pravica do pritožbe - nedovoljena pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je torej pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo oškodovanega A. A. utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-3. ZKP člen 372, 372-5, 394, 394/1.
odločba o kazenski sankciji - izrek enotne kazni za dejanja v steku - kazen zapora - pravilo asperacije - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
S tem, ko je za prvo kaznivo dejanje tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa en mesec zapora, nato pa izreklo kazen tri mesece zapora, je namreč izrečena enotna kazen nižja od posamezne (konkretno prve) določene kazni. S tem je podana kršitev materialnega prava po peti točki 372. člena ZKP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in je narekovala poseg v izrek o kazenski sankciji.
ZKP člen 34, 34/1, 39, 39/1, 39/1-6, 39/2, 39/2-2.
prenos krajevne pristojnosti - pravna narava - izločitev vseh sodnikov sodišča - letni razpored dela sodnikov
Ker iz podatkov spisa izhaja, da se okrožni sodnik B. B., pa tudi višji sodnik C. C., z obravnavano kazensko zadevo do sedaj še sploh nista seznanila, niti nista bila izločena od opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi, je ugotoviti, da ne držijo navedbe v predlogu, da so v tej kazenski zadevi izločeni že vsi sodniki kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v X.
nevarna vožnja v cestnem prometu - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - konkretizacija zakonskega znaka - vzročna zveza - vzročna zveza med alkoholiziranostjo in povzročitvijo nesreče - pretrganje vzročne zveze - nepredvidljiv dogodek
Pritožbeno izpostavljene okoliščine - vožnja ponoči, megla, spolzko vozišče in gost promet - namreč niso dodatni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč dejanske okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je obdolženi tempore criminis vozil s prilagojeno hitrostjo, ter ali je bila njegova vožnja objektivno in subjektivno nevarna. Gre torej zgolj za konkretizacijo zakonskega znaka "vožnja, ki povzroči neposredno nevarnost", ne pa za razširitev ali spremembo opisa kaznivega dejanja. Pritožbeno zatrjevanje, da takšne okoliščine ne sodijo v izrek prvostopenjske sodbe, zato ni točno, saj so lahko v opisu kaznivega dejanja navedene tudi dejanske okoliščine, ki konkretizirajo način storitve, kar omogoča ustrezno presojo izpolnjenosti zakonskih znakov.
Zagovornik ne upošteva, da vzročna zveza ni pretrgana, kadar dejanje oškodovanca ali tretje osebe ne predstavlja izrednega in nepredvidljivega dogodka, temveč spada v okvir običajnih prometnih situacij, ki jih mora voznik, še posebej v stanju popolne prisebnosti in ob vožnji s prilagojeno hitrostjo, pričakovati in nanje ustrezno reagirati.
očitna pomota vložnika - odvetnik - skrbnost odvetnika - skrbnost odvetnika pri organizaciji dela pisarne - vložitev vloge na nepristojno sodišče - stopnja skrbnosti
Utemeljen je namreč z ustaljeno sodno prakso podprt prvostopenjski zaključek, da ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Poleg tega pritožnik zaobide v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarjeno dejstvo, da niti on niti vložnik v danem roku osmih dni (upoštevajoč tudi sodne počitnice) nista dopolnila zasebne tožbe, na kar ju je pozivalo Okrožno sodišče v Mariboru, marveč je pritožnik podal zgolj prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zasebne tožbe, ki jo je pravočasno naslovil in poslal na Okrajno sodišče v Mariboru, pri čemer pa jo je Okrožno sodišče v Mariboru prejelo po izteku roka.
Priložena izjava pritožnikove žene A. A. sicer potrjuje, da je vlogo na nepristojno sodišče pomotoma naslovila ona. Vendar ta izjava in okoliščina, da je pisno vlogo (po nareku) sestavila in fizično odpravila njegova žena, ki v odvetniški pisarni sploh ni zaposlena, na pritožbeno izpodbijano odločitev ne more merodajno vplivati, kot si to zmotno predstavlja pritožnik. Odvetnik kot profesionalni zastopnik mora zagotoviti, da so vloge poslane pravilno in pravočasno. ZKP odvetnikom kot profesionalnim zastopnikom nalaga višjo stopnjo skrbnosti ter v situacijah, kot je predmetna, daje možnost substitucije, ki ostane pritožbeno povsem prezrta. Vsekakor posledice neustrezne organizacije dela posamezne odvetniške pisarne ne morejo bremeniti tretjih ali celo sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00088432
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/3, 296, 296/1. ZKP člen 354, 371, 371/1, 371/1-11, 392.
kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kvalificirana oblika lahke telesne poškodbe - sprememba pravne kvalifikacije - sprememba opisa kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - izvedensko mnenje - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da ne velja absolutna vezanost sodbe na obtožbo, a je ta odmik dopusten le pri obsodilnih sodbah. Pri oprostilni in zavrnilni sodbi po drugi strani takšen odmik ni niti zakonsko dopusten, niti ga ne dopušča sodna praksa. Obdolženi je lahko oproščen le obtožbe za kaznivo dejanje kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca, tudi obtožbo je mogoče zavrniti le glede kaznivega dejanja kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca. Sodišče namreč ne more "zavrniti obtožbe", ki sploh ni bila vložena oziroma obdolženca "oprostiti obtožbe", ki ni bila vložena in jo je sestavilo oziroma oblikovalo samo.
pravica do pritožbe - dvakratna vročitev odločbe stranki - prekluzivni pritožbeni rok - zavrženje pritožbe kot prepozne
Dva ali večkratna vročitev iste odločbe stranki po naravi stvari in logičnem sklepanju ne ustvarja vedno znova (iste) pravice do pritožbe in pritožbenega roka ne podaljšuje.
Sodišče druge stopnje pritožbene navedbe zavrača in pojasnjuje, da je pravica iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice določena zlasti, na eni strani kot zahteva, da oblastni organ (tudi sodišče) stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih, na drugi strani pa kot pravica do poštenega postopka, katera naj izhodiščno zagotavlja enakost orožja strank v postopkih, tudi v procesnih situacijah, kjer obdolženemu oziroma obsojenemu kot načeloma šibkejši stranki v kazenskem postopku nasproti stoji državno tožilstvo kot predstavnik države z vzvodi fizične prisile. Sodišče druge stopnje se, upoštevaje, da pritožniki izpostavljajo samo konkretno procesno situacijo, ne pa odločitev v zatrjevano primerljivih primerih, opredeljuje zlasti do drugega vidika pravice iz člena 22 Ustave RS.
Dejstvo, da je kazenski postopek formaliziran glede potrebnega ravnanja osebe, ki je njegov glavni subjekt, o procesnih obveznostih in o posledicah nespoštovanja procesnih obveznosti pa je ta oseba tudi vnaprej poučena, terja ugotovitev, da je obsojeni že tekom postopka imel možnost pojasniti svoje sporno ravnanje v dejanskem in pravnem pogledu, kar je tudi razlog, da je postopek odločanja o krivdno povzročenih stroških procesno zasnovan brez obligatorno razpisane posebne možnosti, da se o kršitvah svojih procesnih obveznosti (dodatno) izjavlja pred sprejemom odločitve.
Na način možnosti sprotnega pojasnjevanja svojih procesnih korakov, ob vnaprejšnji obveščenosti o obveznostih tekom postopka ter o posledicah njihovega nespoštovanja, pa tudi z vložitvijo pritožbe, je obsojencu v procesni situaciji, kjer ne nastopa kontradiktorno proti drugi stranki, pač pa proti sodišču, ki v skladu s členom 23 Ustave RS odloča o njegovih pravicah in dolžnostih, v zadostni meri zagotovljena pravica do izjave in s tem poštenost postopka.
kaznovanje zagovornika - sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika - denarna kazen za zagovornika - neopravičen izostanek z naroka - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - poslovanje odvetniške pisarne - pogoji za sojenje v nenavzočnosti
Oblika, v kateri deluje posamičen odvetnik, upoštevaje izkazan podatek o fizični osebi, ki edina po naravi stvari v vlogi zagovornika lahko varuje interese obdolženca, ter glede na to, da pritožnica tega prvostopenjskega zaključka ne napada, za odločitev o kaznovanju po členu 140 ZKP pač ni ključna.
Zagovornikova vloga ni predvidevanje možnih procesnih odločitev sodišča in (ne)odzivanje na vabila v skladu s temi predvidevanji, pač pa, da se na pravočasno izkazano vabilo odzove in pojavi pred sodiščem oziroma poda utemeljeno opravičilo svojega izostanka, sodišče pa bo odločilo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti katerega od udeležencev.
kaznivo dejanje neplačevanja preživnine - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - hišni zapor - delo v splošno korist - namen kaznovanja - pozitivna prognoza
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tak način plačevanja preživnine, pa četudi je deloma izkazan, ne potrjuje realnega obsojenčevega vpogleda v potrebo po vzpostavitvi ustreznega odnosa do pravnomočne sodbe: obsojeni bi, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, kljub temu, da njegova vpetost v projekt ne more biti povsem brez pomena, vendarle moral sprevideti, da dolgoletno ukvarjanje z novim sistemom krožnega gospodarstva, ki praktično ne prinaša oprijemljivih dohodkov, ne zagotavlja finančne varnosti otrok, pa tudi, da je zagotavljanje njihove finančne varnosti prva očetovska naloga.
Le sprejemanje obveznosti preživljanja otrok kot svoje osnovne obveznosti, in ne pristajanje na subsidiarne in zato nujno nezanesljive finančne zaščitnike, bi moglo predstavljati ustrezno dejansko podlago za zaključek, da bo obsojeni v prihodnosti storil vse, kar je v njegovi moči, da bo preživninskima upravičencema zagotovil finančno stabilnost, tudi na račun morebitne spremembe delovnega udejstvovanja. Prav obsojenčevo stabilno in predvidljivo finančno stanje, ki ga predmetni projekt očitno ne zagotavlja, je garancija zaščite dobrine, ki jo varuje tudi obravnavano kaznivo dejanje po členu 194 KZ-1, zato pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da obsojeni z vztrajanjem pri projektu, ki po pritožbenih navedbah zahteva "celega človeka", hkrati pa stabilnih dohodkov ne zagotavlja, ne izkazuje resnega odnosa do pravnomočne obsodilne sodbe, kar terja tudi ugotovitev o nezanesljivosti njegovega ustreznega ravnanja v prihodnosti in s tem nerealnosti pričakovanja o doseženem specialnopreventivnem in resocializacijskem učinku alternativne izvršitve zaporne kazni na obsojenca.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - vožnja pod vplivom alkohola - prekrškovni postopek - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da bi imel obdolženi v prekrškovnem postopku možnost predlagati odložitev izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja ali predčasne vrnitve le-tega, na odločitev v kazenskem postopku ne more vplivati, saj gre za različno naravo in pravne posledice po zagovorniku primerjanih sodnih postopkov. V pritožbenem polemiziranju o možnostih obdolženega v prekrškovnem postopku se oddalji od neizpodbitnega dejstva, da je sodišče prve stopnje po zaključenem kazenskem postopku obdolženemu izreklo kazensko sankcijo po KZ-1, ki ima vsebinsko drugačen namen in posledice kot upravne sankcije v prekrškovnem postopku.
Kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave v smislu navedene ustavne odločbe bo torej lahko podana le v primeru predhodne izdaje sodbe za isti historični dogodek, ne pa tudi tedaj, ko sodišče zgolj sprejme priznanje krivde enega od obdolžencev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.
Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.
predaja drugi državi članici - pogoji za predajo zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Zagovornik zahtevane osebe namreč v jedru ne upošteva bistvenega, in sicer, da kazenskega pregona v konkretni zadevi ne izvaja Republika Slovenija, ampak Republika Avstrija. Skozi pritožbene poudarke tako ostane povsem prezrto, da utemeljenega suma, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, slovenska sodišča ne presojajo, kot tudi ne dokazov v zvezi z obremenilnimi očitki, marveč za odločitev o predaji zadošča (zgolj) pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa, v konkretnem primeru ENPP Državnega tožilstva Leoben, št. 11 St 27/25h z dne 29. 4. 2025.
izrekanje sankcij mladoletnikom - izrek vzgojnega ukrepa za kazniva dejanja v steku - izrekanje enotnih vzgojnih ukrepov mladoletnikom
Pritožbeni očitek, da določbe KZ-1 oziroma KZ pri izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku ne poznajo besedne zveze "enotnega vzgojnega ukrepa", ni utemeljen. Gre namreč za (s strani zagovornika spregledano) določbo drugega odstavka 85. člena KZ, po kateri sodišče tudi tedaj, kadar po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje, ravna na način kot je določen v prvem odstavku citirane zakonske določbe; le-ta se nanaša na situacijo, če je mladoletnik storil več kaznivih dejanj v steku, v tem primeru presoja sodišče pri izbiri vzgojnih ukrepov enotno vsa dejanja, ne da bi določalo za vsako dejanje poseben ukrep. Glede na to, da istemu mladoletniku torej ne more biti hkrati izrečenih več vzgojnih ukrepov, ki bi se lahko med seboj razlikovali tako po trajanju kot tudi po kraju in načinu izvršitve, kazenski zakon predvideva, da se mladoletniku izreče samo enoten vzgojni ukrep tudi takrat, ko sodišče že po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00087585
URS člen 29. KZ-1 člen 99, 99/4. DZ člen 4, 26. ZKP člen 333, 333/6, 340, 340/2.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - pouk privilegirani priči - dokaz z izvedencem - neposredno zaslišanje izvedenca - branje izvedenskega mnenja brez soglasja strank - pravica do obrambe
Na podlagi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 se za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 šteje, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Na podlagi 4. člena DZ pa gre lahko za zunajzakonsko skupnost dveh oseb le, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na podlagi 26. člena DZ oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. Pod pojem zunajzakonske skupnosti ne uvrščamo kratkotrajnih ljubezenskih razmerji, prešuštvenih razmerij ali skupnosti, kjer partnerja ne živita skupaj, ne ustvarjata skupaj in zunanjemu svetu ne dajta vtisa, da živita skupaj v trajno povezani življenjski skupnosti.
Na podlagi šestega odstavka 333. člena ZKP poda izvedenec svoj izvid in mnenje na glavni obravnavi, če je pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, pa se mu lahko dovoli, da ga prebere, pisni sestavek pa se priloži zapisniku. Branje pisnega izvida in mnenja se dovoli predvsem pri zahtevnejšem in obsežnejšem izvedenstvu, pisni izvid in mnenje izvedenca pa sta sestavni del zapisnika o glavni obravnavi. Na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP sme senat, s soglasjem strank, odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne.
Obdolženec pa ima vselej pravico, da se z izvedencem sooči in ga tudi zasliši, saj, če ima pravico zaslišati obremenilno pričo, mora imeti še toliko bolj pravico do zaslišanja avtorja izvedenskega mnenja, ki ga obremenjuje. Pravica obtoženca, da zahteva zaslišanje izvedenca nastane takrat, ko nastane izvedensko mnenje, zato je treba šteti, da je pravica obtoženca, da na glavni obravnavi ustno zasliši izvedenca, samostojni vidik oziroma sestavni del pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS.
Pritožnik ni uspel izkazati, da se je njegovo finančno stanje po izdaji obsodilne sodbe dne 27. 2. 2025, pa do vložitve predloga za oprostitev stroškov dne 4. 4. 2025, kakorkoli poslabšalo oz. spremenilo. Do razveze z A. A. je prišlo že septembra 2024, prav tako je že meseca februarja 2025 moral odplačevati kredit, vsekakor pa je imel že takrat tudi opisane življenjske stroške za hrano in oblačila, po lastni izjavi pa ima sladkorno bolezen že od leta 2009 in je srčni bolnik od leta 2013.