Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da v primeru, ko je ugotovljeno, da je bila cesta, sestavni del katere je obravnavana nepremičnina, šele 1. 1. 2008 prenesena na državo, pred tem pa v upravljanju občine, državi naloži plačilo nadomestila iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 v obliki zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred prenosom te ceste na državo.
Zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022.
Pri odločanju o razlastitvi na podlagi 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) je treba izhajati iz dejanske učinkovitosti varstva vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in s tem varstva ustavne pravice iz 70. a člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pri presoji, ali je treba zemljišča na vodovarstvenem območju razlastiti zaradi potrebe po (učinkovitejši) omejitvi njihove uporabe, je tako bistveno, da poseg v količino in kakovost vodnih virov (lahko) povzroči nedovoljeno opravljanje dejavnosti oziroma uporaba zemljišč s strani njihovih lastnikov oziroma uporabnikov in ne (ne)delovanje inšpekcijskega nadzora. Nujnost razlastitve zaradi nastalih kršitev omejitve uporabe zemljišč na vodovarstvenem območju (iz drugega odstavka 76. člena ZV-1) lahko izključi dejanska ugotovitev, da je mogoče na podlagi rezultatov učinkovitega inšpekcijskega nadzora utemeljeno pričakovati, da do nadaljnjih posegov v navedeni vodni vir ne bo več prihajalo.
Za ugotovitev nujnosti, primernosti in ožje sorazmernosti razlastitve zemljišča na vodovarstvenem območju tudi ni nujna ugotovitev, da je prav lastnik posameznega zemljišča tista oseba, ki ni spoštoval predpisanih omejitev oziroma, da je prav on povzročil onesnaženje navedenega vodnega vira (ali drugo obliko nezmožnosti njegove uporabe). Za varstvo pravice do pitne vode je bistveno, kaj je tisto, kar objektivno ogroža ali posega v količino in kakovost vodnih virov, ter kako navedeno odpraviti in ne kdo je za to subjektivno odgovoren.
Predlog se zavrne.
Zakonito sestavljeno ponudbo je moral razlastitveni upravičenec posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je skladna z zakonom. Res je sicer, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) ni izrecno določal, da bi moralo biti navedeni ponudbi priloženo cenitveno poročilo, ki je bilo skladno z zakonom podlaga za njeno izdelavo, vendar pa ni jasno, kako bi v odsotnosti tega poročila razlastitveni zavezanec sploh preveril navedene vidike pravilnosti ponudbe. Na to je morala paziti tožena stranka ob uvedbi razlastitvenega postopka po uradni dolžnosti, saj je drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 izrecno določal, da je bilo zahtevi za razlastitev treba priložiti tudi ponudbo iz 197. člena tega zakona, torej zakonito sestavljeno ponudbo, ki je vsebovala vse sestavine, ki jih je določal zakon. S tem je bila torej določena formalna sestavina vloge, brez katere zahteve za razlastitev ni bilo mogoče obravnavati (66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)).
Prav tako je morala tožena stranka ugotoviti tudi, da je bila razlastitvenemu zavezancu z zakonom skladna ponudba posredovana pravočasno (glej tudi prvi odstavek 199. člena ZUreP-2). Po drugi strani je imel formalni preizkus svoje meje. Tako pristojni upravni organ ni bil dolžan glede zakonitosti vsebine ponudbe presojati več od tega, kar je zahteval ZUreP-2 v 197. členu in je moralo biti izpolnjeno že v razmerju do razlastitvenega zavezanca.
Če je bil pogoj za razlastitev tudi ugotovljen obstoj javne koristi, ki je temeljila na lastništvu drugih zemljišč s strani razlastitvenega upravičenca, sta morala biti tako lastništvo kot tudi javna korist dokazana že ob izdaji odločbe o razlastitvi. Naknadno pridobivanje takih zemljišč po koncu razlastitvenega postopka na prvi stopnji odločanja morebitne nezakonitosti izdane odločbe ne more sanirati.
Dejstvo, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne utemeljuje sklepa, da gre za položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Ker je druga toženka torej svobodno sklenila neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne gre za primer, ki bi predstavljal obid instituta razlastitve in v posledici česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil.
Tožnika sta zaradi uredbe o državnem prostorskem načrtu v položaju dejanskih razlaščencev. V tej pravdi uveljavljata odškodnino. Sodišči sta jima to pravico odrekli, češ da nista izčrpala pravnih sredstev (sodišče prve stopnje je takšno sredstvo prepoznalo v Pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, pritožbeno sodišče pa, drugače, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja).
Vendar tožnika trdita, da sta razlastitveni poseg zaradi javnega interesa sprejela, državi pa očitata, da ni uredila njunega položaja razlastitvenih zavezancev ter ju je za nedoločen čas pustila brez slehernega pravnega sredstva. Ker nimata namena graditi, ju je absurdno siliti v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker odmena, ki jo uveljavljata v tej pravdi, ni v nikakršni zvezi s postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi ne s postopkom za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, oziroma v navedenih postopkih ne bi mogla uveljavljati odškodninske terjatve, zadržek, da nista izčrpala pravnih sredstev, ni utemeljen.
Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.
Upravno sodišče lahko dejstvo, ali po javni poti poteka cestni promet ugotavlja z vsemi dokaznimi sredstvi, s katerimi se da ugotoviti, kakšna vrsta prometa se odvija po sporni poti, vendar pa v obravnavanem primeru tega dejstva ni ugotovilo na ustrezen način.
Splošna zavrnitev dokaznih predlogov, kot jo je podalo Upravno sodišče z navedbo, da dejstva in dokazi, ki jih navajajo revidenti, niso pomembni za odločitev, bi zadostovala le v primeru, če bi bili predlagani dokazi že na prvi pogled neprimerni za dokazovanje upoštevnih in odločilnih dejstev, ki se ugotavljajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. . Poleg tega je s tem, ko je ugotovitev, da po sporni poti poteka promet, oprlo na dejstvo, da pot poleg lastnikov nepremičnin, do katerih ta pot vodi, uporabljajo tudi solastniki sosednjega zemljišča ter komunalno podjetje za dostop do vodnega zajetja, ob tem pa zavrnilo vse druge dokazne predloge, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno.
Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.
Dejanski obseg razlastitve po 19. členu ZJC-B je torej opredeljen izključno z dejanskim potekom oziroma obsegom javne ceste v naravi. Pri tem je treba upoštevati, da sta tako ugotovitev mej zemljišča, ki v naravi pomeni javno cesto, kot tudi morebitna parcelacija tega zemljišča lahko predmet posebnega postopka oziroma samostojna pravna celota, zato v postopku razlastitve pomenita predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP. Če pa je bila o predhodnem vprašanju že izdana pravnomočna upravna odločba, je organ nanjo vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP).