zavarovanje civilne odgovornosti - objektivna odgovornost - odgovornost izvajalca športne in rekreativne dejavnosti - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - padalstvo - skok s padalom v tandemu - oprostitev odgovornosti - soodgovornost oškodovanca - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se od tistega, ki se izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.
Za skok s padalom v tandemu se je tožnik odločil sam prostovoljno, očitno zaradi atraktivnosti in vznemirjanja, ki ga riziki, povezani s tem, prinašajo. Dejstvo, da je šlo za plačano storitev v okviru organizirane dejavnosti, ki jo zavarovanec tožene stranke nudi na trgu, ne spreminja narave odškodninske odgovornosti. Vpliva lahko le na presojo kršitve pogodbenega razmerja (in posledično nastanka pogodbenega odškodninskega razmerja) med tožnikom in zavarovancem tožene stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00020119
OZ člen 357. ZOSRL člen 159, 162. Uredba (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč člen 1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
povrnitev premoženjske škode - terjatev iz zavarovalne pogodbe - letalska nesreča - balonarska nesreča - neposredni zahtevek oškodovanca zoper zavarovalnico - zastaranje terjatev iz prevozne pogodbe - stroški zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - Uredba (ES) 889/2002 - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - nadaljnja škoda - zvišanje tožbenega zahtevka - prekinitev zastaralnega roka - acte claire - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija
Razlaga, po kateri bi za neposredne odškodninske zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti veljal petletni rok, bi bila v nasprotju z zavezujočo in neposredno uporabno Uredbo (ES) št. 889/2002, konkretno z njeno povsem jasno in nedvoumno določbo Priloge (acte clair), po kateri je "[v]se odškodninske zahtevke […] treba vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati". Razen tega zastaralni rok odškodninskega zahtevka ne more biti odvisen od tega, ali ga oškodovanec vlaga zoper zavarovalnico iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti ali pa zoper prevoznika. V obeh primerih gre za odškodninski zahtevek, za katerega velja isti zastaralni rok.
Vendar bi zastaralni rok, kot je urejen v Prilogi Uredbe v primerih, kakršen je obravnavani, ob stališču sodišča prve stopnje izvotlil pravico do sodnega varstva. Kadar bi institut zastaranja izvotlil načelo učinkovitega sodnega varstva, kot je določeno v 47. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je nujna razlaga, po kateri vložitev zahtevka za posamezno vrsto škode pomeni prekinitev zastaralnega roka tudi glede morebitnih zvišanj zahtevka zaradi naknadno nastale ali ugotovljene škode, kot so v obravnavanem primeru novi (dodatni) stroški zdravljenja (tožnica je namreč pravočasno, že v tožbi zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja). Taka razlaga je tudi v skladu z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je dala glede tega dokaj jasen odgovor. Strniti ga je mogoče takole: če je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zvišala zahtevek, se šteje, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.
KZ-1 člen 7, 7/1, 7/2.. ZKP člen 372, 372-4, 407, 407/1-1.
kršitev kazenskega zakona - časovna veljavnost kazenskega zakona - uporaba milejšega kazenskega zakona - neprava obnova kazenskega postopka
Enotno kazen, ne le kazen za posamezno kaznivo dejanje, je treba v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu izreči le na podlagi zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja oziroma na podlagi poznejšega zakona, če je ta za storilca milejši. Glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, ne glede na to, kdaj se je odločalo o nepravi obnovi. V odločbi I Ips 21381/2011 z dne 28. 5. 2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da je po drugi strani izključeno, da bi se enotna kazen izrekla po pravilih, ki v času storitve kaznivega dejanja (kateregakoli od vključenih) niso več veljala. Enotne kazni torej za nobeno kaznivo dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve, oziroma enotno kazen je mogoče izreči le po veljavnem ali poznejšem zakonu. Povedano drugače: če se v nepravi obnovi odloča o izreku enotne kazni za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti različnih zakonov, se za izrek enotne kazni upošteva zakon, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko se nista oprli na določbo 314. člena OZ glede učinkov uveljavljanja v pobot zastarane terjatve oziroma konkretno, ali je pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot, ali trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota.
V obravnavani zadevi je sodba sodišča druge stopnje (v zvezi z dopolnilno sodbo) postala pravnomočna le v delu, s katerim je bila tožnici prisojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodba v tem delu za tožnico ugodna, nima pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper njo. V preostalem delu je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker v tem obsegu odločitev torej ni postala pravnomočna, revizija zoper njo ni dovoljena in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.
Revizija v primeru, ko se z njo izpodbijajo samo zakonske zamudne obresti kot postranska terjatev (ne pa tudi glavni zahtevek) ni dovoljena.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VS00020053
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (1993) člen 5, 5/2.
predlog za dopustitev revizije - zadruga - družbena lastnina - lastninjenje kmetijskih zemljišč po ZSKZ - lastninjenje premoženja zadrug - pridobitev lastninske pravice - odplačna pridobitev - višina nadomestila - metoda ugotavljanja vrednosti kmetijskega zemljišča - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
predlog za dopustitev revizije - dejanska etažna lastnina - skupni del stavbe v etažni lastnini - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do navedb stranke - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00020070
ZPP člen 41, 41/1, 41/2, 377, 339, 339/2-14.
skupno premoženje - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - sporazum o vlaganjih - ugotovitev ničnosti - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - različna dejanska in pravna podlaga - delno zavrženje revizije - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljivosti sodbe
Pri zahtevku na ugotovitev deleža na skupnem premoženju in ugotovitev ničnosti sporazuma gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki se opirata na različno pravno in dejansko podlago, zato je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00019531
ZKP člen 201, 201/1-2, 201/1-3, 371, 371/1-8, 372, 372-1.
odreditev pripora - bistvene kršitve določb postopka - pogoji za pripor - ponovitvena nevarnost - koluzijska nevarnost - koluzijska nevarnost uničenje sledov kaznivega dejanja - koluzijska nevarnost vplivanje na priče - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno sprejemanje daril - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - pomoč h kaznivemu dejanju
Abstraktna opredelitev kaznivega dejanja ne potrjuje navedb zagovornika, da predstavlja drugi odstavek 241. člena KZ-1 kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1. Po prvem odstavku 241. člena KZ-1 se kaznuje storilec zaradi tako imenovanega pravega podkupovanja, pri čemer storilec terja podkupnino za sklenitev posla, s katerim zanemari koristi organizacije (nedovoljeno ravnanje), po drugem odstavku citiranega člena pa storilec terja podkupnino za sicer dovoljeno sklenitev posla (tako imenovano nepravo podkupovanje), čemur sledi tudi kaznovalni okvir, ki je po drugem odstavku citiranega člena milejši.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niti iz podatkov spisa, ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri uničenja sledov kaznivega dejanja oziroma, da bo vplival na priče. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu predstavljeni razlogi zato ne zadoščajo za sklepanje o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Številna dejstva, pomembna za razrešitev spora, ki jih mora civilno sodišče ugotoviti, so enaka kot tista, ki jih mora ugotavljati sodišče v kazenskem postopku. To je v navzkrižju s položajem tožnika, ki se hkrati zagovarja v sočasnem kazenskem postopku, v katerem med drugim uživa tudi t. i. privilegij zoper samoobtožbo, ki ga Ustava varuje v četrti alineji 29. člena kot človekovo pravico. Zato nižji sodišči ne bi smeli pred tožnika postaviti zahteve, da bi moral že v času, ko se brani pred kazensko obtožbo goljufije, zoper zavarovalnico uveljavljati tudi s to kazensko zadevo posredno povezani zahtevek za izpolnitev zavarovalne pogodbe. To pa ne pomeni nič drugega, kot da specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - sedež stranke v postopku
Škodni dogodek, ki se bo obravnaval v tej pravdi, se je zgodil v Limbušu. V predlogu navedeni razlogi zato utemeljujejo pričakovanje, da bo bolj ekonomično, če bo o zadevi odločalo Okrajno sodišče v Mariboru, saj bodo v postopki nastali manjši stroški. Poleg tega z delegacijo pristojnosti soglaša tudi tožena stranka.
dopuščena revizija - zamudna sodba - trditveno in dokazno breme - izvedenec grafolog - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave v postopku
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem grafologom prekomerno poseglo v toženčevo pravico do izjave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00019772
ZPP člen 7, 8, 212, 215, 339/1, 370. OZ člen 49, 86. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
razlogi za revizijo - izpodbijanje dejanskega stanja - izpodbijanje dokazne ocene - dokazovanje - materialno in procesno dokazno breme - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - negativno dejstvo - dokazovanje z indici - indična sodba - dokazna stiska - nižji dokazni standard - arbitrarnost sojenja - kršitev metodološkega napotka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prodajna pogodba - sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino - napake volje - prevara - ničnost pogodbe - pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom - pravica do spoštovanja doma
V izjemnem primeru, ko šibkejši posameznik zaradi preslepitve s strani organizirane skupine ostane brez doma, je dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napake volje presežen. V tožbenih trditvah opisani historični dogodek se ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz prvega odstavka 86. člen OZ.
Presoja utemeljenosti revizijskega očitka o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči upoštevali celoto indicev in pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljali, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen.
Uredba o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru (2011) člen 1. ZUPUDPP člen 2. OZ člen 131. URS člen 2, 26.
urejanje prostora - državni prostorski načrt - sprememba namembnosti zemljišča - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - poseg v lastninsko pravico - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - protipravnost ravnanja države - nezakonitost podzakonskega predpisa - prekoračitev pooblastila - kvalificirana stopnja napačnosti - subsidiarnost odškodninskega varstva - izčrpanje pravnih sredstev v upravnem postopku - pravica do pravnega sredstva - pristojnost pravdnega sodišča - pristojnost upravnega sodišča - postopek izdaje gradbenega dovoljenja
Pri presoji, ali razlaga določb o delegirani pristojnosti dosega standard protipravnosti kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.
Nadaljnja večkrat poudarjena značilnost odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost je subsidiarnost tega varstva. Gre za skrajno sredstvo, ultimum remedium. Iz načela subsidiarnosti izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev.
Vprašanje, ki ga je zato treba najprej razrešiti, je, ali imajo tožniki pravno sredstvo, s katerim bi izničili vpliv sporne Uredbe o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru na njihov pravni položaj. Zoper Uredbo tožniki trenutno (še) nimajo neposrednega pravnega sredstva. Vendar to še ne pomeni, da so tožniki brez pravnega varstva. Če so na zemljišču, ki je bilo pred tem zazidljivo, nameravali graditi, lahko zaprosijo za ustrezno gradbeno dovoljenje. Posledice zatrjevane nezakonitosti Uredbe bi bilo mogoče sanirati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.
ZUS-1 člen 85, 85/2. ZUP člen 251, 251/3, 253, 281. ZDavP-2 člen 5, 5/1, 39,76, 76/3.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka pravnih oseb - dejansko stanje kot revizijski razlog - načelo prepovedi reformatio in peius - dokazno breme v davčnem postopku - cenitev davčne osnove - načelo materialne resnice
Če prvostopenjski davčni organ v ponovljenem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko tudi v škodo davčnega zavezanca. To pomeni, da če je prvostopenjski upravni organ v prvotnem postopku (napačno) napravil oceno davčne osnove, da to ne pomeni, da bo tudi v ponovljenem postopku davčna obveznost zavezanca ugotovljena na isti način.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davčna izvršba na denarna sredstva - davčni obračun - prenos dejavnosti - načelo nevtralnosti - izpodbijanje izvršilnega naslova v izvršbi - novote v revizijskem postopku - tožbene novote - dohodki iz dejavnosti - sklicevanje na tožbene navedbe v reviziji
S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 201, 202, 203, 204. ZDDV-1 člen 50, 50/1-4, 46, 46-1.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - uvoz blaga - oprostitev plačila DDV - obračun uvoznih dajatev - izpolnjevanje pogojev - subjektivni element - utaja davka - vedenje o davčni goljufiji - neverodostojne listine - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve davka na dodano vrednost pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil, ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni, razen če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da subjektivni element v primeru naknadne vknjižbe DDV zaradi neizpolnitve obveznosti iz carinskega postopka 42 ni relevantna okoliščina.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - nepriznanje odbitka ddv - neplačeviti subjekti (missing trader) - objektivne in subjektivne okoliščine - vedenje o goljufivih transakcijah - skrbnost pri poslovanju - sodna praksa Sodišča EU
Ni v nasprotju s pravom Evropske unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Ob tem je treba dodati, da davčni zavezanec ob obstoju indicev, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo in ki jih ne bi smel spregledati, ni dolžan ugotavljati, ali je poslovni partner neplačujoči gospodarski subjekt, ampak se je dolžan prepričati o njegovi zanesljivosti. Takega preverjanja pa davčna tajnost ne preprečuje (npr. poizvedbe po spletu, pri drugih izvajalcih).
Odstop od siceršnje poslovne prakse zagotovo predstavlja indic, na podlagi katerega bi se moral revident pozanimati o zanesljivosti svojih poslovnih partnerjev in bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, vendar jih je zaradi malomarnosti ali zavestno spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugih subjektov.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davčna izvršba na denarna sredstva - sklicevanje na razloge upravnega akta - ponavljanje tožbenih navedb - ugovor prenehanja terjatve - dolžnikov dolžnik - neuspešen rubež
Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.
Obravnavana izvršba bi bila nedopustna samo, če bi denarna sredstva revidentovega dolžnika v prvi izvršbi ne le prispela na račun davčnega organa, ampak bi tam tudi (dokončno) ostala. Šele v tem primeru bi bila terjatev do dolžnikovega dolžnika izterjana in s tem predmetom izvršbe poplačana revidentova obveznost.