V primeru, ko toženec ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne sme izpeljati proti njegovi volji. Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP), pri delitvi stvari v solastnini, pa se med solastnike praviloma razdeli posamezna stvar, razen seveda, če solastniki predlagajo, da se obenem delijo tudi druge solastne stvari.
Poleg tega toženec utemeljeno ugovarja, da sodišči prve in druge stopnje tudi nista pravilno uporabili petega odstavka 70. člena SPZ. Solastnik namreč lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če to predlaga ali vsaj s tem soglaša. Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost.
Ker sta toženca solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi izročilne pogodbe (sklenjene z O. U., ki je enostransko razpolagala s skupnim premoženjem), ki ni bila nikoli izpodbita, nista pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 51. in 59. člena ZZZDR.
V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. To pa pomeni, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p.-ja, lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno (kot to določa drugi odstavek 56. člena ZZZDR).
Stopnja konkretizacije otrokovih stikov v sodni odločbi je odvisna od zmožnosti medsebojne komunikacije staršev. Če sta starša zmožna medsebojnega sporazumevanja o otrokovih stikih oziroma ko stopnja soglasja med njima to dopušča, je lahko okvir stikov določen nekoliko bolj ohlapno. Če pa medsebojna komunikacija med staršema ni mogoča ali je zelo otežena, morajo biti zaradi varstva koristi otrok stiki v odločbi določeni natančno in jasno.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik zadostil dolžnosti substanciranja, kar je razvidno že iz v obrazložitvi povzetega dokaznega predloga. Dokazno temo očitno obsegajo njegova psihična in voljna stanja v kritičnem času, ki v konkretnem primeru spadajo v sklop odločilnih dejstev za presojo tožnikove razsodnosti. Tožnik je utemeljil tudi primernost dokaza z življenjem pri očetu. Zavrnitev dokaznega predloga pa je še posebej problematična glede na dokazno stisko glede tožnikovega zdravstvenega stanja v relevantnem času, ki jo je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo. Navedlo je, da dokaz z izvedencem v konkretnem primeru ne more imeti take dokazne moči, kot bi jo lahko imel, če bi izvedenec imel na razpolago objektivne podatke, izpovedbe prič ali medicinsko dokumentacijo. Revizijskim očitkom glede kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje V. Č. je po navedenem mogoče pritrditi.