Za odločitev sta ključni ugotovitvi, da je prvotoženčev zdravnik ob pregledu 13. 10. 2008 storil vse, kar je treba, da je mogel izključiti urgentno, tj. življenje ogrožujoče stanje, glede ostalega pa je glede na omejitev obravnave v okviru prvotoženca na urgentna stanja tožnika pravilno napotil na osebnega zdravnika. Izvedenec je navedel, da bi zdravnik internist, če bi bil seznanjen s poškodbo reber, moral po izključitvi možnosti internega obolenja v izvidu priporočiti osebnemu zdravniku, naj tožnika napoti k travmatologu, vendar je dodal, da ni šlo za nujno napotitev ("tisto noč"), ampak je bila potrebna napotitev v čim krajšem času.
Stopnja skrbnosti, kadar gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti, se presoja strožje, to je po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, člen 6/2 OZ). Vendar te skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi še lahko v posameznem konkretnem primeru storil, da bi bila diagnostika čim bolj uspešna, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih okoliščinah storjeno vse, kar določajo zmožnosti, praksa in standardi.
V sodni praksi se je pri ugotavljanju vzročne zveze pri odškodninskih primerih ustalil dokazni standard pretežne verjetnosti. Sodišče ga je pravilno upoštevalo in presodilo, da glede na dejanske ugotovitve opuščeni by-pass na RCA pri prvi operaciji ni pravno relevantni vzrok za tožnikovo ponovno operacijo na levem koronarnem sistemu. Dokazna ocena in presoja o pravno relevantnih okoliščinah, ki jih ugotavlja z izvedenskim mnenjem (konkretno o vzročni zvezi), je prepuščena sodišču.
Iz trditev ni mogoče razbrati, da naj bi deklica umrla zaradi toženkinega ravnanja. Zastavlja pa se vprašanje, kakšna je pravna razlika med prekinitvijo nosečnosti, ker plod ne bo razvil bistvenega za življenje, in smrtjo, ker otrok nima razvitih bistvenih življenjskih funkcij. Sodišče bo moralo v novem postopku najprej rešiti ugovor zastaranja glede na to, kdaj je tožeča stranka izvedela za možnost strokovne napake (subjektivni rok). Če bo ugovor neutemeljen, s strankama razpravljati in ugotoviti ali tožeča stranka uveljavlja pravno priznano škodo. Nato pa ugotoviti, če je bilo mogoče v času, ko je nosečnost spremljala tožena stranka, z ustreznimi preiskavami upoštevaje glede na takratno medicinsko doktrino, strokovne standarde in razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji ugotoviti bolezni otroka in tožeči stranki omogočiti odločitev.
Odgovornost zdravstvenega zavoda za pacientovo škodo pri strokovni napaki je poslovna, pri kršitvi pojasnilne dolžnosti pa neposlovna - deliktna. Za izključitev dvomov o izvedenčevi nepristranskosti tako kot za sodnika velja, da ne sme biti povezan s stranko ali s spornim predmetom tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo upravičen dvom, da izvedenskega mnenja ne more podati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravil znanosti in stroke. Seznanjenost izvedenca z operacijo neposredno po njej kaže na to, da izvedenskega mnenja o zatrjevani medicinski napaki pri operaciji ne more podati tako, da bi bil ohranjen videz nepristranskosti. Pacientovi izjavi, ki je bila realizirana, samo zaradi pomanjkanja predpisane obličnosti (podpis privolitvenega obrazca) ni mogoče odrekati veljavnosti.
MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – ZDRAVSTVENA DEJAVNOST – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0082373
OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 147, 147/1, 180, 186, 965. ZPP člen 286. ZZDej člen 45. ZPacP člen 20.
odškodninska odgovornost - temelje odgovornosti - protipravnost ravnanja - pojasnilna dolžnost - vsebina pojasnilne dolžnosti - kršitev pojasnilne dolžnosti - spinalna anestezija - komplikacija - zapleti pri posegu - tveganja pri posegu - pojav paraplegije - skrbnost dobrega strokovnjaka - (ne)veljavnost privolitve v poseg - vzročna zveza - zdravniška/strokovna napaka – solidarna odgovornost – odgovornost delodajalca – zavarovanje pred odgovrnostjo
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti se od zdravnika pričakuje, da pacienta opozori na redne rizike posameznega posega, to je tiste, ko so tipični, torej lastni samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejši, tipičnost in pogostost sta dve različni kategoriji. Kadar gre za redek zaplet, so bolj kot pogostost zapleta, pomembni nujnost posega, teža posledic in specifičnost tveganja. Pogoj za izražanje resnične in svobodne volje je poznavanje položaja, torej bolnikova obveščenost o svojem stanju in možnostih. Zato opustitvi pojasnilne dolžnosti lahko pripišemo škodo, ki nastane zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi se mu bil bolnik sicer lahko izognil, če bi bil s svojim položajem pravilno in popolno seznanjen.
Tožena stranka kot zdravstvena ustanova objektivno odgovarja za ravnanje svojih delavcev, kar pa ne pomeni, da je za samo škodno dejanje objektivno odgovorna, saj zdravljenja ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, ki bi opravičevala uporabo pravil o odgovornosti po načelu vzročnosti. Zdravstvena ustanova tako vselej odgovarja krivdno, pri čemer je razmerje med bolnikom in zdravstveno ustanovo pogodbene narave. Napotnica mora biti izpolnjena na način, da že iz same njene vsebine izhaja nujnost pregleda oziroma posega in se lahko na tej podlagi opravi osnovno triažiranje – to je določitev vrstnega reda pregledov oziroma posegov glede na njihovo potrebnost oziroma nujnost. ZZDej ne priznava t.i. terapevtskega privilegija, to je pravice zdravnika, da sam odloči, v kolikšni meri bo bolnika poučil oziroma seznanil z diagnozo ter z riziki, ki jih s seboj prinaša medicinski poseg. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje. Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost je izrednega pomena, ne le v postopku samega zdravljenja, temveč že v postopku pridobivanja dokončne diagnoze na podlagi suma, zaradi katerega je napoten na specialistično obravnavo, saj se le tako lahko zagotovi, da bo pacient nemudoma odreagiral oz. da se pacient seznani o posledicah, če ne bo ravnal po napotilu splošnega zdravnika. Z možnostjo verjetnosti preživetja sta tožnika dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka. S tem, ko sta tožnika torej dokazala, da bi imel pokojni D. s pravilnim ravnanjem delavke tožene stranke možnost preživetja , je na toženo stranko prešlo dokazno breme, da bi prišlo do škodne posledice, torej D. smrti, kljub temu, če bi delavka tožene stranke ravnala pravilno. Zdravstvena kartoteka je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
Okoliščine in dejstva o tem, da pacient nekega pojasnila ni dobil, so lahko pomembne le takrat, ko se uresniči s tem posegom povezan riziko, pod nadaljnjim pogojem, da bi obstajala dolžnost (v konkretnem primeru) delavke drugotožene stranke, da prvotožnico opozori na zaplet, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru. Pacienta je treba opozoriti na redne rizike posamezne metode zdravljenja, to so tisti, ki so tipični, to je lastni samemu posegu, in tiste, ki so statistično pogostejši.
ODŠKODNINSKO PRAVO – MEDICINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072195
ZPP člen 7, 10, 11, 212, 286, 304. OZ člen 131, 148.
odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove - vzročna zveza - trditvena podlaga – denarna kazen - vzdrževanje reda na glavni obravnavi – namen škodovanja drugemu – privilegirana sprememba tožbe
Ker tožnica navodil sodišča ni upoštevala, prekinjala je besede sodnice, kljub dobljenim odgovorom je vztrajno ponavljala vprašanja, ker z odgovori ni bila zadovoljna, ni si pustila dopovedati, da mora postavljati vprašanja in ne komentirati odgovorov, je imelo sodišče podlago za denarno kaznovanje tožnice.
MEDICINSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072167
OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost zdravstvene organizacije – zdravniška napaka – medicinski zaplet - pravni standard vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja – dokazno breme - izvedensko mnenje - zahteva za izločitev
Pri zdravniški napaki gre za kršitev dolžnega skrbnega ravnanja. Do medicinskega zapleta pa lahko pride med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in torej v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo, vendar se pojavlja redko, naključno in ga ni mogoče preprečiti. V primeru zapleta ni odškodninske odgovornosti zdravstvene organizacije. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je bilo na toženkah dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja. Toženki bi morali dokazati, da prva toženka ni ravnala nestrokovno - da ogled placente ni bil pomanjkljiv, da je ob prvih znakih okužbe storila vse potrebno, kar zdravljenje takšne okužbe zahteva, da do predrtja maternice ni prišlo.
odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove - strokovna napaka – kršitev pojasnilne dolžnosti - vzročna zveza - izguba vida
Tudi v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti zdravstvena ustanova odgovarja le takrat, če se tveganje, ki bi moralo biti zajeto v pojasnilu, tudi dejansko uresniči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0065246
ZOR člen 16, 154, 154/1, 170, 170/1. ZPP člen 7, 212, 254, 254/3. OZ člen 10
povzročitev škode - podlage za odgovornost - elementi civilnega delikta - protipravno ravnanje - medicinska napaka - kršitev pojasnilne dolžnosti - vzročna zveza - povračilo škode - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - sklepčnost tožbe - dokazi in dokazovanje - trditveno in dokazno breme - izvedenec - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo
Vzročnost v obravnavanem primeru ni očitna („naravna“), pač pa pravna, saj gre za očitek opustitve ravnanja, kakršnega naj bi od strokovnjaka terjale okoliščine. Zato je ni mogoče spregledati in nadomestiti z golo ugotovitvijo o časovnem zaporedju dogodkov. Sodišče bi moralo ugotoviti (to dokazno breme pa je na tožniku), da je ravnanje toženčevih zdravnikov povečalo verjetnost njegove škode, ki mu je nastala (izguba presajene ledvice in vsa škoda, ki jo s tem v zvezi ustrezno opredeljuje). Pri tem je treba vzročnost analizirati prospektivno, namreč upoštevati verjetnost, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi v drugačnih okoliščinah, ne le v teh, ki so se dejansko zgodile. Upoštevati je treba mejni prag zadostne verjetnosti, in sicer 50 %.