Ker ZOA ne ureja pravice stranke do izjave, bi morala tožena stranka ravnati po določbah ZUP. Tožena stranka mnenja komisije, ki ga je pridobila sama, tožeči stranki ni niti vročala. Mnenje komisije, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, je bilo tožeči stranki vročeno šele skupaj z izpodbijano odločbo. Tožeči stranki torej ni bila dana možnost, da se izreče o ugotovitvah iz mnenja komisije. Izpodbijana odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka.
Pridobitev izvedenskega mnenja ne odvezuje tožene stranke dolžnosti, da izvedensko mnenje in morebitne druge dokaze vestno in skrbno analizira in primerja ter na podlagi takšne presoje sama ugotovi za odločitev pomembna dejstva in svoje ugotovitve in sklepe v odločbi obrazloži.
Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka tožniku naložila odstranitev prizidka in je za ta nedovoljen objekt prepovedala med drugim tudi izvedbo komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Izdaja začasne odredbe v tovrstni zadevi lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.
Namerna preselitev v objekt, kjer je že prej znano, da nima ustreznih komunalnih priključkov, sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Navedeno zavestno ravnanje tožnika je nastalo po izdani odločbi in zaradi ravnanja tožnika in ne zaradi izdane odločbe, zato ne gre za težko popravljivo škodo zaradi izdane odločbe.
Z zavrnitvijo dokaznega predloga je davčni organ tožniku onemogočil dokazovanje pravno odločilnega dejstva, da tožnik na svoj bančni račun na Hrvaškem ni polagal svoje gotovine, marveč gotovino last tretje osebe. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je davčni organ bistveno kršil pravila postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje.
Sodišče pritrjuje tožniku, da uporaba določbe, ki ureja višino vegetacije v preglednem polju ceste, tudi za višino objektov, naprav in drugih predmetov ob cestah in križiščih, pomeni nedopustno širitev določbe na primere, ki jih ne ureja. Zahteva po pravilni uporabi materialnega prava implicira tako zahtevo po uporabi ustreznih pravnih norm kot zahtevo po uporabi norm v pravilnem pomenu.