ZNP člen 31, 31/3, 37. ZPP člen 86, 86/3, 91, 91/1, 142, 142/4. ZDZdr člen 30, 30/1.
revizija - postulacijska sposobnost - omejitev postulacijske sposobnosti - nepravdni postopek - psihiatrično zdravljenje - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v nepravdnem postopku sprejema na psihiatrično zdravljenje brez privolitve pacienta ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi postulacijske sposobnosti revidenta (tretji odstavek 86. in prvi odstavek 91. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi s 30. členom Zakona o duševnem zdravju - v nadaljevanju ZDZdr). Enako stališče velja tudi za postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Gre namreč zgolj za milejši ukrep, ki pa prav tako močno posega v temeljne človekove pravice in svoboščine, kot so pravica do osebne svobode, pravica do varstva duševne integritete in pravica do prostovoljnega zdravljenja, saj so osebe v zavodu nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva in ga ne morejo zapustiti po lastni volji.
Dejstvo, da v obravnavanem primeru sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka.
Ker neposredna obtožnica ni bila vložena, državno tožilstvo pa je od zahteve za razširitev preiskave odstopilo, je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrglo zahtevo za razširitev preiskave. To pomeni, da preiskava v konkretni zadevi ni bila razširjena, obtožnica pa je bila vložena po končani kazenski preiskavi.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - odstop terjatve glavnega izvajalca do naročnika - varstvo podizvajalca - odgovornost naročnika del - neposlovna odškodninska odgovornost - neposredno plačilo podizvajalcem - neunovčenje bančne garancije - koneksnost terjatev - avtentična razlaga zakona - kumulativna izpolnitev pogojev - določnost zahtevka - zadržanje plačila do odprave napak - asignacija (nakazilo) - pristop k dolgu - procesne obresti - zakonite zamudne obresti - zapadlost terjatve - dopuščena revizija
Neutemeljenost neposrednega zahtevka po 631. členu OZ ne pomeni sama po sebi tudi neutemeljenosti zahtevkov po morebitnih drugih pravnih podlagah.
Smisel bančne garancije je bil tudi v tem, da bi se z njenim unovčenjem lahko poplačalo podizvajalce, ki niso prejeli plačila od glavnega izvajalca, in to neodvisno od tega, ali je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca poravnal ali ne. Še toliko bolj je taka garancija namenjena njihovemu poplačilu v primeru, ko je naročnik svoje obveznosti do glavnega izvajalca izpolnil (in zato podizvajalci nimajo več neposrednega zahtevka po 631. členu OZ), glavni izvajalec pa podizvajalcev ni poplačal. Poplačilo podizvajalcev iz unovčene garancije tudi v ničemer ne bremeni naročnika, saj ne gre za njegova sredstva in s tem za morebitno dvojno plačilo.
Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele z določnim, konkretiziranim in zadostno (s potrjenimi situacijami in računi) dokumentiranim zahtevkom za neposredno plačilo)
Stališče, da podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo, ki je postavljen pred zapadlostjo izvajalčeve terjatve, nima nobenih učinkov, ni pravno sprejemljivo. Čim ga podizvajalec naslovi na naročnika, slednji ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma taka plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca, kar pomeni, da ne morejo povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu.
V položaju, ko si nasproti stojita (pošten) podizvajalec, ki je svojo obveznost izpolnil, in naročnik, ki kljub prejemu neposrednega zahtevka in zavedanju, da podizvajalec plačila ne bo dobil, če to ne bo izvedeno direktno njemu, plačilo izvede v korist tretje osebe, je treba slediti namenu zakonite cesije, ki jo ureja 631. člena OZ, in varovati podizvajalca.
dovoljenost revizije - povrnitev škode - vrednost spornega predmeta - sosporništvo na aktivni strani - subjektivna kumulacija - zavrženje revizije
V obravnavanem primeru tožnika nista enotna sospornika, saj četudi sta zakonca, vlagata tožbeni zahtevek kot oškodovanca. Dovoljenost revizije se zato presoja po vrednosti zahtevkov za vsakega posameznega tožnika, ki pa revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP ne presega.
Določba petega odstavka 367. člena ZPP v obravnavanem procesnem položaju zaradi subjektivne kumulacije ne pride v poštev.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d, 143/2. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 201, 202, 203, 204. ZDDV-1 člen 50, 50/1-4, 46/, 46/1.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - predlog za predhodno odločanje - uvoz blaga - oprostitev plačila DDV - obračun uvoznih dajatev - izpolnjevanje pogojev - subjektivni element - utaja davka - neverodostojne listine - vedenje o davčni goljufiji - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve davka na dodano vrednost pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil, ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni, razen če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da subjektivni element v primeru naknadne vknjižbe DDV zaradi neizpolnitve obveznosti iz carinskega postopka 42 ni relevantna okoliščina.
dovoljenost revizije - davčna izvršba - poroštvo - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - pravni interes za revizijo - zavrženje revizije
Obstoj pravnega interesa je ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku.
Ker je revident vložil revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper sklep o davčni izvršbi, ki se ni glasil na revidenta, ampak na dolžnika (pravno osebo), katerega direktor je sicer revident, revident za odločitev v revizijski zadevi nima pravnega interesa.
ZTro člen 17, 17/2-1, 44, 44/1-2. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52. ZUP člen 9, 9/1, 181, 188.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - plačilo trošarine - etilni alkohol - namenska poraba - pravica do izjave stranke - načelo zaslišanja strank - nova dejstva in novi dokazi - nedovoljena tožbena novota - (ne)obrazloženost sodbe - neizvedeni dokazi
V strankini pravici do izjave v upravnem postopku, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, opredeljenega v določbi prvega odstavka 9. člena ZUP, ni inkludirano zaslišanje strankinega direktorja, bodisi kot dokaza iz 181. člena ZUP (priča) ali kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila, upravni organ pa ji mora to omogočiti (prim drugi odstavek 146. člena ZUP).
ZUS-1 člen 45, 45/1, 75, 75/3. ZPP člen 285, 339, 339/2-14, 339/2-8.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - dokazni predlog za zaslišanje priče - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - odprava pomanjkljivosti - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - pravica do obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Substanciranost dokaznega predloga je po svoji vsebini namenjena predvsem presoji, ali je določen dokaz treba izvesti oziroma ali obstajajo zakonsko in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.
Zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnika zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti je v upravnem sporu pravično dati večji poudarek dolžnosti materialnega procesnega vodstva; tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena, bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni in primerni za odločitev v zadevi.
ZDavP-2 člen 88. ZUJF člen 193, 244. ZUstS člen 44, 47, 47/1, 143. ZDavNepr člen 5. ZMVN člen 7, 11.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davek na nepremično premoženje večje vrednosti - neustavna zakonska določba - prenehanje veljavnosti in uporabe zakona - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - učinki ustavne razveljavitve zakonskih določb - posplošena tržna vrednost nepremičnine - pravnomočna odločba o odmeri - odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP) - načelo zakonitosti
Razveljavitveni učinek odločbe Ustavnega sodišča glede zakona, ki je bil podlaga za izdajo upravnih odločb, ne pomeni, da bi odločitve upravnih organov, ki so postale pravnomočne pred izdajo te odločbe, zaradi tega postale nezakonite. Enako velja torej tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki je že prenehal veljati.
Praviloma, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ni samostojna podlaga za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno.
Izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ni namenjeno odpravi vseh primerov neustavnosti zakonske ureditve, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zakon je dopustil uporabo tega pravnega sredstva in posega v veljavnost odmerne odločbe samo v primerih, ko gre za kršitev materialnega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se ta lahko izrazi v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki izvira iz vsebinske presoje zadeve, in ne npr. iz postopkovnega ravnanja davčnih organov.
Razveljavitev materialnega zakona, ki ureja obdavčenje, s strani Ustavnega sodišča zaradi ugotovljene protiustavnosti je lahko podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve, odprave ali spremembe odmerne odločbe po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Vendar pa je to treba ugotoviti glede na okoliščine posameznega primera.
prekinitev revizijskega postopka - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - prijava terjatve v stečajni postopek
Ker je med postopkom odločanja o reviziji Vrhovno sodišče ugotovilo, da je odločitev odvisna od predhodne rešitve vprašanj glede razlage prava Evropske unije, in sicer prvega in drugega odstavka 90. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega in tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, je postopek prekinilo do odločitve Sodišča Evropske Unije.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c in 367c/3.. ZUS-1 člen 22, 22/1.
dopuščena revizija - uporaba določb ZPP - dokazni predlog - priznanje neprerekanih dejstev - sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali mora stranka v upravnem sporu svoji vlogi ponovno priložiti dokazila, če so ta dokazila že v upravnem spisu?
- Ali sme sodišče ugotavljati resničnost nekega dejstva, če mu ena od strank ne ugovarja, s čimer resničnost dejstva (smiselno) priznava? Bolj natančno, ali se v upravnem sporu subsidiarno (prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu) uporablja drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da opustitev prerekanja dejstva pomeni njegovo priznanje?
- Ali sta obstoj in višina davčne obveznosti v postopku zavarovanja predhodni vprašanji, ki ju mora davčni organ in sodišče rešiti s stopnjo verjetnosti ter posledično, ali jih lahko zavezanec izpodbija z navajanjem argumentov pravne in dejanske narave, do katerih se mora Upravno sodišče opredeliti?
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - oprostilna sodba - seja senata sodišča druge stopnje - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - dejstva in dokazi - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (le na podlagi podatkov v spisu), krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 392. člena ZKP.
Sodišče je vse dokaze izvajalo na glavni obravnavi, kjer je večkrat zaslišalo priče in tudi izvedence ter zaključilo, da zaradi številnih nejasnosti glede obstoja pomembnih dejstev, ki so tudi posledica neprepričljivosti prič in nasprotij med njihovimi izjavami ter ob upoštevanju izvedenskih mnenj, v konkretnem primeru obtožencu dejanja ni mogoče dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, kar se za izrek obsodilne sodbe zahteva. Pritožbeno sodišče pa je na seji senata te iste dokaze ocenilo kot prepričljive in kot take, da brez slehernega dvoma zadoščajo za obsodbo, pri čemer se z dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovilo in v sodbi izpostavilo sodišče prve stopnje kot take, da vzbujajo dvom v krivdo obtoženca, ni ukvarjalo.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti oziroma je napačno uporabilo peti odstavek 392. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.
ZOdvT člen 12. URS člen 156. ZPP člen 154, 165, 165/1.
prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - nadaljevanje postopka - odmera stroškov pravdnega postopka - stroški revizijskega postopka - stroški odgovora na revizijo - nagrada odvetniku za zastopanje v postopku
V skladu s 156. členom Ustave se postopek po odločitvi Ustavnega sodišča nadaljuje. V nadaljevanju je zato Vrhovno sodišče odločilo o priglašenih stroških tožene stranke za odgovor na revizijo.
ZOdvT je kogenten predpis, zato mora Vrhovno sodišče odmero nagrade za odgovor na revizijo opreti na 12. člen ZOdvT.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00019554
ZASP člen 168. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - javna priobčitev glasbenih neodrskih del - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - neupravičena pridobitev - civilna kazen - zapadlost terjatve - zastaranje - sprememba tožbe - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - temeljno kaznivo dejanje - spolno občevanje - privilegirana oblika - druga spolna dejanja - prizadetost spolne nedotakljivosti
Pritožbeno sodišče je s posegom v pravno opredelitev kaznivega dejanja kršilo zakon, in sicer prvi odstavek 173. člena KZ-1 v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, torej določbo, ki bi jo moralo uporabiti. V obravnavanem primeru je obsojenec enajstletno oškodovanko otipaval po prsih in zadnjici, in sicer jo je z roko prijel za prsi jo nekaj časa držal in stisnil ter jo zatem prijel še za zadnjico, roko tam držal in jo tudi stisnil in torej v obravnavanem primeru ne gre za nek rahel ali površen dotik oškodovankinega telesa. Obe sodišči sta tudi ugotovili, da naj bi otipavanje in stiskanje oškodovanke za prsi in zadnjico trajalo kar nekaj časa, pol minute, kar pomeni, da ni šlo za nek bežen dotik oškodovankinega telesa. Ugotovitve o manjši intenzivnosti posega v spolno integriteto oškodovanke kot predstavnice najranljivejšega dela populacije in dejstvo, da je šlo za otipavanje „le“ preko oblačil oškodovanke lahko svoje ustrezno mesto najdejo v okviru zagrožene kazenske sankcije, v razponu zagrožene zaporne kazni.
Se je pa mogoče strinjati z razlogi izpodbijane sodbe, da prav vsak stik teles oziroma delov teles med storilcem ter oškodovancem še ne pomeni spolnega dejanja v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1. Taka razlaga zakonske norme bi bila nedvomno preveč toga in neživljenjska. Zato je mogoče kratkotrajne telesne stike majhne intenzivnosti, ko gre bolj za dotike pa še ti so na primer, kot je bilo že omenjeno, rahli, bežni ali površni, na primer v avtobusu, šteti kot prizadetost spolne nedotakljivosti, saj opredelitev, da gre za spolno dejanje ni upravičena. Ob siceršnji danosti vseh drugih zakonskih znakov, tudi elementov kaznivega dejanja, je takšno ravnanje mogoče opredeliti kot privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1.
ZOZP člen 7, 20. OZ člen 6, 275, 963. ZPrCP člen 109, 110.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje v prometu - prepustitev vozila v uporabo tretjemu - izguba zavarovalnih pravic - zapustitev kraja prometne nezgode - domneva alkoholiziranosti - regres zavarovalnice - subrogacija - dopuščena revizija
Nobenega razloga ni, da bi v dolžniškem razmerju do zavarovalnice razlikovali položaj, ko je odgovorna oseba zavarovanec, od položaja, ko je odgovorna oseba tretji. Če pogodbenega kritja nima zavarovanec (ki je plačeval premijo), potem ga ima še toliko manj tretji. Samo zato, ker obvezno zavarovanje ščiti tudi položaj oškodovanca, tretja oseba še ne more biti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti. Razbremenjena je, če jo pred tem ščiti zavarovalna pogodba. Vsebina te pogodbe pa je zanjo, ker pač ni stranka pogodbe, objektivna danost.
Ker je zavarovalna pogodba obvezna in urejena z zakonom, je treba pri razlagi splošnih pogojev upoštevati kogentne določbe, v tem primeru predvsem 7. člena ZOZP. Če je namreč pogodba obvezna, potem njena vsebina ne more biti poljubna, marveč se mora gibati v mejah zakonsko predvidenih prvin pogodbe, katere obvezna sklenitev je določena.
Obveznost, da se pokliče policijo, je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorni osebi v skladu s temeljnimi načeli (predvsem skrbnosti iz 6. člena OZ) mogoče naložiti le, če je to sploh mogla storiti (če ni bila torej tudi sama preveč poškodovana, da bi bila tega zmožna) ter/ali je če bila ob skrbnem ravnanju lahko seznanjena z dejstvi, ki utemeljujejo sklep o ustrezni kategorizaciji konkretne prometne nezgode.
odgovornost države - odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - objektivna odgovornost - pojem nevarne dejavnosti - delo policista - zasledovanje osumljenca - poškodba pri teku - deljena odgovornost - dopuščena revizija
Vsako delo policistov (tudi če gre za intervencijo) samo po sebi ni nevarno. Že ob sami intervenciji so sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju (za nastanek škode), vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna.
povrnitev škode - odškodninska odgovornost - odgovornost notarja - pogodba o preužitku - ničnost pogodbe - razveljavitev pogodbe - izbris iz zemljiške knjige - trenutek nastanka škode - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči
Takrat, ko je sodišče pravnomočno odločilo, da je pogodba o preužitku nična, je tožnik v notranjem razmerju do druge pogodbene stranke izgubil svoja pogodbena upravičenja in moral vrniti vse, kar je na podlagi nične pogodbe prejel.
OZ člen 131, 174, 174/2. ZPP člen 8, 339, 339/2-14.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - poškodba, utrpeljena v prometni nesreči - izgubljeni zaslužek - denarna renta - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - višina denarne odškodnine in rente
O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ se odloča na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. Ker gre za bodočo škodo od tožnika sicer ni mogoče zahtevati, da z gotovostjo dokaže, kakšen zaslužek bi ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo. Vendar mora izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50%. Na to, kakšen bi bil oškodovančev zaslužek v prihodnosti, je mogoče sklepati predvsem na podlagi podatkov o njegovih zaposlitvah (prejemkih) v preteklosti.