Drži, da je pripor najstrožji ukrep, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovitev navzočnosti obdolženke v obravnavanem postopku predaje (s katero tudi soglaša), pretehta nad njeno pravico do osebne svobode. Pritožba se zavzema za odreditev hišnega pripora, pri čemer ni jasno, kje v Sloveniji bi se izvrševal, še zlasti pa je neutemeljen predlog obrambe za odreditev hišnega pripora v Romuniji. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mogoče postopek predaje zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženke.
Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.
Pritožnik na več mestih pritožbe izpostavlja, da ni povzročil nobene nesreče in nobene škode, vendar so tovrstne navedbe neutemeljene oziroma nerelevantne. Ker je glede prekrška po četrtem odstavku 105. člena ZPrCP izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu predpisan obligatorno, je oceno nevarnosti kršitve, s tem, ko je predpisal obvezen izrek stranske sankcije, opravil že zakonodajalec sam. Zato se za izrek sankcije po tem členu ne zahteva še dejanska povzročitev prometne nesreče oziroma škode, kar povsem zmotno trdi pritožnik.
Ker je sodišče v primeru izkazanih okoliščin četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 dolžno zavreči storilčev predlog za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pritožba z izpostavljanjem, da sodišče prve stopnje ni preverjalo še drugih pogojev in okoliščin, katere naj bi zakon zahteval za odločanje o odložitvi, napadanega sklepa ne more izpodbiti. V ničemer tako storilcu ni bila kršena pravica do enake obravnave iz 14. člena Ustave RS in so tovrstne pritožbene navedbe povsem neutemeljene, prav tako pa ni podane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je kaznivo dejanje storil v relativno kratkem času (niti ne eno leto) po prenehanju preizkusne dobe, ki mu je bila določena v prekrškovnem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, ki ne temelji izključno na konkretnem kaznivem dejanju kot enkratnem dogodku, zaradi katerega ga je nedvomno treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika.