ZZK-1 člen 36, 40, 149, 149/4.. OZ člen 557, 557/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogoji za vpis lastninske pravice - veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila - popolnost zemljiškoknjižnega dovolila - utemeljenost zahtevka za vpis v vsebini listine - načelo kavzalnosti v zemljiški knjigi - vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnega posla - listina, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice
Predlagatelj in D.L. sta sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere bistvo je, da do prehoda nepremičnin na preživljalca pride šele po smrti preživljanca. Zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim preživljanec dovoljuje vpis že za časa življenja, je torej v nasprotju z zavezovalnim pravnim poslom, ki izhaja iz predloženih listin, oziroma nima podlage v nobenem zavezovalnem pravnem poslu, in zato ni veljavno. Preverjanje popolnosti in veljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila pa je v pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).
preživninska obveznost staršev - določitev višine preživnine - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - otroški dodatek - pridobitne zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - potrebe otroka - zmanjšanje preživnine - spremenjene okoliščine - varstvo koristi otroka
Ob upoštevanju bistveno večjega prispevka toženke k vzgoji, varstvu in oskrbi obeh otrok, ki preživita s tožnikom le 4 ure ob četrtkih ter na 14 dni ob sobotah 8 ur, je zavzemanje za porazdelitev preživninskega bremena na polovico, materialnopravno zmotno.
Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca je treba upoštevati njegove dejanske zmožnosti v trenutku odločanja o zahtevku za določitev preživnine. Sodišče ne more kot spremenjene okoliščine upoštevati dejstva, ki ob zaključku glavne obravnave še ni nastopilo (rojstvo še enega otroka).
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - pritožba proti sklepu - procesna legitimacija za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložil oče stečajnega dolžnika, ki ni stranka tega stečajnega postopka niti nima na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.
Sodna praksa je v več zadevah zavzela stališče, da ima prestajanje zaporne kazni vpliv na določitev preživninske obveznosti. V primeru prestajanja zaporne kazni je treba višino preživnine določiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera. Kadar je preživninski zavezanec na prestajanju zaporne kazni in nima prejemkov ali premoženja, sodna praksa napotuje na določitev t. i. simbolične preživnine.
ZZK-1 člen 38, 38/3.. ZUreP-1 člen 190, 190/1, 190/1-1.
predkupna pravica občine - izključitev predkupne pravice - prodaja nepremičnine solastniku - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo
Glede na prvo alinejo prvega odstavka 190. člena ZUreP-2 občini ni treba omogočiti uresničitev predkupne pravice, v kolikor solastnik proda drugemu solastniku in zato upoštevaje tretji odstavek 38. člena ZZK-1 v takem primeru ni treba da je zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo potrdilo občine, da ne uveljavlja predkupne pravice, oziroma notarski zapisnik, v katerem notar ugotovi dejstva iz katerih izhaja, da je bila občini omogočena uresničitev predkupne pravice v skladu z zakonom, ki ureja postopek uresničitve te predkupne pravice in da je ta ni uveljavljala oziroma uresničila.
Bistven je sklep prvega sodišča, da zaradi toženčevega prestajanja zaporne kazni in trenutne nezmožnosti pridobivanja dohodka tožbenega zahtevka zoper njega ni mogoče zavrniti. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbi prvega sodišča, da je razlog za odpravo preživnine oziroma za prenehanje preživninske obveznosti praviloma na strani upravičenca – če ne izpolnjuje več pogojev za preživljanje. Do tega pride najpogosteje takrat, ko se polnoletni upravičenec ne šola redno (do 26. leta starosti) ali sklene zakonsko zvezo oz. živi v zunajzakonski zvezi. Ni ga mogoče izključiti niti na strani zavezanca, a ta mora biti trajen in dokončen. Ta pa, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, pri tožencu ni podan, saj je prestajanje zaporne kazni trenutno, plačevanje simbolične preživnine pa motivacija za čimprejšnji zaključek. Tem standardom pa po presoji pritožbenega sodišča zadosti prisojena preživnina v višini treh evrov za vsakega otroka. Preživnina predstavlja simbolični znesek in nikakor ne ustreza potrebam mladoletnih otrok. Drugega toženca opominja, da ima kot oče do otrok preživninsko obveznost, in ga vzpodbuja, da si po prestani zaporni kazni čimprej poišče delo, poplača zaostale obveznosti in poskrbi za preživljanje svojih treh otrok.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSC00034270
ZNP-1 člen 37. ZPP člen 339, 339/2. ZDZdr člen 74, 75, 30, 30/1.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialno-varstvenega zavoda - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Eden izmed pogojev za sprejem osebe na varovani oddelek določenega socialno varstvenega zavoda je tudi, da oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva in sicer Zakon o socialnem varstvu in podzakonski predpisi, ki so sprejeti na podlagi tega zakona. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sploh ni ugotavljalo, ali je v tem konkretnem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek pritožnika oziroma glede teh odločilnih dejstev izpodbijani sklep ne vsebuje prav nobenih razlogov, čeprav je pritožnik že v svojem mnenju, ki ga je podal na podlagi poziva sodišča opozoril, da nasprotna udeleženka ne izpolnjuje pogojev za sprejem na njegov varovani oddelek. Ker v izpodbijanem sklepu ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, se le-ta sploh ne da preizkusiti in je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.
Druga alineja 1. točke tar. št. 39 OT opredeljuje storitev odvetnika, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev) in daje odvetniku upravičenost do samostojnega plačila, " posveti, nasveti in mnenja za pripravo ter udeležbo na konferencah in sestankih." Torej kot storitev posveta, nasveta in mnenja, ki ga nudi odvetnik stranki za njeno udeležbo na konferencah in sestankih. Takšno razlago, potrjuje tudi Obvezna razlaga 1. alineje 1. točke iste tarifne številke, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS na seji 9. 2. 2016, ko opredeljuje vsebino določila 1. alineje 1. točke 39. tarifne številke OT kot določila, ki določa vrednost odvetnikove storitve posveta s stranko.
Enakost pred zakonom po 14. členu Ustave RS zahteva enako obravnavanje enakih položajev. Položaja pooblaščenca nasprotnega udeleženca in izvedenca v predmetnem nepravdnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih nista niti enaka niti primerljiva. Zato tudi njuno upravičenost do plačila urejajo različni predpisi.
Po določilih 61. in 68. člena ZDZdr spada delovanje odvetnikov v postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, v okvir obveznega zastopanja zadržanih oseb in se financira iz sredstev proračuna (sodišč). Po določilu petega odstavka 17. člena ZOdv pa je odvetnik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Navedena zakonska ureditev zmanjšane upravičenosti odvetnikovega plačila pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov v njeno nasprotnost z določbami Ustave RS, ki jih in kot jih izpostavlja v pritožbi pritožnik.
ZZVZZ člen 80.. ZPacP člen 54.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 169, 169-2.
osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe
Če pride med pacientom in zdravnikom do nepremostljivih nesoglasij, kot v konkretnem primeru, je jasno, da osebni zdravnik ne more uspešno in odgovorno opravljati svojih nalog.
Zavarovane osebe imajo poleg pravic v okviru uveljavljanja zdravstvenih storitev tudi dolžnosti, kot jih določa 54. člen ZPacP. Torej, da je obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic pacientov do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter je tudi dolžan spoštovati objavljene urnike, hišni red in opisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj sta izkazana oba pogoja po 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za zamenjavo osebnega zdravnika.
Pritožbe se vsebinsko obravnavajo le, če so pravočasne, popolne in dovoljene. V nasprotnem primeru, torej če pritožba ni pravočasna, popolna in dovoljena, pa se pritožba že iz formalnih razlogov zavrže. V takem primeru se nobena dokumentacija, ki bi smiselno predstavljala vsebinsko obravnavanje zadeve, ne more upoštevati in je posledično za samo rešitev pritožbe povsem irelevantna, ne glede na njeno vsebino ali vztrajanje pritožnika, da bi jo sodišče moralo upoštevati.
ZSVarPre člen 79, 80, 91.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 7.
dodatek za nego otroka
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer na podlagi mnenja zdravniške komisije II. stopnje, zlasti pa na podlagi mnenja izvedenskega organa, ki je samo potrdil predhodni mnenji zdravniških komisij, pravilno zaključilo, da ne gre za hudo bolnega otroka po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo oziroma za otroka z več motnjami po 7. členu Pravilnika. Izvedenski organ tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri otroku ni ugotovil nobenega takšnega zdravstvenega stanja, da bi bili izpolnjeni pogoji po katerikoli točki Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj. Ni ugotovljena alergija na hrano na tri ali več osnovnih živil, ni ugotovljena težka astma in niso ugotovljene hujše distrofije. Ne glede na to, da so pri otroku ugotovljene določene motnje oziroma diagnoze, vendar pri njemu ni ugotovljenih hkrati več kot treh motenj, katerih skupni učinek bi utemeljeval potrebo po priznanju pravice do dodatka za nego otroka.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da na tipskem obrazcu izdani sklep ni ustrezno obrazložen, saj iz njega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo, tožena stranka pa sodne takse ni plačala v za to določenem roku. Takšna vsebina obrazložitve zadošča za to, da stranka pozna razloge za odločitev sodišča prve stopnje, pritožbenemu sodišču pa je omogočen njen preizkus na pritožbeni stopnji. Na podlagi podatkov v spisu je namreč mogoče preveriti pravilnost vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo.
ZDR člen 161.. ZDR-1 člen 43, 44, 131, 131/1, 131/4, 138, 138/2, 148, 161, 161/1.. OZ člen 86, 86/1, 88, 88/1, 190, 190/3, 375, 381.
regres za letni dopust - vračilo preveč izplačanih sredstev - sprememba zakona - ničnost - zakonske zamudne obresti - odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev - plača - poseganje v pridobljene pravice - pogodbene obresti
Ker je tožencu delovno razmerje pri tožnici prenehalo 16. 7. 2013, je bil od tožnice upravičen le do plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer do 6/12, torej do bruto zneska 400,00 EUR. Ker je zaradi toženčevega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku med koledarskim letom odpadla pravna podlaga za izplačilo celotnega regresa za letni dopust za leto 2013, je dolžan toženec tožniku povrniti preveč izplačani regres, saj bi bil toženec sicer za ta znesek neupravičeno obogaten (tretji odstavek 190. člena OZ).
Glede na to, da se je toženec v Dogovoru zavezal dolgovani znesek regresa povrniti do 31. 3. 2014, tožnik od neto zneska regresa (glede na bruto znesek 400,00 EUR) utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2014 dalje do plačila. Zmotno pa tožnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega datuma dalje tudi od glavnici pripadajočega zneska pogodbenih obresti. Skladno s 381. členom OZ (v zvezi s prvim odstavkom 375. člena OZ) je namreč od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato lahko tožnik utemeljeno vtožuje zakonske zamudne obresti od zneska pogodbenih obresti šele od vložitve predloga za izvršbo dne 31. 3. 2017 dalje.
Delavec ima pravico do plače oziroma nadomestila plače tudi v primerih, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tudi, če ni šlo za čakanje na delo, kot zatrjuje pritožba, pač pa za začasno prerazporejen delovni čas (148. člen ZDR-1), je bil delodajalec dolžan tožencu za čas, ko ni delal, ker mu ta ni zagotavljal dela oziroma mu ga ni mogel zagotoviti, izplačati nadomestilo plače. Če delodajalec z organizacijo dela in delovnega časa po referenčnem obdobju ne more zagotoviti izravnave ur na polni delovni čas oziroma ne more zagotoviti dela, mora posledice nositi sam in jih ne more prelagati na delavce s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje ali celo z zahtevkom za vračilo plače, kot je to storil tožnik v obravnavanem primeru.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tožnikovim prikrajšanjem v vtoževnem obdobju iz naslova regresa za letni dopust, dnevnic in potnih stroškov utemeljeno oprlo na izračun sodne izvedenke za ekonomsko stroko in podano izvedensko mnenje z dopolnitvijo pravilno ocenilo kot strokovno, razumljivo in preverljivo. Sodna izvedenka je svoje mnenje podala tudi ustno in prepričljivo odgovorila na pripombe pravdnih strank. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v celoti slediti le dopolnitvi izvedenskega mnenja, so neutemeljene. Sodišče mora izvedensko mnenje presoditi kritično tudi glede na ostalo procesno dokazno gradivo in splošno izkustveno znanje. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, kateri izračun izvedenke je upoštevalo in zakaj.
pravica delničarja do obveščenosti - zloraba pravice
Delničarjeva pravica do obveščenosti je omejena na postavljanje vprašanj na skupščini in to vprašanj o zadevah družbe, če so potrebne za presojo dnevnega reda. V tem smislu pravica do (sodnega uveljavljanja) informacij ni neomejena. Taka ureditev je glede na razporeditev pristojnosti med posameznimi organi družbe logična. Namen omejitve je preprečiti situacije, ko bi se na skupščinah postavljalo neomejeno število vprašanj, odgovori na katere ne bi imeli nobenega vpliva na izvajanje pristojnosti skupščine.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odgovor na tožbo - obrazložen odgovor na tožbo
Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni pravočasno odgovorila. Zavzelo je stališče, da vloga tožene stranke "Preliminarni odgovor na poziv sodišča" ni zadosti obrazložen odgovor na tožbo v smislu 278. člena ZPP. To stališče je napačno, saj iz pravočasnega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka tožničinemu tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. V njem je namreč zatrjevala, da je tožnica v času njegove vložitve še v delovnem razmerju pri njej, da ne obstajajo materialne podlage za tožbo in da te niso utemeljene ter da glede okoliščin, navedenih v tožbi, tožnica sodišče zavaja. Dejstva, da je vlogo naslovila kot preliminarni odgovor na tožbo, da si je pridržala podati "relevantni odgovor na tožbo" za čas, ko bo pridobila vse podatke in ko se bo njen pooblaščenec vrnil z dopusta, ter da odgovoru na tožbo niso priložene nobene listine ali dokazi, ne vplivajo na to, da je odgovor na tožbo zadostno obrazložen in posledično v zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil priporočeno na pošto 9. 10. 2019, iz nje pa izhaja, da sodno varstvu uveljavlja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je prišlo zaradi njegove (vnaprej napisane) odpovedi, ki mu jo je tožena stranka izročila 31. 8. 2019. Ker je predmet tožbe ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tridesetdnevni rok za sodno varstvo začel teči 31. 8. 2019, ko je bil tožnik seznanjen, da mu tožena stranka prekinja pogodbo o zaposlitvi.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 190. OZ odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke - delodajalca, ki je zahtevala, naj ji toženec vrne del zadržanih akontacij denarnih sredstev, namenjenih pokrivanju stroškov na službenih poteh, ki jih je opravil kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 190. člena OZ, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na njeno škodo, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč prejel prav toliko akontacije, kot je je porabil za stroške, ki so mu dejansko nastali na službeni vožnji v mednarodnem prometu.
pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku - prodaja premoženja v izvršilnem postopku - prekinitev izvršilnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka
Upnica je v postopku predmetne izvršbe pridobila ločitveno pravico na zarubljenih premičninah in do začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnico (30. 9. 2019) v predmetnem postopku izvršbe še ni bila opravljena prodaja premoženja. Na podlagi 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP pravilna odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi izvršbe.
Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki spornega dne ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. ZDR-1 v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.