Stopnje svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu, saj je zakonec z določenim sorodnikom svojega zakonca v svaštvu tiste vrste in tistega kolena, kot je drugi zakonec s tem svojim sorodnikom v sorodstvu. Bližnje razmerje med oškodovancem in obdolžencem mora obstajati v času izvršitve kaznivega dejanja.
Ugotovljeno razmerje med oškodovancem in obdolžencem pomeni, da državna tožilka glede na določbo 224. člena KZ-1, po kateri je upravičen tožilec oškodovanec kot sorodnik v svaštvu do vštetega drugega kolena, ni upravičena tožilka.
Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna.
V konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nasilništva ni nujno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Torej, četudi zakon pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, pa taki glagoli sami zase ne izražajo zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo bodisi njihovo trajajočo naravo bodisi zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanje.
KZ-1 člen 194, 191/1, 191/2, 191/3. ZKP člen 372, 372/-1, 372/-4. ZPND člen 2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - delna ugoditev pritožbi - sprememba sodbe - preizkus po uradni dolžnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - trajnejša življenjska skupnost - kršitev kazenskega zakona - spravljanje v podrejen položaj
Kaznivo dejanje nasilja v družini je namreč oblikovano kot kolektivno kaznivo dejanje, za katera je v skladu z ustaljeno sodno prakso značilno, da gre kljub večim ravnanjem storilca za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavani zadevi za kontinuirano ravnanje obdolženca v drugi trajnejši življenjski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to skupnostjo povezana, kar pomeni, da je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja tako v temeljni (drugi v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1) kot v privilegirani obliki po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, je treba takšna ravnanja opredeliti zgolj po strožji oziroma najtežji obliki kaznivega dejanja. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, so namreč pravno in življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja pomenila celoto, posamezna ravnanja pa sestavni del te celote, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je zato dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 191. člena KZ-1 ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, saj bi hkratno obravnavanje samostojnega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 nasprotovalo smislu inkriminacije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080311
ZKP člen 506, 506/4. KZ-1 člen 61.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti - neizpolnitev posebnega pogoja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - finančno stanje - izostanek z naroka za preklic pogojne obsodbe
Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil.
Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem, ni niti omenil, kaj šele navajal zdravstvene težave v zvezi s tem.
Pri tem ne gre spregledati, da kljub zaslužku s priložnostnimi deli, obsojenec tekom preizkusne dobe, oškodovancu ni poravnal niti najmanjšega zneska, s čimer bi lahko izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene mu obveznosti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov
Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen.
Opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga mora biti sklepčen - konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje glede obstoja kaznivega dejanja in uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oz. pravni pojmi morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno.
način izvršitve zaporne kazni - delo v splošno korist
Izvršitev zaporne kazni z oblikami alternativnega kazenskopravnega sankcioniranja ni pravica, ki bi kar avtomatsko pripadala vsakemu obsojencu, temveč privilegij za tistega obsojenca, ki pokaže interes in voljo, da delo v splošno korist v celoti ter vestno opravi.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je obsojeni izneveril danemu zaupanju v obdobju, ki je bilo s časovnega vidika zadostno, da bi delo v splošno korist lahko opravil, če bi imel resen namen, je poleg uveljavitve posledice iz enajstega odstavka 86. člena KZ-1, iz enakih razlogov pravilno zavrnilo tudi neutemeljen predlog, da bi se rok za opravo dela v splošno korist podaljšal, saj za to ni nobene objektivne osnove.
Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. URS člen 2, 15, 15/3, 22, 23, 23/1, 29, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti - prikriti preiskovalni ukrepi - prometni podatki - dokazni standard - razlogi za sum - izločitev dokazov - obrazložitev odredbe - razveljavitev zakona - anonimni vir - sorazmernost ukrepa - relativna bistvena kršitev določb postopka
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080391
KZ-1 člen 122, 122-1, 324, 324-1, 324-1-1. ZKP člen 379, 379-1, 380.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti.
Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje - kršitev kazenskega zakona
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča.
Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem teku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin.
Opis dejanja ne izpolnjuje zakonskega znaka "nevarnosti za življenje in zdravje", če je opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.
razveljavitev sklepa - ustavitev kazenskega postopka - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - procesna sposobnost - razpravna sposobnost - hujša bolezen - zavrnilna sodba - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon - zavrženje obtožnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Okrožna državna tožilka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavi na podlagi določil tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, in sicer, ker so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, saj obdolženec glede na omejitve in zdravstvene težave ni razpravno sposoben. Pri tem okrožna državna tožilka pravilno izpostavlja dve stališči. Prvič, da okoliščine dejanske narave, ki onemogočajo izvedbo glavne obravnave, med katerimi je tudi hujša bolezen obdolženca, ne morejo biti podlaga za izrek zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP in posledično tudi ne podlaga za
izdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP, temveč se v primeru, ko gre za okoliščino, ki samo začasno preprečuje kazenski pregon,1 izda sklep o zavrženju obtožnice (drugi odstavek 277. člena ZKP ali 3. točka prvega odstavka 352. člena ZKP). Razlika med navedenima odločitvama je bistvena ter vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, kot to navaja okrožna državna tožilka, saj ustavitev kazenskega postopka, za razliko od zavrženja obtožnega akta, vodi v prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (pravilo ne bis in idem). Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.
URS člen 22, 29. ZKP člen 285b, 285č, 285e, 371, 371/2.
izločitev dokazov - predobravnavani narok - predlog za izločitev dokazov - kršitev pravice obrambe - enako varstvo pravic - načelo kontradiktornosti - ugotavljanje dejanskega stanja
Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.
Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081316
KZ-1 člen 122, 122/1. ZKP člen 391.
lahka telesna poškodba - obsodilna sodba - sklicevanje na sodno prakso - dejanje ni kaznivo dejanje - sprememba zagovora na glavni obravnavi - graja dokazne ocene - odločba o kazenski sankciji - mlajši polnoletnik
Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.
Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080203
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/3. ZIKS-1 člen 214, 214/2.
napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - oseba, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij - pravosodni policist - resna grožnja - direktni naklep
Obtoženec je grozil pravosodnim policistom med prestajanjem kazni zapora, ker so mu skladno s hišnim redom preprečili, da bi šel v drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje po tobak.
vrnitev v prejšnje stanje - vročanje sodnih pisanj - ponoven razpis naroka - nadomestna vročitev - razlogi za zamudo - opravičeni razlogi za zamudo
Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.
CESTE IN CESTNI PROMET - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080499
KZ člen 92, 92/2, 93, 93/1. ZKP člen 385, 387, 483, 483/2, 486, 486/1.
postopek proti mladoletnikom - mlajši mladoletnik - čas storitve kaznivega dejanja - privilegij pridruženja - prepoved spremembe na slabše - kršitev kazenskega zakona - ustavitev postopka
Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.
izločitev dokazov - sprememba sklepa - obdolženec kot priča v istem postopku - kolizija pravic - pravni pouk obdolžencu - pravni pouk priči
V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva.
Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP.
Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).