ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nasilje v družini
Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer je tožena stranka tožniku očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je z zunajzakonsko partnerico v daljšem časovnem obdobju grdo in ponižujoče ravnal ter izvajal nad njo psihično in fizično nasilje ter jo s tem spravljal v podrejen položaj.
Glede znakov kaznivega dejanja in kršitev pogodbenih obveznosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZDR določa tako razlog za odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja kot to, da delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob navedenem pa delovno sodišče ne odloča o kaznivem dejanju v smislu kazenskega sodišča, kot to očitno meni tožnik.
odškodninska odgovornost poslovodstva - bivši direktor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - veriženje pogodb - najem letala - nelikvidnost - poslovna odločitev - davek na dodano vrednost (DDV) - davčna optimizacija - predlog za postavitev novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zgolj nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Ker sodišče samo nima strokovnega mnenja, se mora po opravljenem preizkusu popolnosti in skladnosti mnenja izvedenca v določeni meri zanesti zanj.
Ob ugotovitvi, da tožnica kredita kljub trudu ni dobila, da je imela likvidnostne težave in da hčerinska družba Y. AG tožnice iz istih razlogov ni mogla podpreti, zaradi česar je posel speljala z angažiranjem vmesne družbe X., je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko posel s praktično enakim učinkom davčne optimizacije speljala brez te družbe, torej le z leasingodajalcem preko družbe Y. AG. Prav zato, da se je izognila nelikvidnosti, do katere bi pripeljal neposredni najem letala (ali pa zgolj preko Y. AG), je tožnica celoten posel speljala ob vključitvi družbe X. Dejstvo, da je tožničino poroštvo lesingodajalec sprejel, pa ne pomeni, da je tožnica imela tudi dovolj sredstev, da posel izpelje drugače, kot ga je.
Pritožbe se vsebinsko obravnavajo le, če so pravočasne, popolne in dovoljene. V nasprotnem primeru, torej če pritožba ni pravočasna, popolna in dovoljena, pa se pritožba že iz formalnih razlogov zavrže. V takem primeru se nobena dokumentacija, ki bi smiselno predstavljala vsebinsko obravnavanje zadeve, ne more upoštevati in je posledično za samo rešitev pritožbe povsem irelevantna, ne glede na njeno vsebino ali vztrajanje pritožnika, da bi jo sodišče moralo upoštevati.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - obseg nepremoženjske škode - kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja
Zatrjevane tožnikove kasnejše težave z desnim ramenom po zaključenem zdravljenju poškodb v škodnem dogodku niso v vzročni povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom. Zato pri ugotavljanju obsega škode pri posameznih oblikah nepremoženjske škode kot posledice obravnavanega škodnega dogodka utemeljeno ni moglo upoštevati po tožniku zatrjevanih kasnejših težav z desnim ramenom.
Tožeča stranka ni predložila niti dokončne odločbe, ki jo izpodbija niti ni konkretizirala za katero odločbo sploh gre. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da vloga ni bila ustrezno dopolnjena zato je ni dopustno vsebinsko obravnavati.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odgovor na tožbo - obrazložen odgovor na tožbo
Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni pravočasno odgovorila. Zavzelo je stališče, da vloga tožene stranke "Preliminarni odgovor na poziv sodišča" ni zadosti obrazložen odgovor na tožbo v smislu 278. člena ZPP. To stališče je napačno, saj iz pravočasnega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka tožničinemu tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. V njem je namreč zatrjevala, da je tožnica v času njegove vložitve še v delovnem razmerju pri njej, da ne obstajajo materialne podlage za tožbo in da te niso utemeljene ter da glede okoliščin, navedenih v tožbi, tožnica sodišče zavaja. Dejstva, da je vlogo naslovila kot preliminarni odgovor na tožbo, da si je pridržala podati "relevantni odgovor na tožbo" za čas, ko bo pridobila vse podatke in ko se bo njen pooblaščenec vrnil z dopusta, ter da odgovoru na tožbo niso priložene nobene listine ali dokazi, ne vplivajo na to, da je odgovor na tožbo zadostno obrazložen in posledično v zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP stranki v primeru, če ta zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka rok zamudila iz upravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje izhajalo iz pravilnega stališča, da je vzrok za zamudo upravičen le v primeru, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki.
ZSPJS člen 23.. ZDR-1 člen 108, 108/1, 111, 111/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 75.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 7.
odpravnina - sodna razveza - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nezakonita odpoved - pavšalna odškodnina - kolektivna pogodba
Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, da bi bila upravičena do odpravnine, kot jo za te primere določa prvi odstavek 108. člena ZDR-1 niti ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi (delavca), da bi bila do teh zahtevkov upravičena na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, tj. na podlagi t.i. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama.
Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa presojalo na pravilni pravni podlagi, in sicer določbah ZSPJS in v spornem času veljavni Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki veljata za toženo stranko kot osebo javnega sektorja. ZSPJS v 23. členu in Uredba v 7. členu določata enako, in sicer, da direktorji (kar je tožnica bila) niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. V obeh določbah je sicer določena izjema, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za tožnico ne velja.
V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00034549
ZDR-1 člen 24, 79, 116.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 115, 116, 116/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vojak - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - upravičen vzrok - zdravniško opravičilo - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - zamuda naroka - vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS začasno nezmožen za delo do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen ZDR-1).
ZPSto-1 člen 42, 42/1.. ZPP člen 133, 133/1, 139, 139/3, 142, 142/1, 142/4, 142/5, 142/6, 318, 318/1.. ZGD-1 člen 48, 48/1.. ZDSS-1 člen 42, 42/2.. ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 27.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev tožbe v odgovor - pravna oseba
Neupoštevno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka pošti naročila, naj se ji pisanja vročajo na drug naslov. Nad takšnim naslovnikovim naročilom oziroma kakršnim koli drugim dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev prevladajo določbe ZPP o vročanju, kot je določeno v drugem odstavku 42. člena ZPSto-2.
Sodišče prve stopnje je tožbo v odgovor toženki na podlagi tretjega odstavka 139. člena ZPP pravilno vročalo na naslov, vpisan v registru, pri čemer je, kot določa prvi odstavek 133. člena ZPP, vročitev izvedlo na način, da je pisanje izročilo delavcu v pisani oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Kdaj je ta delavec pošto posredoval naprej v okviru toženke, za ugotavljanje datuma vročitve ni bistveno. Vročitev je bila opravljena, kot je bila delavcu poštna pošiljka vročena.
ZSVarPre člen 79, 80, 91.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 7.
dodatek za nego otroka
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer na podlagi mnenja zdravniške komisije II. stopnje, zlasti pa na podlagi mnenja izvedenskega organa, ki je samo potrdil predhodni mnenji zdravniških komisij, pravilno zaključilo, da ne gre za hudo bolnega otroka po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo oziroma za otroka z več motnjami po 7. členu Pravilnika. Izvedenski organ tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri otroku ni ugotovil nobenega takšnega zdravstvenega stanja, da bi bili izpolnjeni pogoji po katerikoli točki Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj. Ni ugotovljena alergija na hrano na tri ali več osnovnih živil, ni ugotovljena težka astma in niso ugotovljene hujše distrofije. Ne glede na to, da so pri otroku ugotovljene določene motnje oziroma diagnoze, vendar pri njemu ni ugotovljenih hkrati več kot treh motenj, katerih skupni učinek bi utemeljeval potrebo po priznanju pravice do dodatka za nego otroka.
Pravno neupoštevne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik. Organizator tekmovanja ima po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.
Pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo so izpolnjeni, če je pri upokojencu podan dejanski stan in prvega ali drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Torej, da je pri upokojencu podano takšno (trajno) zdravstveno stanje, da zaradi njega kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.
ZZVZZ člen 80.. ZPacP člen 54.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 169, 169-2.
osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe
Če pride med pacientom in zdravnikom do nepremostljivih nesoglasij, kot v konkretnem primeru, je jasno, da osebni zdravnik ne more uspešno in odgovorno opravljati svojih nalog.
Zavarovane osebe imajo poleg pravic v okviru uveljavljanja zdravstvenih storitev tudi dolžnosti, kot jih določa 54. člen ZPacP. Torej, da je obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic pacientov do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter je tudi dolžan spoštovati objavljene urnike, hišni red in opisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj sta izkazana oba pogoja po 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za zamenjavo osebnega zdravnika.
obnova postopka - nov dokaz - kazenska oprostilna sodba
Pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik oproščen obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ni novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru postopka.
Prav tako ni podan niti obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Tako sodišče na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, ni vezano.
KZ člen 254, 254/3. KZ-1 člen 7, 249, 249/1, 249/2.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zatajitev finančnih obveznosti - uporaba milejšega predpisa - zakonski znaki kaznivega dejanja - velika premoženjska korist
Pritrditi je pritožnici, da je uporaba KZ za obtoženko v obravnavanem primeru milejša. Po starem KZ je namreč kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena podano, če je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Poleg zakonskega znaka pridobitve velike premoženjske koristi je torej kot zakonski znak določen tudi posebni namen storilca. Novela KZ-1B pa tega zakonskega znaka, ki opredeljuje subjektiven odnos storilca, več ne določa in tako za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že zgolj pridobitev velike premoženjske koristi.
Tožilstvo, ki je obtoženki očitalo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po drugem in tretjem odstavku 254. člena KZ, je torej podalo pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, vendar pa je nadalje ugotoviti, da v opis očitanega dejanja ni navedlo vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je v celoti izostal zakonski znak, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da na tipskem obrazcu izdani sklep ni ustrezno obrazložen, saj iz njega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo, tožena stranka pa sodne takse ni plačala v za to določenem roku. Takšna vsebina obrazložitve zadošča za to, da stranka pozna razloge za odločitev sodišča prve stopnje, pritožbenemu sodišču pa je omogočen njen preizkus na pritožbeni stopnji. Na podlagi podatkov v spisu je namreč mogoče preveriti pravilnost vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo.
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da se mld. otrok pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo materi, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije.
Izvedenka je pri izdelavi in podaji izvedeniškega mnenja uporabila med drugimi tudi Rorschachov test in Likovni test Benderjeve. Vendar pa pritožbene trditve, utemeljevane s Poročilom, ne morejo omajati njegove strokovne prepričljivosti. Poročilo izpostavlja strokovno vprašljivost projekcijskih metod in strokovnih referenc izvedencev za izdelavo sodnih izvedenskih mnenj s področja psihologije. Nobeno od teh pa ne spada v področje strokovnega znanja sodišča oziroma pristojnosti njegovega preverjanja ob imenovanju izvedencev. Je pa Poročilo izzvalo strokoven odziv Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije. Ta strokovni organ pa je v Recenziji Poročila dne 10. 3. 2020 odgovoril na ugotovitve, mnenja in zaključke dr. I. A. v Poročilu ter podal nanje pripombe in strokovne pomisleke. Te pa tako v zvezi s strokovno primernostjo izvedene analize, trditev o strokovni neprimernosti in neuporabi Rorschachovega preizkusa in Likovnega testa Benderjeve za izdelavo sodnih izvedeniških mnenj in izpostavljene pomanjkljivosti in neusposobljenosti kliničnih psihologov za podajo takšnih mnenj. Zato pa pritožnik s sklicevanjem na splošne ugotovitve in zaključke Poročila strokovne prepričljivosti konkretnega izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije, ki ga je ta podala na podlagi vsestranske spoznavnosti konkretnih okoliščin tega primera (na podlagi vsestranskih podatkov spisa, določno opredeljenih strokovnih pregledov vsakega od staršev in mladoletnega otroka posebej in vseh skupaj), ne more omajati.
izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - procesni sklep
Sklep o nadaljevanju postopka ni način, s katerim bi lahko tožnica predlagala ponovno prekinitev postopka oziroma združitev zadev. Če bo pri tem predlogu vztrajala, bo to lahko storila v samem pravdnem postopku, ki se nadaljuje z dnem 8. 3. 2019.