izločitev dokazov - javna seja - posplošenost navedb stranke - izločitev senata
Jedro nepovezanega pritožbenega izvajanja, s katerim se obdolženi skuša še pred začetkom glavne obravnave razbremeniti očitkov po pravnomočni obtožnici in na temelju lastne dokazne ocene tako pravzaprav ponuja lasten pogled na svoj procesni status, vsebino izpovedi oziroma policistov C. C. in B. B. ter na ostalo zbrano dokazno gradivo (med ostalim o prisilni hospitalizaciji, o rezultatu alkohola v njegovem telesu, o odvzemu krvi kot posegu v človeka, o razpolagalni sposobnosti, o obsegu izvedenstva idr.), kar pa se v aktualnem stadiju kazenskega postopka izkaže kot preuranjeno in odvečno. Javna glavna obravnava, katere pomemben del je prav postopek dokazovanja, ko bo obdolženi lahko predložil vse razbremenilne dokaze in se ustrezno opredeljeval do zanj obremenilnih dokazov, prav tako pa izražal druge pritožbeno poudarjene pomisleke, namreč šele sledi.
Zagovornica skozi pritožbeno izvajanje zanemari, da za izvršitev (ogrozitvenega) kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja. V izraženem stališču ne upošteva, da mora biti izjava, ki se šteje kot (resna) grožnja, po svoji vsebini, kontekstu in načinu izreka takšna, da je objektivno zmožna pri naslovniku vzbuditi občutek resnega strahu za lastno življenje, telo ali varnost bližnjih.
Pritožbena trditev, da mora biti prestrašenost, ogroženost navzven vidna oziroma je nanjo mogoče sklepati glede na poznejše ravnanje tistega, komur so grožnje namenjene, ni točna.
Zagovornici je torej v delu, ko opozarja na maščevalne vzgibe oškodovanke, pritrditi, ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati s pritožbenim poudarkom prepovedane posledice, saj gre v konkretni zadevi za ogrozitveno kaznivo dejanje, ko nastanek prepovedane posledice ni odločilnega pomena.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - smotrnost - objektivne in subjektivne okoliščine - večkratni povratnik
Po presoji vseh navedenih okoliščin obravnavane zadeve pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da predlagani ukrep pri obsojencu ne bi bil smotrn. Na to je pravilno sklepalo na podlagi obsojenčeve predkaznovanosti, ko ni moglo prezreti, da gre pri obsojencu za povratnika, ki je bil že devetkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, ki jih je kontinuirano izvrševal v obdobju vse od leta 2007 dalje in jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 4 izpodbijane sodbe. Obsojencu so bile izrečene tako pogojne obsodbe kot tudi zaporne kazni, v enem primeru je bila zaporna kazen obsojencu spremenjena tudi v predlagan alternativni način izvršitve kazni, kar vse pa obsojenca ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Ni namreč prezreti, da je obdolženi po pravnomočni obsodbi v obravnavani kazenski zadevi, storil še več novih kaznivih dejanj, za katere je bil pravnomočno obsojen. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam pritožbe, da delo v splošno korist obsojenca odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj ter vpliva na njegovo resocializacijo.
pripor - ponovitvena nevarnost - podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - sorazmernost pripora
Glede na vse navedene prepoznave obdolženca v tem postopku, je v tej fazi brezpredmetna pritožbeno izpostavljena dilema, ali je na posnetkih resnično obdolženec in ali so priče res prepoznale pravo osebo, glede na to, da ga osebno ne poznajo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč glede na trenutne prepoznave (ne le oškodovancev, temveč tudi policistov, katerim je obdolženec znan iz prejšnjih postopkov), večja verjetnost, da je na posnetkih ravno obdolženec, kot verjetnost, da ni.
Mladoletniku se lahko glede na izrecne določbe petega poglavja ZP-1 izreče le vzgojne ukrepe in globo, pri čemer je v pritožbenem postopku nesporno, da mladoletnik že prestaja najstrožji vzgojni ukrep, prekrškovni organ pa ni dokazal, da je mladoletnik globo po svojih premoženjskih razmerah zmožen plačati, zato so njegova pritožbena zavzemanja o smotrnosti nadaljevanja predmetnega postopka o prekršku zoper storilca neutemeljena.
ZP-1 člen 8, 9. KZ-1 člen 26, 30. ZPrCP člen 46, 46/6.
prekoračitev hitrosti v naselju - dejanska zmota - cestna prometna signalizacija
Storilec je glede na dejstvo, da je bilo do točke izmerjene hitrosti njegovega vozila le nekaj hiš, bil v dejanski zmoti glede okoliščin, ki se jih v mejah potrebne pazljivosti ni moral in mogel zavedati, saj se mimo table za naselje ni peljal, zaradi nekaj hiš in prehoda za pešce pa se ob dejstvu, da mu je cesta nepoznana, ni mogel in moral zavedati, da je v naselju oziroma da je omejitev hitrosti 50 km/h. Vsled navedenemu so utemeljene pritožbene trditve, da je bil storilec v času storitve prekrška v neizogibni dejanski zmoti, razlogi sodišča prve stopnje, da se je storilec moral zavedati, da se nahaja znotraj naselja, saj ni peljal mimo znaka, ki označuje konec naselja, hiše pa so strnjene, pa glede na vse ugotovljene okoliščine (ko se storilec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, pri vključitvi iz stranske na lokalno cesto v naselju D. pa je do točke meritve bilo le nekaj hiš in prehod za pešce) pa glede na zgoraj povzeto definicijo "roba naselja" nepravilni.
Ker skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPrCP strokovni pregled po tem zakonu obsega zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu, se obdolženec neutemeljeno zavzema, da s tem, ko je zavrnil (le) pregled krvi in urina, ni odklonil strokovnega pregleda.
pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene - zakonski znaki - ogrozitveno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - kršitev kazenskega zakona
Za obstoj kaznivega dejanja se kot konkretno dejanje za uresničitev srečanja (objektivni pogoj kaznivosti) zahteva bistveno več kot zgolj posplošen in nedoločen predlog oziroma vabilo za dogovor za srečanje.
resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - dokazni standard gotovosti
Glede na čustveno napet odnos med nekdanjima partnerjema, ki ga nenazadnje priznavata oba, pa tudi priča A. A., naravo domnevne izjave (podane bodisi v narečju ali v slovenskem knjižnem jeziku) in odsotnost vsakršnih nadaljnjih ravnanj, ki bi potrjevala resnost izrečenih besed, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v danem primeru lahko kvečjemu za izraz afekta ali frustracije obdolženca, ne pa za grožnjo v kazenskopravnem smislu.
Pritožbeno izraženemu stališču o odsotnosti kolizije interesov obrambe vsled sorodstvenega razmerja med obdolženci ne gre slediti. Če je pri kaznivem dejanju udeleženih dvoje ali več obdolžencev, je praviloma podana kolizija njihovih interesov obramb, saj je lahko nekaj, kar je v korist enega obdolženca, v škodo drugega.
prenos pristojnosti - prenos krajevne pristojnosti - krajevna pristojnost - lažja izvedba postopka - preobremenjenost sodišč
Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katero zagovornik (med drugim) utemeljuje lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar mora sodišče pri presoji upoštevati tudi druge okoliščine, še zlasti obremenjenost posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka.
Prenosa krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi pa ne narekujejo niti navedbe zagovornika o obdolženčevem slabem zdravstvenem stanju, pri čemer je primarno poudariti, da slabše obdolženčevo zdravstveno stanje samo po sebi ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za prenos krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka.
pripor - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - sorazmernost pripora
Ne gre zgolj za komunikacijo med obdolženim in B. B., ali zgolj za komunikacijo med obdolženim in C. C. (za katero zagovornik poudari, da ni izkazana), temveč gre za medsebojni preplet vseh opisanih dokazov, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je utemeljen sum podan. Glede na enormno količino zasežene droge in pakiranje le-te v več PVC paketov in ALU zavitke, pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni dokaza, da je bila droga hranjena z namenom prodaje, ob tem, ko je tudi splošno znano, da je promet z drogo povezan z visokimi dobički.
Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca, pritožba tako ne more uspešno izpodbiti z navedbami, da obdolženec v Sloveniji ne bo ogrožal varnosti in zdravja ljudi, saj bi se po odpravi pripora vrnil v Srbijo in da zato podaljšanje pripora ni utemeljeno.
Podatki, zaenkrat razvidni iz spisa, ne podpirajo pritožbenega stališča, da USB ključek in računalnik, na katerih naj bi se po zapisniku o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave dejansko nahajali za obtoženca obremenilni podatki, ter obtoženčeva izjava v okviru postopka v ZPKZ, predstavljajo prima facie nedovoljene dokaze. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da imajo pravosodni policisti pri obsojencu, ki se vrne z izhoda, pravico opraviti varnostni pregled v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pri čemer spisovni podatki kažejo, da naj bi v okviru varnostnega pregleda, v skladu z določbami tega zakona na poziv pravosodnega policista, USB ključek izročil obtoženi sam. Pritožniki tudi ne upoštevajo, da je glede na spisovne podatke (poročilo o vedenju obsojenca), računalnik predstavljal nedovoljen predmet, katerega so bili v skladu z določbami področnega zakona pravosodni policisti dolžni odvzeti. Drži, da naj bi obtoženi A. A. po izročitvi USB ključka v svojstvu obsojenca dne 8. 5. 2024 podal izjavo, ne da bi bilo izkazano, da je bil predhodno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pritožniki spregledajo, da naj bi šlo tudi v tem delu za posebne postopke znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora, za katere veljajo določbe omenjenega zakona.
Kazenskopravni očitek je očitno v odvzemu in prilastitvi drv, ne gabrovih dreves. Posledično posek in razžaganje ne predstavljata ravnanj, ki bi ju bilo mogoče opredeliti kot izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Izvršitveno ravnanje tatvine je odvzem stvari, to je ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu lastniku. Za odvzem se zahtevajo naslednji elementi: (i) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, (ii) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe in (iii) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu lastniku. Po presoji pritožbenega sodišča opis dejanja v obravnavani zadevi ne konkretizira ustrezno zakonskega znaka kaznivega dejanja odvzema stvari, saj v njem niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je obdolženec predmet kaznivega dejanja (ki so, kot pojasnjeno drva, ne drevesa), odvzel na način, da bi pridobil dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočil prejšnjemu lastniku. Zgolj posek in požaganje za konkretizacijo zakonskega znaka odvzema stvari v tem smislu ne zadostujeta.
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. URS člen 22, 23, 29.
velika tatvina - tatvina na predrzen način - posebno predrzen način - izjava osumljenca, dana policiji - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - zaslišanje osumljenca brez navzočnosti zagovornika - dokaz, na katerega se sodba ne more opirati - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - pravica do poštenega sojenja - obrazložitev sodbe - vsebina obrazložitve sodbe - opredelitev do zagovora
Pritožbeno stališče zagovornikov je napačno, saj se sodba sodišča prve stopnje ne opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenke z dne 9. 1. 2024. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ob presoji obtoženkinega zagovornika navedlo, da "sodišče njenemu zagovoru ni sledilo" ter da "sodišče ne more zanemariti, da se zagovor obtoženke, ki ga je podala na glavni obravnavi dne 13. 1. 2025, razlikuje od izjave, ki jo je podala policistu C. C., vendar glede na to, da obtoženka na vprašanja ni odgovarjala, navedenega ni bilo moč preveriti". Glede na navedeno je razvidno, da sodišče prve stopnje ni niti povzelo vsebino izjave, ki jo je obtoženka (takrat osumljenka) podala policistom niti nanjo ni oprlo sodbe. Tudi v nadaljevanju presoje obtoženkinega zagovora sodišče prve stopnje navede, da "nikakor ni slediti zagovoru obtoženke, da je denarnico vzela pomotoma, saj je bilo iz posnetka nazorno razvidno, kako se je njen pogled ustavil na denarnici oškodovanke ter da je v nadaljevanju spremljala vsak gib oškodovanke in izkoristila trenutek njene nepazljivosti". Glede na povedano v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086564
KZ člen 77, 77/2, 77/2-3, 78, 78/4, 88, 89, 93, 93/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 485.
kazenske sankcije za mladoletnike - starejši mladoletnik - izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik - izrek vzgojnega ukrepa - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep - navodila in prepovedi določena v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva - kaznivo dejanje velike tatvine - sostorilstvo - udeležba pri kaznivem dejanju
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa.
Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086795
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 69, 69/3. URS člen 2, 22, 23, 23/1, 29, 34. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dvom o nepristranskosti sodnika - izločitveni razlog - objektivni in subjektivni kriteriji - odklonitveni razlog - procesna odločitev - nepristransko sojenje - svobodna izbira odvetnika - pravica do izjave - razrešitev odvetnika - svaštvo - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti
V obravnavanem primeru je podpredsednica okrožnega sodišča pravilno ocenila, da obdolženi z izražanjem dvomov v sodničino nepristranskost in objektivnost, ki jo je utemeljeval z nestrinjanjem s procesnim odločanjem preiskovalne sodnice v kazensko preiskovalni zadevi II Kpr 20876/2025, uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Gre za odklonitveni razlog, ki je opredeljen z generalno klavzulo, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Katere so te okoliščine zakon ne navaja, temveč se te presojajo glede na konkretno zadevo.
Sodišče prve stopnje je nadaljevanju prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da v takšnem procesnem odločanju in postopanju preiskovalne sodnice niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost preiskovalne sodnice tako z vidika subjektivnega kriterija, kot tudi objektivnega kriterija. Tako je pravilno ocenilo, da bi v skladu z ustaljeno sodno prakso sprejeta procesna odločitev preiskovalne sodnice lahko predstavljala izločitveni razlog le v primeru obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne procesne odločitve preiskovalne sodnice prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo sodničino vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njen pristranski odnos do strank postopka, v smislu konkretne povezave preiskovalne sodnice s predmetom postopka ali s strankami postopka.
Pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine je zakonski znak spraviti v zmoto (uslužbence pristojnega organa) podan le, kadar organ ni bil dolžan raziskovati dejanskega stanja oziroma ni mogel preveriti ali oceniti (ne)resničnosti storilčevih navedb, upravni akt pa je sledil izključno navedbam storilca.
Utemeljen je očitek zoper vse štiri obdolžence, državljane Romunije, da so se za izvršitev kaznivih dejanj tatvin združili, saj so se po predhodnem dogovoru o tem, prav izključno za izvrševanje tatvin, pripeljali v Slovenijo. Da bi preprečili izsledljivost pa so uporabljali avto z (njihovi državi) tujo registrsko oznako. Posledično so neprepričljive navedbe zagovornika obdolženega A. A., da noben dokaz ali okoliščina ne kaže na to, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec res prišel v Slovenijo izvajati tatvine, ne pa iskati delo, kot je to povedal na policiji in da gre zgolj za špekulacije in indice v povezavi z očitki, ki so usmerjeni v neke tretje oseb, ki nimajo podlage v dokazih, ki jih je zbrala policija. Tudi po presoji sodišča druge stopnje do sedaj zbrani dokazi v zadevi predstavljajo zadostno podlago za dokazni standard utemeljenega suma, da sta obdolženca skupaj z še dvema storilcema storila očitana jima kazniva dejanja.