ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III že potrdila. S tem je vzpostavljen položaj, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena navedene uredbe dolžna tudi obravnavati.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3, 42, 42/1. ZMZ-1 člen 50, 50/3, 65, 65/1, 64, 64/1, 64/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka
Zgolj ugotovitev, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje naknadno prošnjo (tj. tožnikova ogroženost v izvorni državi zaradi njegove spolne usmerjenosti), drugačno od dejstev, ki so bila obravnavana v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, za dopustnost naknadne prošnje in njeno vsebinsko obravnavo še ne zadošča. Ker je zatrjevana tožnikova biseksualnost nesporno obstajala že v času prvega postopka in so bile takrat tožniku že znane okoliščine, ki naj bi utemeljevale njegovo prepričanje, da DR Kongo zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, bi moral tožnik za dopustnost njegove naknadne prošnje zatrjevati in dokazati tudi, da brez svoje krivde ob podaji prve prošnje teh dejstev ni mogel uveljavljati.
brezplačna pravna pomoč - redna brezplačna pravna pomoč - finančni pogoj - premoženje prosilca - občasni neperiodični dohodki
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbo prvega in četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre ter pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP, pravilno upoštevala sporna nakazila (darila/pomoč) kot občasen, neperiodični dohodek.
V pogledu spornih izračunov vsebnosti alkohola ni spora o tem, da gre pri omenjenih pijačah za trošarinske izdelke in za obračun trošarine zaradi njihove sprostitve v porabo. Sporni tudi niso podatki, ki so navedeni na etiketah oziroma deklaracijah zadevnih likerjev kot končnih izdelkov, in sicer nazivna količina izdelka ter vsebnost alkohola kot delež od nazivne količine izdelka, kakršne je tožeča stranka sama deklarirala na končnih izdelkih. Sporen niti ni način izračunavanja količine alkohola v končnem izdelku, kakršen sledi iz podatkov na etiketi. To pa pomeni, da so bili zadevni trošarinski izdelki kot predpakirani ustrezno označeni in je zato vsebnost alkohola, kakršna je označena na končnem izdelku, tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja tožena stranka, ustrezna podlaga za izračun količine alkohola v izdelku in s tem za obračun trošarine, ki se v skladu z določbami 6. člena ZTro-11 obvezno opravi ob sprostitvi izdelkov v porabo.
ZIUOPDVE člen 109, 109/1, 109/1-3. ZUP člen 238, 238/3. ZUS-1 člen 52. Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 2, 2-18.
denarna pomoč - delno povračilo nekritih fiksnih stroškov - podjetje - likvidnostne težave - COVID-19 - nova dejstva in dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov
S pritožbo uveljavljano dejstvo, da je računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako in v tej zvezi predložena popravljena bilanca stanja, ne da bi tožeča stranka v pritožbi tudi obrazložila, zakaj tega ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjski organ ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP).
dohodnina - odmera dohodnine - odpis terjatev - davčni odtegljaj - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - pomanjkljiva obrazložitev - napačna uporaba materialnega prava
Tožnik je že v davčnem postopku ugovarjal, da ni prejel nobenega dohodka, tudi v naravi ne in da ne gre za odpust dolga v višini 30.379,05 EUR, tudi ne gre zmanjšanje tožnikove obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da sporni znesek 30.379,05 EUR predstavlja znižanje kredita za višino valutnih tveganj oz. tečajnih razlik (zaradi nihanja tečaja SCF glede na EUR) na višino poštene tržne vrednosti in da ne gre za odpis dolga ter tudi ne za dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen ZDoh-2, sploh pa ne za dohodke, prejete v naravi. Valutna tveganja oz. tečajne razlike pa niso predmet obdavčenja.
Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih ugovorov, da izhaja sporni znesek 30.379,05 EUR iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je tožnik prejel kredit v denarju in ga mora tudi vrniti v denarju, če pa ga vrne z diskontom (odpis preostanka kredita), določen znesek v denarju ne bo plačan. Tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja navedba, da gre za: "odpis preostanka kredita s strani družbe A.". Torej je navedeni znesek izkazan v denarju in ne gre za dohodek, prejet v naravi, za katerega je šele potrebno ugotavljati tržno vrednost, zato je davčni organ napačno uporabil materialno pravo in sicer deveti odstavek 16. člena ZDoh-2.
V primeru obravnavane pogodbe z naslovom "Izročilna pogodba po 546. členu OZ", gre vsaj delno za odplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi. Odplačnost izročitve po navedeni izročilni pogodbi pa predstavlja bistveno okoliščino za odločitev v zadevi. Zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, ki dovoljuje odlog za ugotavljanje davčne obveznosti v primeru neodplačne izročitve kapitala po obravnavani izročilni pogodbi, saj si je v zameno za prenos premoženja tožnik izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev, kar tudi pomeni, da ni prisoten darilni namen oziroma da ne gre za neodplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi.
V obravnavanem primeru gre za enostanovanjsko stavbo, zato je šteti, da gre za stavbo, ki ima le en del (skladno z opredelitvijo pojma stavbe in dela stavbe), kar pomeni, da balkona ni mogoče opredeliti za posamezni del stavbe, ki bi se ga lahko samostojno pravno urejalo. Ob takšnem stanju stvari, ko posamezni prostor stavbe nima narave dela stavbe, ki bi se lahko samostojno pravno urejal, pa ni mogoče govoriti o spremembi namembnosti dela objekta.
ZMZ-1 člen 2, 20, 20/2, 20/3, 49, 49/1, 49/10, 49/13, 52. ZTuj-2 člen 67.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - rok za prostovoljno zapustitev države - izvorna država
V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 31. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 6. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil, ker tam zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka, dostojno življenje ni mogoče. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.
Tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
sklep o dovolitvi izvršbe - izvršilni postopek - inšpekcijski postopek - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe - obrazloženost sklepa
Izvršilni postopek, voden po določbah ZUP, je od inšpekcijskega postopka samostojen in ločen postopek, pomeni njegovo nadaljevanje. Cilj izvršilnega postopka je prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga izvršilni naslov. Glede na povedano je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (na primer ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen).
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - točkovanje - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba
Obrazložitev izpodbijane odločbe (obrazložitev strokovne komisije) ni razkrila razlogov za število dodeljenih točk pri tretjem merilu (ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete). Pri ostalih merilih pa je razlaga skopa in mestoma sama s seboj v nasprotju. Zadnje drži za drugo merilo, kjer strokovna komisija pomena Projekta za razvoj slovenske kulture in jezika ni mogla razbrati, obenem pa mu je priznala četrtino možnih točk. Utemeljitev je izostala še pri prvem merilu glede aktualnosti avtorske obravnave ter zadnjem merilu za redno in objektivno predstavljanje političnega delovanja in stališč.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.
Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.
upravni spor - upravni akt - procesne predpostavke - nedovoljena tožba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim ugotovitvenim aktom, ki po vsebini predstavlja ugotovitev nepravilnosti v postopku javnega naročanja, po presoji sodišča ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ne gre za posamični akt, izdan v obliki predpisa ali v tem smislu drug javnopravni akt, zato izpodbijanega akta ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je v konkretni zadevi po ugotovitvi, da sta tako tožnik kot A. A. lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki ga prodaja B. B., pravilno prepustil izbiro kupca prodajalcu. Tako kot je to poudarilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 115/2020, pride po izčrpanju prednostnih upravičencev po 47. členu ZG v ospredje splošno načelo 3. člena Obligacijskega zakonika, po katerem udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pri čemer v predmetni zadevi odločitev B. B., da proda parc. št. 506 in del parc. št. 507, obe k. o. ..., mejašu A. A., ne nasprotuje ničemur od navedenega. Ne ZG ne noben drug predpis namreč ne določa, da bi bilo treba med dvema ali več enakovrstnimi prednostnimi upravičenci iz desetega odstavka 47. člena ZG za določitev pravice do nakupa uporabiti kakršnekoli dodatne kriterije, kot na primer tiste, ki jih v tožbi ponuja tožnik (da ima status kmeta; da so njegove – sosednje - nepremičnine del zaščitene kmetije; da ima s prodajalcem daljšo skupno mejo …).
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1(b). ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke
Pristojni organ mora, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo.
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218c. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 27, 27/3.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - površina poslovnih prostorov - podatki iz uradne evidence - register nepremičnin - kataster stavb - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - kršitev pravil postopka v upravnem postopku
Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je razlogovanje, da so za odmero NUSZ relevantni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče, materialnopravno napačno; posledično pa se davčni organ ni ustrezno opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnik v tej smeri podal v pritožbenem postopku (glede na to, da v postopek pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bil vključen). Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal, da odmera in izračun NUSZ nista v skladu z dejanskim stanjem, v svojem odgovoru na mnenje občine z dne 8. 8. 2019 pa je tudi konkretizirano navedel in dokazoval, kakšna površina bi morala biti upoštevana. Drugostopenjski organ bi se glede na opisana stališča Vrhovnega sodišča do takšnih tožnikovih navedb in dokazov moral vsebinsko opredeliti in jih vsebinsko presoditi po načelu proste presoje dokazov.
ZUJIK člen 114, 114-4, 117, 117/5. ZNOrg člen 2. ZSkuS člen 3, 3/7.
sofinanciranja iz javnih sredstev - kultura - zavržena vloga - upravičena oseba - nevladna organizacija - pravna oseba javnega prava
Vloga tožnice na javnem razpisu je bila pravilno zavržena, ker tožnica po določbah javnega razpisa ne predstavlja upravičenega prijavitelja, ker je pravna oseba javnega prava. Za upravičenega prijavitelja se namreč po izrecni določbi javnega razpisa štejejo nevladne organizacije, kar pa tožnica ni.
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (neobrazloženi omejitvi gibanja brez pravne podlage, neupravičenem zasegu osebnih predmetov, pretepanju in grožnjah). O teh pravno pomembnih okoliščinah je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
izvršba - davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče uveljavljati ugovorov, s katerimi stranka izpodbija izvršilni naslov. Enako velja za sodni postopek, tožnica izvršilnega naslova namreč prav tako ne more izpodbijati s tožbo upravnem sporu, vloženo zoper sklep o izvršbi.