Pravno neupoštevne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik. Organizator tekmovanja ima po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00034549
ZDR-1 člen 24, 79, 116.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 115, 116, 116/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vojak - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - upravičen vzrok - zdravniško opravičilo - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - zamuda naroka - vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS začasno nezmožen za delo do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen ZDR-1).
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odgovor na tožbo - obrazložen odgovor na tožbo
Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni pravočasno odgovorila. Zavzelo je stališče, da vloga tožene stranke "Preliminarni odgovor na poziv sodišča" ni zadosti obrazložen odgovor na tožbo v smislu 278. člena ZPP. To stališče je napačno, saj iz pravočasnega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka tožničinemu tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. V njem je namreč zatrjevala, da je tožnica v času njegove vložitve še v delovnem razmerju pri njej, da ne obstajajo materialne podlage za tožbo in da te niso utemeljene ter da glede okoliščin, navedenih v tožbi, tožnica sodišče zavaja. Dejstva, da je vlogo naslovila kot preliminarni odgovor na tožbo, da si je pridržala podati "relevantni odgovor na tožbo" za čas, ko bo pridobila vse podatke in ko se bo njen pooblaščenec vrnil z dopusta, ter da odgovoru na tožbo niso priložene nobene listine ali dokazi, ne vplivajo na to, da je odgovor na tožbo zadostno obrazložen in posledično v zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (2005) člen 3, 3-1, 3-2, 3-3.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivne organizacije - radiodifuzna organizacija - javna priobčitev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila - razlaga tarife
Jezikovna razlaga besedila 3. točke 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogoča sklepa, da se t. i. "minimalno nadomestilo" nanaša tudi na izdajatelje televizijskega programa. Jezikovna razlaga predstavlja zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Pravno besedilo je izhodišče in jezikovni okvir, v katerem se razlagalec giblje. V nasprotnem primeru bi šlo za ustvarjanje pravnih pravil, ki so v pristojnosti zakonodajalca oziroma drugega postavodajalca.
Pravilno je pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da v predmetnem sporu, ne uveljavlja odškodnine, temveč le priznanje pravice do pokojnine. Slednje je razvidno tako iz opredelitve tožbenega zahtevka v tožbi kot tudi iz pritožnikovega zatrjevanja. Res je, da je iz obširne trditvene podlage tožeče stranke razbrati tudi dejstvo, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, zaradi neupravičene obsodbe, vendar ne v tem, temveč v drugih postopkih. Zato je stališče sodišča, da tožnik v predmetnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo zaradi neupravičene obsodbe v kazenskem postopku, napačno.
izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - procesni sklep
Sklep o nadaljevanju postopka ni način, s katerim bi lahko tožnica predlagala ponovno prekinitev postopka oziroma združitev zadev. Če bo pri tem predlogu vztrajala, bo to lahko storila v samem pravdnem postopku, ki se nadaljuje z dnem 8. 3. 2019.
Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.
Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016, ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko.
Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi.
Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, v okvir obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Po določilu petega odstavka 17. člena ZOdv pa je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Navedena zakonska ureditev zmanjšane upravičenosti odvetnikovega plačila pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v njeno nasprotnost z določbami Ustave RS, ki jih in kot jih izpostavlja v pritožbi pritožnik.
obnova postopka - nov dokaz - kazenska oprostilna sodba
Pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik oproščen obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ni novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru postopka.
Prav tako ni podan niti obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Tako sodišče na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ni vezano.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nasilje v družini
Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je tožena stranka tožniku očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je z zunajzakonsko partnerico v daljšem časovnem obdobju grdo in ponižujoče ravnal ter izvajal nad njo psihično in fizično nasilje ter jo s tem spravljal v podrejen položaj.
Glede znakov kaznivega dejanja in kršitev pogodbenih obveznosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZDR določa tako razlog za odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja kot to, da delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob navedenem pa delovno sodišče ne odloča o kaznivem dejanju v smislu kazenskega sodišča, kot to očitno meni tožnik.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil priporočeno na pošto 9. 10. 2019, iz nje pa izhaja, da sodno varstvu uveljavlja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je prišlo zaradi njegove (vnaprej napisane) odpovedi, ki mu jo je tožena stranka izročila 31. 8. 2019. Ker je predmet tožbe ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tridesetdnevni rok za sodno varstvo začel teči 31. 8. 2019, ko je bil tožnik seznanjen, da mu tožena stranka prekinja pogodbo o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tožnikovim prikrajšanjem v vtoževnem obdobju iz naslova regresa za letni dopust, dnevnic in potnih stroškov utemeljeno oprlo na izračun sodne izvedenke za ekonomsko stroko in podano izvedensko mnenje z dopolnitvijo pravilno ocenilo kot strokovno, razumljivo in preverljivo. Sodna izvedenka je svoje mnenje podala tudi ustno in prepričljivo odgovorila na pripombe pravdnih strank. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v celoti slediti le dopolnitvi izvedenskega mnenja, so neutemeljene. Sodišče mora izvedensko mnenje presoditi kritično tudi glede na ostalo procesno dokazno gradivo in splošno izkustveno znanje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, kateri izračun izvedenke je upoštevalo in zakaj.
ZDR člen 161.. ZDR-1 člen 43, 44, 131, 131/1, 131/4, 138, 138/2, 148, 161, 161/1.. OZ člen 86, 86/1, 88, 88/1, 190, 190/3, 375, 381.
regres za letni dopust - vračilo preveč izplačanih sredstev - sprememba zakona - ničnost - zakonske zamudne obresti - odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev - plača - poseganje v pridobljene pravice - pogodbene obresti
Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ).
Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti šele od vložitve predloga za izvršbo dne 31. 3. 2017 dalje.
Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec z organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je to storil tožnik v obravnavanem primeru.
pravica delničarja do obveščenosti - zloraba pravice
Delničarjeva pravica do obveščenosti je omejena na postavljanje vprašanj na skupščini in to vprašanj o zadevah družbe, če so potrebne za presojo dnevnega reda. V tem smislu pravica do (sodnega uveljavljanja) informacij ni neomejena. Taka ureditev je glede na razporeditev pristojnosti med posameznimi organi družbe logična. Namen omejitve je preprečiti situacije, ko bi se na skupščinah postavljalo neomejeno število vprašanj, odgovori na katere ne bi imeli nobenega vpliva na izvajanje pristojnosti skupščine.
nadurno delo - obrnjeno dokazno breme - mobilni delavci - delovni čas
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
V delovni čas voznika ne sodi le čas nakladov in razkladov, ampak tudi čas, ki ga porabi za posamezno delo v povezavi z nakladi in razkladi.
Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki spornega dne ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. ZDR-1 v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.
izvršilno sredstvo - opustitev - izterjava nedenarne terjatve - ius cogens - dovolitev izvršbe
Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, kamor sodi tudi vprašanje pravilne uporabe 227. člena oziroma 226. člena ZIZ. Izvršilna sredstva so ius cogens in njihova izbira pri izterjavi nedenarnih terjatev ni v dispoziciji strank. Upnica torej v tem delu ni predlagala pravega sredstva izvršbe in tako niso izpolnjene materialne predpostavke za dovolitev izvršbe, zato je v obravnavanem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilna.
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da se mld. otrok pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo materi, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije.
Izvedenka je pri izdelavi in podaji izvedeniškega mnenja uporabila med drugimi tudi Rorschachov test in Likovni test Benderjeve. Vendar pa pritožbene trditve, utemeljevane s Poročilom, ne morejo omajati njegove strokovne prepričljivosti. Poročilo izpostavlja strokovno vprašljivost projekcijskih metod in strokovnih referenc izvedencev za izdelavo sodnih izvedenskih mnenj s področja psihologije. Nobeno od teh pa ne spada v področje strokovnega znanja sodišča oziroma pristojnosti njegovega preverjanja ob imenovanju izvedencev. Je pa Poročilo izzvalo strokoven odziv Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije. Ta strokovni organ pa je v Recenziji Poročila dne 10. 3. 2020 odgovoril na ugotovitve, mnenja in zaključke dr. I. A. v Poročilu ter podal nanje pripombe in strokovne pomisleke. Te pa tako v zvezi s strokovno primernostjo izvedene analize, trditev o strokovni neprimernosti in neuporabi Rorschachovega preizkusa in Likovnega testa Benderjeve za izdelavo sodnih izvedeniških mnenj in izpostavljene pomanjkljivosti in neusposobljenosti kliničnih psihologov za podajo takšnih mnenj. Zato pa pritožnik s sklicevanjem na splošne ugotovitve in zaključke Poročila strokovne prepričljivosti konkretnega izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije, ki ga je ta podala na podlagi vsestranske spoznavnosti konkretnih okoliščin tega primera (na podlagi vsestranskih podatkov spisa, določno opredeljenih strokovnih pregledov vsakega od staršev in mladoletnega otroka posebej in vseh skupaj), ne more omajati.
ZZVZZ člen 23, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 43/2, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
Abstraktno predpisana pričakovana povrnitev funkcionalnih sposobnosti ni le medicinska temveč tudi pravna kategorija. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebina se prilagaja raznolikim dejanskim okoliščinam življenjskega primera, na katere se nanaša. Tovrstne pravne norme se tako šele soustvarjajo z tipologičnimi razlagalnimi argumenti in na ta način oblikuje pravni standard.
Za interpretacijski argument pri razlagi pričakovane povrnitve funkcionalnih sposobnosti je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s potrebo po vzdrževanju obstoječe funkcionalne sposobnosti. To še zlasti, ko gre za bolezensko stanje, pri katerem preostane zdraviliško zdravljenje edini možni način zdravljenja zavarovane osebe. Vsakršna drugačna interpretacija pogoja iz 44. člena Pravil OZZ bi v okoliščinah konkretnega primera pomenila preprečitev edino možne oblike zdravljenja, popolno izvotlitev pravice do zdraviliškega zdravljenja in s tem neenakopravno obravnavo brez slehernega razumnega razloga. Takšno razlago 44. člena Pravil OZZ je pritožbeno sodišče že zavzelo.
Toženec je akontacije, katerih vrnitev zahteva tožnica po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in po navodilih ter z vedenjem tožnice. Tako ne gre za obogatitev in prikrajšanje, da bi bil zahtevek na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ utemeljen.