Na podlagi sedaj izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora se je obdolžencu prekinilo prestajanje zaporne kazni in je bil dne 1.9.2025 premeščen v pripor (tako obvestilo o nastopu pripora z dne 2.9.2025).
Po presoji pritožbenega sodišča je pripor, ne glede na to, da gre za najhujši poseg v osebno svobodo človeka, nujno in neogibno potreben, da se zagotovi potrebna varnost ljudi in njihove spolne nedotakljivosti, kar je ogrožena pravna dobrina pri očitanemu kaznivemu dejanju. Sorazmernosti v ožjem pomenu pa v primeru pripornega razloga begosumnosti, skladno z ustaljeno sodno prakso praviloma niti ni potrebno posebej presoditi.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom 6. točke izpodbijanega sklepa, in sicer, da so bili po prejemu fotografij domnevne prepovedane droge marihuane podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar je morala policija vse ukreniti vse potrebno po 148. členu ZKP.
Nadalje niti iz samega predloga za izločitev dokazov niti iz pritožbe ne izhaja ustrezna obrazložitev, na podlagi česa zagovornik sklepa, da naj bi bila v konkretni zadevi pravzaprav opravljena hišna preiskava. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je oče obdolženca, A. A., prinesel prepovedno drogo na verando stanovanjske hiše, čemur obramba utemeljeno ne nasprotuje oz. ne izpodbije.
Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol, skladno s katerim smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, če imetnik stanovanja to dovoli (lastništvo se torej ne zahteva) in je tako tudi tem zaključkom o uporabi določbe 53. člena ZPPol potrebno pritrdi. Poudarjanje pritožbe, da policistom vstopa ni dovolil lastnik nepremičnine, je tako brezpredmetno.
Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo.
Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP.
Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.