma z zlorabo procesnih pravic. Krivdni razlogi, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP, morajo biti najprej objektivno izkazani, istočasno pa pogojeni z zavedanjem procesnega udeleženca o ignoriranju ali zlorabi procesnega dejanja, zaradi česar v nadaljevanju takšni stroški nastanejo. Ker so navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo za dne 13. 1. 2023 in za dne 13. 2. 2024 v nasprotju s podatki sodnega spisa, ko je sodišče prve stopnje v obeh primerih vročalo vabili oškodovancu po pooblaščenem vročevalcu, ne da bi mu pred tem skušalo vročiti vabili po redni pošti, oškodovancu seveda ni mogoče očitati, da se je vročitvi vabila po redni pošti izmikal. Tako mu tudi ni mogoče očitati, da je stroške, ki so nastali zaradi angažiranja pooblaščenega vročevalca, povzročil po svoji krivdi.
Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
vrnitev v prejšnje stanje - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - upravičeni vlagatelj
Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.
S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
izvršitev tuje sodne odločbe - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - način izvršitve - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - vikend zapor
Določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 pa je jasna in nedvoumna in sicer, da domače sodišče, ko prevzame v izvršitev tujo sodbo, ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, razen izjem, ki pa niso predmet te zadeve. Izvršitev triletne zaporne kazni predstavlja način izvršitve, kot je bil določen v tuji sodbi, in zato v tega glede na izrecno zakonsko prepoved ni dopustno poseči.
ZKP člen 156, 165, 165a, 220, 220/2, 285e. EJT preambula 15, 80. ZBan-3 člen 145.
izločitev dokazov - kršitev ustavnih pravic - Evropsko javno tožilstvo (EJT) - evropski delegirani tožilec - preiskava v kazenskem postopku - preiskovalna dejanja - preiskovalni sodnik - funkcionalna pristojnost - bančni podatki - zaupni podatki
Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.
Zaključkov ne more omajati zagovornik obtožene z lastno dokazno oceno podatkov in zaključkov izvedenca dr. E. E. ter z navedbami, da je obtožena za mladoletno oškodovanko skrbela po svojim najboljših močeh in v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse navedeno, obstoj razlogov za ukrep prepovedi približanja (195.a člen ZKP) zoper obtoženo še vedno povsem utemeljen.
stroški kazenskega postopka - krivdno povzročeni stroški - poseben sklep o stroških kazenskega postopka
O krivdnih stroških izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obsojenec v odločbi o glavni stvari (drugi odstavek 94. člena ZKP). V skladu s sodno prakso v primeru odmere krivdnih stroškov po 94. členu ZKP sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP odloči s posebnim sklepom le glede drugih procesnih udeležencev (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak), saj na ta način omogoči pravico do pritožbe, medtem ko se obsojencu in zasebnemu tožilcu stroški, ki so nastali po njuni krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali s sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari.
Določbo drugega odstavka 94. člena ZKP je torej potrebno tolmačiti tako, da se obsojencu stroški, ki so nastali po njegovi krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali s sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00078233
ZIKS-1 člen 12. KZ-1 člen 86.
vikend zapor - zapor ob koncu tedna - zaposlitev - opravljanje dela - osebnostna urejenost obsojenca
Namen alternativnega načina prestajanja zaporne kazni s t. i. vikend zaporom je v tem, da se obsojencu omogoči, da nadaljuje z opravljanjem dela oz. z izobraževanjem. Zato kljub temu, da iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 izhaja, da se lahko zapor ob koncu tedna dopusti obsojencu, ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, za izpolnjevanje tega pogoja (zaposlitve ali šolanja) ne zadošča zgolj formalnopravno urejen status, temveč dejansko opravljanje dela oz. izobraževanje.
Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje (tudi) presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodiščeprve stopnje je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora presodilo, da je pripor v konkretnem primeru edini primeren, sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da milejši ukrep ne pride v poštev.
Ob izkazani obdolženčevi ponovitveni nevarnosti se tudi po sodbi pritožbenega sodišča, kot edini primerni ukrep izkaže pripor za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ob tem drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, ne pride v poštev. Takšnim zaključkov o ponovitveni nevarnosti pa ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe na načelni ravni, da je bil obdolženi do sedaj nekaznovan.
ZKP člen 34, 34/1, 452b, 462. Sodni red (2016) člen 155. Pravilnik o programu in načinu izvedbe osnovnega in rednega usposabljanja za sodnike, državne tožilce, policiste, zagovornike in poravnalce, ki sodelujejo v postopku proti mladoletniku (2021) člen 10.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - mladoletniška kriminaliteta - pomanjkanje sodnikov - razlogi za prenos pristojnosti
Kar se tiče pridobivanja dodatnih znanj s področja mladoletniškega prestopništva, ki ga za sodnike za mladoletnike in druge akterje, ki sodelujejo v postopku zoper mladoletnike, predvideva 452.b člen ZKP, pa je pojasniti, da ZKP teh dodatnih usposabljanj s področja mladoletniškega prestopništva ne opredeljuje kot obvezen pogoj za udeležbo v kazenskem postopku in zato zgolj okoliščina, da se ga sodnik za mladoletnike (še) ni udeležil, samo po sebi še ne pomeni, da ne bo mogel opravljati svoje funkcije.
Upoštevaje sodno prakso trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, drži le takrat, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. V takšnih primerih mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih, ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek sodbe, kar velja tudi za dopolnilne norme. Pri uporabi dopolnilne norme gre za uporabo prava, zato njena navedba in razlaga sodita v obrazložitev sodbe in ne v izrek.
V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj je navedeno, da je obdolženec v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot direktor B. d. o. o. izdal enaindevetdeset računov, s katerimi je trem hrvaškim družbam zaračunal dobavo sojinih in sončničnih tropin, ki jih njegova družba hrvaškim družbam C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o. nikoli ni dobavila in prodala, tako izdane račune, ki jih mora družba voditi na podlagi 81. člena ZDDV-1 in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in so podlaga za davčni nadzor, je izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost.
Takšen opis tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vsebuje dejstva ter okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ti so navedeni v blanketni ter dopolnilni normi. Stališče pritožnikov, da opis ni popoln, ker ne vsebuje konkretne dopolnilne norme, je v obravnavanem primeru zmotno, ker konkretni del opisa vsebuje i) izvršitvena ravnanja obdolženca, da je v predmet kaznivih dejanj listine - kot direktor družbe izdal račune, s katerimi je prikazoval, da je bilo v njih navedeno blago (sojine in sončnične tropine) prodano kupcem - trem hrvaškim družbam, čeprav jim ga njegova družba nikoli ni dobavila in prodala, ii) tako izdane račune izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost, iii) v opisu je navedeno, da gre za listine z lažno vsebino, iv) da gre za listine, ki so pomembne za poslovni promet in za obračun davka na dodano vrednost, opisana je torej tudi funkcija navedenih listin, katerih vsebina je bila lažna. Ni dvoma, da so računi kot poslovne listine pomembni tako za pravni promet med strankami ter predstavljajo osnovo za obračun davka na dodano vrednost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078976
ZKP člen 451, 483, 483/2. KZ člen 73, 75, 76, 77, 77/2, 77/2-6, 78, 93, 93/2.
ustavitev kazenskega postopka - razlog smotrnosti - kazenske sankcije za mladoletnike - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - izrek vzgojnega ukrepa - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - ukor - nastop polnoletnosti
Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.
Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč.
V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolžena na ravni utemeljenega suma izvršila iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem ter razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga njen zagovornik. Tako je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.