IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00064961
ZSKZDČEU-1 člen 3, 13. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
Evropska unija (EU) - pravna pomoč med državami članicami EU - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah - pogoji za predajo zahtevane osebe - izvršitev kazni zapora - sojenje v nenavzočnosti
Pogoj za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, je izpolnjen, če odreditvena država da nedvoumno in jasno zagotovilo, da se bo zoper zahtevano osebo opravilo ponovno sojenje, če bo le-ta tako zahtevala.
preizkus po uradni dolžnosti - dovoljenost pritožbe - napačen pravni pouk - pripor - zavrnitev predloga za odpravo pripora - podaljšanje pripora po izreku sodbe - trajanje pripora po izreku sodbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Določba 361. člena ZKP izrecno ne določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti preverjati obstoječe priporne razloge po razglasitvi sodbe do predložitve zadeve višjemu sodišču.
Obtoženi je v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa razpravljajočega senata o podaljšanju pripora ob izreku obsodilne sodbe, izdanega na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, torej zakonito.
Pritrditi je pritožbenim navedbam, da do zastaranja ni prišlo zaradi ravnanja oškodovanca kot tožilca oziroma njegovega pooblaščenca, zaradi česar je utemeljena uporaba drugega odstavka 96. člena ZKP, po katerem v takem primeru obremenjujejo stroški oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca proračun.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00064848
KZ-1 člen 7, 57, 57/3, 62, 62/1, 67, 67/1. ZKP člen 506, 506/1, 506/4.
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - preklic pogojne obsodbe - postopek za preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - preizkusna doba - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - milejši zakon
Preklic pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom je omejen z mejo preizkusne dobe. V skladu z 62. členom KZ-1 je preklic pogojne obsodbe mogoč tekom preizkusne dobe, v določenih primerih pa tudi po poteku preizkusne dobe. Slednje je med drugim možno, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, med katerimi je tudi če obsojenec "ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti". Neupoštevanje navodila, določenega v okviru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ni mogoče šteti kot obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1.
odvzem zaseženih predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - odvzem predmetov zaradi koristi splošne varnosti ali razloga morale - poseben sklep - objekt varstva - javno zdravje - neznatna nevarnost dejanja - ni škodljivih posledic - nagib - koristoljubnost
Merila iz prvega odstavka 498. člena ZKP je treba v obravnavani zadevi presojati ob upoštevanju izhodiščnih ugotovitev: (1) da je pritožbeno sodišče pri izreku oprostilne sodbe izhajalo iz objekta varstva kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, to je varovanje javnega zdravja, (2) da je obtoženec izpolnil bit inkriminacije, (3) da niso nastopile škodljive posledice za uporabnike in je bila nevarnost za javno zdravje neznatna ter (4) da obtoženčev nagib ni bil koristoljubnost. Konoplja ni bila niti gojena za namen niti ni bila dana odjemalcem v obliki, ki bi ogrožal objekt varstva, saj je bila predelana v obliko, ki je koristila. Ker so bili zaseženi predmeti uporabljeni prav za namene, glede katerih je bilo ugotovljeno, da niso oziroma da so le v neznatni meri ogrozili objekt varstva, javno zdravje, in ker obsojenčev nagib za svoja ravnanja ni bil koristoljuben, saj je večini odjemalcev konopljino smolo podaril, po presoji pritožbenega sodišča pogoji za odvzem zaseženih predmetov niso podani.
Tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje - namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem poudarilo pomen načela sorazmernosti. Pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa je treba presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.
prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugega tehtnega razloga - tehten razlog - sodnik - objektivna nepristranskost sojenja
Vendar pa mora sodišče po ustaljeni sodni praksi tako slovenskih sodišč, kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice paziti, da pri strankah postopka in v javnosti vselej tudi navzven daje vtis nepristranskosti odločanja.
poslovna goljufija - pranje denarja - priznanje krivde - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - pogojna obsodba - pogoji za izrek pogojne obsodbe - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - presoja okoliščin priznanja krivde
V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019).
S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu, ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. S tem so se razširile možnosti izreka pogojne obsodbe, saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora, preizkusna doba pa v trajanju do deset let. Je pa zakonodajalec pri tem zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna predpisana kazen je višja od pet let zapora, jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katere je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 51. člena KZ oziroma drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora, posledično pa tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni določen zakonski minimum.
V navedeni zadevi niso bili podani prav nobeni indici oziroma obtoženec (ki je imel zagovornika, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjal, še pred tem pa sta se obtoženec in zagovornik dogovarjala z državnim tožilstvom o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, do katerega v nadaljevanju ni prišlo) ni navajal nobene okoliščine, iz katere bi sodnik lahko sklepal, da sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni drugače, kot sta opisani v obtožnici oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice, posledično pa, da priznanje ni jasno in popolno.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00064330
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/9.
nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - objektivne in subjektivne okoliščine storilca - izvrševanje kazenskih sankcij - izvrševanje zaporne kazni - zavrnitev predloga
Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče dalo ustrezno težo subjektivnim okoliščinam na strani obsojenke, katere zagovornik v pritožbi ponovno neutemeljeno izpostavlja (urejeno družinsko življenje in skrb za družino, nekaznovanost, da obsojenka ni v drugem kazenskem postopku, sposobnost in pripravljenost opravljati delo v splošno korist) in jim pripisuje preveliko težo. Tudi po oceni višjega sodišča ugotovljene in zgoraj povzete okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, ne dajejo podlage za ugoditev obsojenkinemu predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00064349
KZ člen 111, 111/1, 111/1-3, 244, 244/2. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 167, 167/1, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373.
uvedba preiskave - dokazni standard - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - standard obrazloženosti sklepa - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - kaznivo dejanje zlorabe zaupanja v gospodarskem poslovanju
V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, zakaj kazenski pregon v obravnavani zadevi še ni zastaral. Prav tako je zadostno ocenilo, zakaj je glede očitanega kaznivega dejanja podan utemeljen sum, ki je potreben za uvedbo preiskave.
KZ-1 člen 47, 47/1, 47/2, 49, 49/1, 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska denarna kazen - obligatornost izreka stranske kazni - premoženjske razmere - višina dnevnega zneska
Pritožba zanemari dejstvo, da je izrek stranske denarne kazni pri obsodbi očitanega kaznivega obligatoren, pri čemer njene višine ne določajo zgolj obdolženčeve neugodne premoženjske razmere. Določata jo teža dejanja in storilčeva krivda (prvi odstavek 49. člena KZ-1), ki sta bili pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeni, medtem ko so bile neugodne premoženjske razmere obdolženega po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe upoštevane pri določeni višini dnevnega zneska.
odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - nevložitev napovedane pritožbe
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo določbo tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), po katerem lahko sodišče pravno osebo v celoti ali deloma oprosti plačila taks, ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo taks le za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka. Procesna predpostavka pomeni, da sodišče ne sme začeti s postopkom, če sodna taksa ni plačana. V konkretnem primeru ne gre za tak primer, saj je bilo oškodovanemu društvu, ki je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o društvih (ZDru-1) pravna oseba zasebnega prava, naloženo plačilo sodne takse iz razloga, ker v kazenski zadevi ob napovedani pritožbi le-te kasneje ni vložil.
KZ-1 člen 20, 20/2, 228, 228/1. ZKP člen 3, 3/2, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1.
kršitev pravil postopka (nejasen izrek, izrek v nasprotju z obrazložitvijo) - izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe - nasprotja v izreku - gotovost - domneva krivde - verjetnost - obsodilna sodba - prepričanje - kaznivo dejanje poslovne goljufije - razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
V skladu z določbo drugega odstavka 3. člena ZKP sme sodišče obdolženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Potrebna je torej gotovost, da je dejansko izvršil očitano dejanje, in ne zgolj verjetnost krivde oziroma domneva, kot izhaja iz povzetega izreka izpodbijane sodbe. Besedna zveza "da bi naj" namreč pomeni izražanje domneve1, v obliki pogojnega glagolskega naklona, ki opisuje neresničen, nedejanski dogodek oziroma dejanje, ki bi se lahko zgodilo. Slednje pa, upoštevaje citirano določbo drugega odstavka 3. člena ZKP ter vrste in naravo sodb, ne more biti podlaga obsodilni sodbi.
Ustavno sodišče RS je zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ob upoštevanju Ustave, zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, mora pri odločanju o ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja opraviti presojo, ali bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.
Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - podaljšanje varnostnega ukrepa - prostovoljno zdravljenje
Okoliščina, na katero se smiselno sklicuje zagovornik, in sicer, da se je A. A. že pred tem datumom samovoljno zdravil na prostosti, se ne more vštevati v izrečen varnostni ukrep, kot to zmotno meni zagovornik, ampak je potrebno upoštevati pravnomočno izvršljivo odločbo sodišča prve stopnje, ki dne 10. 6. 2020, sploh še ni bila pravnomočna in se zato ukrep po odločbi sodišča sploh še ni izvrševal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00064153
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 437, 437/1.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje razžalitve - zavrženje zasebne tožbe - konkretizacija zakonskega znaka - poseg v čast in dobro ime - dokazi za utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma
Kaznivo dejanje razžalitve iz člena 158/I KZ-1 je opredeljeno s prepovedano posledico, ki se izraža v razžaljenosti drugega oziroma prizadetosti njegove časti in dobrega imena, kar potrjuje zaključkom pritožbenega sodišča, da bo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi le z izvedbo glavne obravnave lahko ugotavljalo razžaljenost oziroma prizadetost časti in dobrega imena zasebnih tožilcev, za kar se utemeljeno zavzema tudi pritožnica.
ZKP člen 214, 214/1, 215, 215/1. ZNPPol člen 6, 40, 40/1, 40/1-4. ZODPol člen 19, 19/1, 19/2, 19/3, 19/4.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - izločitev dokazov - odredba za hišno preiskavo - utemeljeni razlogi za sum - ugotavljanje identitete - strokovno mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) - izvedenec, zaposlen pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL)
Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da poročila NFL sama po sebi niso nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opirati. Svoje stališče je pravilno utemeljilo s sklicevanjem na 19. člen ZODPol, s katerim je normativno urejen status ter avtonomnost in neodvisnost delovanja NFL kot specializirane notranje organizacijske enote generalne policijske uprave, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00063880
KZ-1 člen 171, 171/1, 122, 122/1.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 378, 378/4.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - očitek protispisnosti - pojem protispisnosti - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - dokazna presoja
Za tako imenovano protispisnost iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre le v položaju, ko sodišče v sodbi reproducira vsebino dokaza v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00063583
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
obsodilna kazenska sodba - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vrnitev med kazenskim postopkom zaseženih predmetov - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - napotitev na pravdo
Ker obdolžencu odvzeti predmeti in odločanje o njihovi vrnitvi ne predstavljajo zgoraj opisanih odločilnih dejstev, in ker navedeno torej ne more biti razlog za razveljavitev sodbe, za kar se v svoji pritožbi zavzema obdolženčev zagovornik, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Bo pa obdolženčev zagovornik glede obdolžencu odvzetih predmetov, pri prvostopnem sodišču podal pisni predlog za vrnitev obdolžencu zaseženih predmetov, tako da bo o tem predlogu odločilo prvostopno sodišče s posebnim sklepom. V kolikor bi o navedenem odločalo pritožbeno sodišče, bi namreč procesne udeležence prikrajšalo za pravico do pritožbe.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - uradno dejanje - uradna oseba - prekrškovni postopek
Teka prekrškovnega postopka ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem. Prekrškovni postopek namreč teče vse od zaznave prekrška do pravnomočne odločbe o prekršku. Uradno dejanje pa je dejanje, ki ga izvrši uradna oseba (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij).