prisilna hospitalizacija - pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - presoja pogojev - duševna motnja
Presoja izpolnjenosti pogojev za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.
OZ člen 256, 256/4. ZFPPIPP člen 386, 386/1, 408, 411, 411/1, 411/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - osebni stečaj dolžnika - odpust obveznosti - odpoved dediščini - uveljavljanje nujnega deleža - neuveljavljanje varstva pravic - pravni učinek - pravne posledice - neobstoj terjatve - pravno dejanje, ki je bilo storjeno v škodo upnikov
Na podlagi 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali so jih upniki prijavili, ali ne. Odpust obveznosti učinkuje torej tudi za terjatev, ki jo ima tožnica zoper stečajno dolžnico. Upnik lahko na podlagi prvega odstavka 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, če je stečajni dolžnik s prikrivanjem oziroma lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro (npr. če se je kljub izrecni zakonski prepovedi kot jo določa 3. alineja 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP odpovedal dediščini oziroma ni uveljavil nujnega dednega deleža), dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti, vendar je na podlagi drugega odstavka 411. člena ZFPPIPP rok za vložitev te tožbe tri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti.
obrazloženost ugovora - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nasprotovanje dolžnika - neobstoj dolga
Dolžnik je v ugovoru trdil, da upniku ne dolguje ničesar in da nasprotuje upnikovi terjatvi tako po temelju kot po višini, za svoje trditve je predlagal tudi dokaze. S tem pa je v celoti zadostil zahtevi po obrazloženosti ugovora skladno s predpisanimi kriteriji za obrazloženost ugovora.
ugovor se šteje za umaknjen - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi - plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga - fikcija vročitve - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Ker dolžnik v roku iz plačilnega naloga sodne takse ni plačal in ker v predmetni zadevi tudi niso podani pogoji za odlog, oprostitev in obročno plačilo sodne takse, kar vse pritožbeno ni sporno, je sodišče na podlagi petega odstavka 29. b člena ZIZ pravilno štelo, da je dolžnik ugovor umaknil.
OZ člen 459, 462, 462/1, 468, 468/1, 468/1-3. Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (2013) člen 15. ZPP člen 214, 286, 286/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
tožba na razvezo pogodbe - enostranska izjava o odstopu od pogodbe - nakup rabljenega vozila - stvarne napake motornega vozila - skrite napake - očitne stvarne napake - običajne lastnosti stvari - običajni pregled stvari - običajna potrebna skrbnost kupca - vedenje prodajalca za napako - tehnični pregledi vozil - prehitra vožnja - izvedensko mnenje - dolžnost opredelitve do navedb - nedopustne pritožbene novote - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokaz - priznano dejstvo
Kljub upoštevanju pričakovane mere dotrajanosti kot posledice običajne rabe mora tudi rabljena stvar imeti take lastnosti, da jo je mogoče uporabiti za namen, za katerega se stvar sicer uporablja.
Toženec ni uspel izkazati svojih trditev, da je prodal (izročil) vozilo, ki je bilo brezhibno oziroma brez ugotovljenih napak, ter da naj bi bile te posledica tožnikove neprimerne vožnje.
neizvedba dokaza - zaslišanje strank - neupravičen izostanek z naroka
Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Kot izhaja iz pritožbe in iz izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank, ker se nista odzvali sodnemu vabilu (glej 7. točko izpodbijane sodbe). Gre za v ZPP predvideno posledico neupravičenega izostanka stranke z naroka, na katerem naj bi bila zaslišana (glej 258. in 262. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko predmetnega dokaza ni izvedlo. V tej situaciji sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podajati nobenih dodatnih argumentov za neizvedbo dokaza, kot zmotno meni pritožnica, in s takšnim ravnanjem ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Skladno s pravili ZPP tudi ″odločitev sodišča″, da na narok z vabilom za zaslišanje povabi pravdni stranki, ni v ničemer obvezujoča in torej ne učinkuje na način, da bi bilo ta dokaz sodišče v vsakem primeru dolžno izvesti.
izvršba na nepremičnine - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - novela ZIZ-L - opozorilo laičnemu dolžniku o procesnih pravicah
Vendar pa morajo biti tudi dolžnikom v okviru izvršilnega postopka zagotovljena osnovna ustavna procesna jamstva, med katerimi imata pomembno mesto pravici do izjavljanja v postopku in do obrazložene sodne odločbe, ki pomenita osrednji razsežnosti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave3. Ker zasledovanje ciljev izvršilnega postopka lahko pripelje do kolizije ustavno zagotovljenih temeljnih pravic posameznikov, ki sodelujejo v izvršilnem postopku, golo sklicevanje na prej povzeto določilo 192. člena ZIZ (domik in plačilo kupnine kot pogoja za izdajo sklepa o izročitvi), ne zadošča za utemeljitev zaključka o pravilnosti in zakonitosti izročitve navedenih nepremičnin dolžnice.
Toženec s pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica za toženca opravila storitve, kot izhajajo iz računov, izstavljenih na podlagi naročniških pogodb, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnikova navedba, da je dolg plačal, pa ni upoštevna. Pritožnik sme, skladno z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik je prvič šele v pritožbi navedel, da je upniku dolg plačal, pri tem pa ni niti trdil, da tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče te navedbe ne sme upoštevati.
odločitev o pravdnih stroških - kriterij uspeha v postopku - zavrnitev tožbenega zahtevka - prenehanje terjatve s pobotom - izpolnitev glavnega dolžnika - prenehanje poroštvene obveznosti
Ker je tožnica, dokler terjatev do glavnega dolžnika ni bila poplačana, izpolnitev upravičeno zahtevala od toženke kot solidarne porokinje, je upravičena do povračila pravdnih stroškov, ki so ji nastali do prenehanja terjatve.
Ker tožnica po prenehanju terjatve do glavnega dolžnika ni imela več interesa za pravdni postopek, kot navaja tudi sama v odgovoru na pritožbo, in v nadaljevanju s svojim zahtevkom tudi ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki so ji nastali v ponovljenem postopku (po prenehanju terjatve).
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/1, 51/1-3, 52, 52/1, 52/1-2, 52/2.
pisno podano izvedensko mnenje - ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi - stopnja zahtevnosti izvedenskega mnenja - vrednotenje zahtevnosti mnenja - enako obravnavanje - okoliščine konkretnega primera - plačilo izvedenine - nagrada in stroški izvedenca
Izvedenec utemeljeno opozarja, da mu je bil za pripravo na ustno podajanje mnenja priznan prenizek znesek. Sodišče mu je priznalo strošek za pripravo na ustno podajanje zahtevnega mnenja. Iz predhodnega sklepa, s katerim mu je priznalo nagrado za pisno izvedensko mnenje, pa je ocenilo, da je treba izvedensko mnenje ovrednotiti kot zelo zahtevno. Če ni utemeljenega razloga/posebnih okoliščin, bi bilo treba načeloma tudi pripravo na ustno podajanje mnenja ovrednotiti z enako stopnjo zahtevnosti. Sodišče prve stopnje konkretnih okoliščin in razlogov, ki bi utemeljevali nižjo zahtevnost, kot je bila priznana za pisno izdelavo izvedenskega mnenja, ni pojasnilo.
V okvir ustne podaje izvida in mnenja sodi le čas, ko je izvedenec dejansko podajal mnenje.
odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - izguba sluha
Izvedenec je glede na zdravstveno dokumentacijo pravilno ugotovil, da v njej ni opisanih znakov, ki bi potrjevali poškodbo notranjega ali srednjega ušesa. Izvedenec je podal mnenje, da gre pri tožniku za starostno naglušnost, ki se je slučajno izrazila po poškodbi, katera pa zanesljivo ni imela vpliva na izgubo sluha.
Ocena dokazov je torej pod črto skrbna in jasna ter je pritožbeni očitki niso omajali. Ker torej toženec ni izpolnil svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, ga je imela tožnica pravico terjati, njen zahtevek pa je tako v celoti utemeljen (prvi odstavek 239. člena OZ).
domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Dolžnik ima po prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse za ugovor tri procesne možnosti po ZST-1: 1. da plača sodno takso, 2. da vloži predlog za oprostitev, obročno ali odlog plačila sodne takse ali 3. da ugovarja plačilnemu nalogu. Vsako od teh procesnih možnosti mora opraviti v prekluzivnem zakonskem roku 8 dni od vročitve plačilnega naloga, sicer nastopijo pravne posledice. Samo pravočasni predlog za taksne ugodnosti in ugovor zoper plačilni nalog zadržita tek roka za plačilo sodne takse in preprečita nastanek pravnih posledic.
predlog za vzpostavitev etažne lastnine - splošni skupni del - posebni skupni del večstanovanjske stavbe - posamezni del stavbe - dokazna pravila
Vprašanje (ne)obstoja gradbenega dovoljenja in (ali) uporabnega dovoljenja za stavbo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 ni relevantno. Iz tega vidika se sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 ne ozira na določbe zakonodaje s področja gradbeništva (sedaj GZ, prej Zakon o graditvi objektov), ker v tem postopku niso upoštevne. V tovrstnem postopku se ne obravnava pravni promet z nepremičninami, saj gre zgolj za preoblikovanje predmeta lastninske pravice, glede katerega je sodišče dolžno vzpostaviti etažno lastnino, upoštevajoč obstoječe stanje nepremičnine, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035374
URS člen 27, 30. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 542, 542/1, 542/1-1, 542/3. ZPP člen 8, 212, 339, 339/2, 339/2-14.
odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti - odškodnina zaradi neutemeljenega pripora - objektivna odgovornost države - domneva nedolžnosti - izključitev pravice do povračila škode - nedovoljeno ravnanje - priporni razlog ponovitvene nevarnost
Tožniku je bil v okviru kazenskega postopka, ki je tekel zoper njega v zvezi s temi dejanji, odrejen pripor. Razlog za odreditev pripora je bila ponovitvena nevarnost po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki je temeljila na opisu dejanj, zaradi katerih je tekel kazenski postopek, v katerem je bil tožnik oproščen. V sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora so bile sicer ugotovljene tudi druge okoliščine (tožnikova osebnost), vendar te same po sebi glede na povzete obrazložitve sklepov niso utemeljevale pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi s tožnikovimi dejanji, glede katerih je tekel kazenski postopek. Obravnavana ravnanja tožnika, zaradi katerih je tekel zoper njega kazenski postopek in na opisu katerih je temeljil priporni razlog, torej nimajo znakov kaznivega dejanja, taka ravnanja pa sama po sebi ne morejo predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstajati nevarnost ponovitve, dokončanja ali uresničitve grožnje, da bo izvršeno. Z oprostilno sodbo se je naknadno izkazala kot neutemeljena za pripor odločilna okoliščina o ponovitveni nevarnosti. Takšna ugotovitev zadošča za sklep, da v konkretnem primeru ni moč šteti, da je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.
zdravstvene storitve - financiranje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege - uvrstitev v višji plačni razred - splošni dogovor
Pravilno je sodišče presodilo, da so v ceno zdravstvene storitve stroški plač vključeni zgolj posredno, saj tožena stranka prejema od tožeče stranke račune za opravljene zdravstvene storitve, ki pa morajo biti sestavljeni v skladu s pogodbo in določilom 10. člena SD, kjer je izrecno navedeno katero višino plačnih razredov v socialno varstvenih zavodih izvajalci načrtujejo in v kakšni višini se posamezni del kalkulativnega elementa plač upošteva v cenah storitev zdravstvene nege. Prav tako je pravilno ugotovilo, da so v SD opredeljene osnovne plače kalkulativni element za določanje cen zdravstvenih storitev in ne gre za plače in plačne razrede zaposlenih pri izvajalcih. Na podlagi tega je sodišče tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ne more, ne glede na določilo četrtega odstavka 9. člena SD, sama spreminjati cene storitev zdravstvene nege in da bi do sprememb cene storitev zdravstvene nege skladno z določbo 63. člena ZZVZZ in 10. člena SD lahko prišlo le na podlagi sprejetega Aneksa k SD za leto 2017 in z uskladitvijo povečanja plačnih razredov tudi v določilih SD (10. člena) ter v prilogah, do česar pa ni prišlo. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je SSZS, katere članica je tudi tožeča stranka, predlagala spremembo 10. člena SD tako, da bi se za poslovno leto 2017 povečali plačni razredi, ki pa ni bila sprejeta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je zvišanje cen zdravstvenih storitev glede na določilo 63. člena ZZVZZ mogoče doseči le v pogajanjih med partnerji, med katerimi pa soglasje ni bilo doseženo, vlada pa je predlog SSZS zavrnila.
stečajni postopek - sklep o preizkusu terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev
Sodišče prve stopnje je nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo končnemu seznamu z dne 23. 1. 2020, ki je del izpodbijanega sklepa in v katerem je bilo navedeno, da če reviziji ne bo ugodeno, je terjatev priznana, sicer je prerekana. O reviziji je bilo v času sestave končnega seznama z dne 23. 1. 2020, kot tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa z dne 27. 1. 2020, že odločeno.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka očetu - sposobnosti in zmožnosti staršev - dokazovanje z izvedencem - tehtanje okoliščin - največja korist otroka - stiki otroka s staršem - stiki v korist otroka - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - določitev obsega stikov - preživninska obveznost staršev - preživninske zmožnosti matere - začasna odredba o stikih - končna odločba
Ureditev preživljanja med postopkom je potrebna le tedaj, ko je verjetno izkazano, da je ogroženo nujno preživljanje otrok.
Ni vzbujen dvom o pravilnosti ugotovitev o pomanjkljivostih vsakega od staršev pri soočanju s čustveno zahtevnimi situacijami, ki se posledično izražajo v njuni komunikaciji. Sodišče ni spregledalo, da tovrstna komunikacija otrokoma ni v korist. Pravilno je prepoznalo, da bi bilo v korist otrok, če bi se starša vključila v terapevtsko obravnavo, s pomočjo katere bi izboljšala medsebojno komunikacijo in bi v medsebojnih stikih, ki sta jih glede na to, da sta še vedno starša skupnih otrok, dolžna ohranjati, ravnala tako, da bi pri otrocih sooblikovala pozitivno podobo o drugem staršu (in hkrati tudi o sebi). Dejstvo, da je za prostočasne dejavnosti otrok med postopkom skrbela mati, še ne pomeni, da oče ne zmore prepoznati želja otrok in njunih talentov in zanju poskrbeti tudi na tem področju.
Mati si v največji možni meri prizadeva za korist otrok, da sta otroka nanjo navezana in da je materina skrb zanju pomembna. Pogovor z otrokom za potrditev teh dejstev zato ni bil potreben. Navedeno pa še ne vzbuja dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja, da se sin bistveno večkrat kot vrstniki čuti dolžnega poskrbeti za mater in da je to breme zanj pretežko. Tu ne gre za pomoč pri domačih opravilih, ampak za otrokovo doživljanje materine bolezni in z njo povezanih prikrajšanj. V povezavi z ugotovitvijo, da toženka pri otrocih ne zmore prepoznati potrebe po soočanju z občutki ob njeni bolezni, je prepričljiva tudi ugotovitev, da otrok prevzema nase breme, ki ga pri devetih letih ne zmore nositi.
Nepotrebna je izrecna zapoved, da mora starš drugega starša obvestiti o obisku otroka pri zdravniku in mu omogočiti navzočnost pri pregledu. Resnejše odločitve v zvezi z zdravljenjem otrok starša sprejemata soglasno. Kolikor gre za manj resna obolenja, pa zadostuje v izreku sodbe določena obveznost, da sta si starša dolžna predati zdravila in napotke za zdravljenje ter se držati predpisane terapije.
Drugače kot v preteklem obdobju, ko sta starša za otroka skrbela skupno in je za otroka poskrbel tisti od staršev, pri katerem sta dejansko bila, je po izdaji sodbe, po kateri sta bila otroka zaupana v varstvo in vzgojo očetu, treba materin prispevek k preživljanju otrok določiti na podlagi ovrednotenja potreb vsakega od otrok in preživninskih zmožnosti vsakega od staršev (189. člen DZ) in ga izraziti v denarju. Preživnina se namreč praviloma plačuje v denarju. Izjema velja le za primere, ko se starša dogovorita drugače ali ko plačilo preživnine v denarju ni mogoče. Ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi ne utemeljujejo nobene od njiju.
Pri ovrednotenju potreb je treba upoštevati vse otrokove potrebe. Utemeljeno je sodišče upoštevalo dejstvo, da bosta otroka velik del časa preživela pri materi in bo tedaj ona poskrbela za njune dnevne potrebe.
Potem ko bodo ugotovljene potrebe otrok in ovrednoten delež, ki ga je dolžan prispevati vsak od staršev, bo za pravilno razporeditev preživninskega bremena treba še ugotoviti, kateri stroški zaradi bivanja pri materi ne bodo nastajali očetu in bodo zato zmanjševali materino preživninsko obveznost.
Namen začasne odredbe je le v preprečitvi ogroženosti otroka, optimalna ureditev stikov pa je stvar končne odločbe.
ZZZDR člen 105, 105/1. DZ člen 290, 290/1. ZUPJS člen 5, 12. ZPP člen 216, 216/1, 413.
dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - varstvo koristi otroka - okoliščine konkretnega primera - starševska skrb - stanje v času odločanja - višina preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena - odločanje po prostem preudarku - socialni transferji - otroški dodatek
Pravica in dolžnost staršev, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj, je, da se sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se starša zaradi nasprotujočih interesov o tem vprašanju ne moreta sporazumeti, izbiro med enim in drugim staršem opravi sodišče. Pri tem je osnovno materialno pravno izhodišče glede vprašanja, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan, upoštevanje koristi otroka. Gre za pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera in oceniti, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj.
Sodišče izpolnjenost pogojev za uspešno izvajanje starševske skrbi presoja v času odločanja, zato podatki o tožnikovem ambulantnem zdravljenju v PB iz obdobja pred rojstvom otrok na odločitev ne morejo vplivati.
Tožnik prejema otroški dodatek, ki se pri odmeri višine preživnine ne upošteva. Gre za socialni transfer, ki je namenjen zadovoljevanju potreb družine in se po razpadu družine odmeri na novo. Ob tem se preživnina, ki je odmerjena glede na novo nastale razmere po razpadu partnerske skupnosti, pri odmeri novega otroškega dodatka upošteva.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00032517
URS člen 21, 26. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2000) člen 32. Priporočilo št. R(2006) 2 Odbora ministrov državam članicam o evropskih zaporskih pravilih (2006) točka 19.4, 27.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - protipravnost - kršitev pravic osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - duševne bolečine - prestajanje zaporne kazni - bivalne razmere v zaporu - bivalne razmere v priporu - vadba in rekreacija - psihiatrično zdravljenje - način zdravljenja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - Evropska zaporska pravila - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo razlagi sodne prakse ESČP, ki mejo za izpodbojno domnevo kršitve 3. člena EKČP postavlja pri namestitvenih površinah manjših od 3 m2. Očitano nehumano ravnanje mora namreč doseči takšno stopnjo resnosti, da omogoča sklicevanje na 3. člen EKČP. V zadevnem primeru se namestitvena površina nikoli ni spustila pod 4 m2, zato je kršitev podana le, če to narekujejo druge okoliščine. Podobne kriterije vzpostavlja tudi CPT, ki minimalni standard v primeru deljene celice postavi pri 4 m2. Evropskim smernicam je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je 7 m2 opredelilo kot mejo, ob in nad katero do prekomernega posega praviloma ne pride, 3 m2 označilo kot prag nedopustnosti, med obema vrednostima pa pustilo prostor, ko o morebitni kršitvi odločajo okoliščine konkretnega primera.
Sodišče je pravilno povzelo, da je vsak odvzem prostosti povezan s določeno stisko in neizogibnim elementom trpljenja, kar samo po sebi ne konstituira odškodninske odgovornosti tožene stranke.