CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00046479
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja zakoncev - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju - obseg skupnega premoženja - posebno premoženje - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje - davčne obveznosti - kredit - obseg obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilen materialnopravni zaključek drugostopenjskega sodišča, da se davčnih obveznosti in kreditov, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem, ne upošteva pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja,
- ali je pravilno materialnopravno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da premoženje, kupljeno iz posebnega premoženja pravdnih strank z namenom ustvariti si družino v njem, predstavlja skupno premoženje,
- ali je kršena pravica do obrazložene sodne odločbe, ker Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez dejanske podlage in navedb pravdnih strank ocenilo, da je tožena stranka iz naslova kupnine za potrebe skupnega premoženja tožencema namenila najmanj 2/3 kupnine oziroma take odločitve ni obrazložilo,
- ali je kršena pravica do obrazložene sodne odločbe, ker je Višje sodišče v Ljubljani pritožbene očitke tožeče stranke glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zavrnilo zgolj pavšalno, brez da bi svojo odločitev obrazložilo oziroma brez, da bi se do navedb tožeče stranke konkretneje opredelilo,
- ali je kršena pravica do obrazložene sodne odločbe, ker se Višje sodišče v Ljubljani ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožeče stranke o napačni, pristranski in nekonsistentni dokazni presoji izpovedbe prič,
- ali je sodba sodišča druge stopnje, v delu v katerem obravnava višino toženkinega prispevka posebnega premoženja k nakupu stanovanja A., obremenjena s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 3, 13, 19. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 10, 11, 11-4, 11-8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 10. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 24, 24/3.
mednarodna ugrabitev otrok - razmerja med starši in otroki - razveza zakonske zveze in dodelitev otrok v vzgojo in oskrbo - določitev stikov med staršem in otrokom - procesna predpostavka - protipraven odvzem otroka - vrnitev otroka v državo izvora - pristojnost sodišča države izvora - dopuščena revizija
Napačna je razlaga nižjih sodišč, da slovensko sodišče o vrnitvi otroka ni moglo ponovno odločati, ker je hrvaško sodišče predlog za vračilo otroka po Haaški konvenciji že zavrnilo. Slovensko sodišče sicer res ni bilo pristojno za odločanje o vrnitvi otroka po Haaški konvenciji, ker po njej vselej odloča sodišče v državi neupravičene premestitve. Bilo pa je pristojno o tem vprašanju odločati po Uredbi, ki pristojnost za meritorno odločanje o starševskih vprašanjih daje sodišču v državi izvora ter "zadnjo besedo” tudi glede vrnitve otroka pridržuje istemu sodišču.
Vrnitev otroka v državo izvora ni nujen predpogoj za meritorno odločanje. Če se otrok še vedno nahaja v državi neupravičene premestitve, je sodišče v državi izvora resda soočeno z večjimi težavami pri pridobivanju dokazov, ki pa zaradi pravosodnega sodelovanja med državami niso nepremostljive.
ugotovitev očetovstva - dokazovanje - dokaz z analizo DNK - zavrnitev dokaznega predloga - možnost sodelovanja v postopku - pasivnost tožene stranke - dopuščena revizija - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava
Ker je bil dokaz z DNK analizo predlagan, (pritožbeno) sodišče pa ga ni izvedlo, je preuranjeno sklepalo o nemožnosti njegove izvedbe ter ugotovitev očetovstva oprlo na izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Sprejeta odločitev zato odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča.
DZ člen 146, 146/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - določitev stikov z otrokom - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki - največja korist otroka - dokazovanje z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - pravica do enakega obravnavanja - zavrnitev predloga
razmerja med starši in otroci po razvezi zakonske zveze - ureditev stikov otroka s staršem - pravica do stikov z otrokom - omejitev pravice do stikov - dopuščena revizija
Toženčeva revizijska teza je, da je z izpodbijano sodbo neutemeljeno prikrajšan v svoji pravici do stikov s hčerkama. Ta teza drži, a le deloma: ni v celoti prikrajšan za pisne stike (da je obseg pisnih stikov premajhen, ne uveljavlja), je pa prikrajšan za osebne stike (osebna srečanja in druženja). Ali je to prikrajšanje, ki sicer pomeni hud poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja oziroma v roditeljsko pravico, utemeljeno, pa je odvisno od presoje, ali stiki hčerkama res niso v korist, kot (smiselno) izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj. Presoja o tem mora temeljiti na konkretnih okoliščinah primera in sicer na tistih, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave, saj so samo te okoliščine zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VS00046120
ZPP člen 25.a, 319, 365, 384, 384/1. ZIZ člen 9, 9/2, 9/4, 9/7, 10, 15, 54, 239. DZ člen 162, 162/1. ZNP-1 člen 100. URS člen 25.
postopek izvršbe in zavarovanja - pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva - pritožba - ureditev stikov med starši in otrokom - začasna ureditev stikov - sklep o začasni odredbi - zavrženje pritožbe
V izvršilnem postopku oziroma postopku zavarovanja, tako kot v civilnem pravdnem postopku, poznamo le dve redni stopnji sojenja (zakon ureja le dvostopenjsko odločanje). Odločba o pritožbi, torej odločitev sodišča druge stopnje o začasni odredbi, je po sedmem odstavku 9. člena ZIZ postala pravnomočna, kar pomeni, da takega sklepa ni več mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom - pritožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00045334
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 190, 190/1.
dopuščena revizija - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - vlaganja v tujo nepremičnino - neupravičena pridobitev
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko upošteva "obogatitveni princip", in ga pravilno tudi uporabilo.
DZ člen 183. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c. ZIZ člen 10.
predlog za dopustitev revizije - razmerja med starši in otroki - izterjava preživnine - preživljanje polnoletnega otroka - pravica do preživnine - redno šolanje - zavrnitev predloga
DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00043447
URS člen 26. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13, 41. ZZZDR člen 106, 106/6.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - kršitev osebnostnih pravic - pravica do družinskega življenja - stiki očeta z otrokom - dolgotrajnost postopka - javnopravna odškodninska odgovornost - vzročna zveza - protipravnost - višina odškodnine - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Odmera odškodnine pred domačim sodiščem ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) vzpostavlja, kot pravilno smiselno opozarja toženka v odgovoru na revizijo, lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. ESČP v svojih odločbah poudarja, da je v skladu z zahtevami EKČP državam pogodbenicam v določeni meri dopuščena prosta presoja glede načina, kako posameznikom zagotavljajo odškodnino v skladu s 13. členom in usklajujejo svoje obveznosti glede spoštovanja EKČP v okviru te določbe. Pri tem je poudarjena pomembnost razumnega zneska pravičnega zadoščenja, ki ga nudi domač sistem, da bi se pravno sredstvo lahko štelo za učinkovito v smislu EKČP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŠOLSTVO
VS00041416
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-2. DZ člen 136, 151, 151/1. ZOsn člen 48, 48/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - osnovna šola - prestop - starševska skrb - soglasje staršev - odločanje brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
I. Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije s tem, ko je odločilo brez glavne obravnave, kršilo 59. člen Zakona o upravnem sporu ter tožnikovo pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin?
II. Ali je z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena Družinskega zakonika pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje?
OZ člen 393. ZPP člen 191, 191/1-2. ZZZDR člen 123.
uporaba tuje nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - uporabnina - deljiva obveznost - solidarna obveznost - starši in otroci - mladoletni otroci - dolžnost preživljanja otrok - višina uporabnine - dopuščena revizija
Zaradi toženkine dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok po 123. členu ZZZDR je uporabnina, ki jo je dolžna plačati, večja za delež, ki odpade na drugega in četrtega toženca.
ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3. ZPP člen 243, 254, 254/2, 339, 339/2-8.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - stiki z otrokom - največja otrokova korist - mnenje otroka - postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - dopuščena revizija
Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila zavrnitev toženkinega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Pojasnilo je, da je sodišče izvedencu ob prvi postavitvi in nato ob dopolnitvi izvedenskega mnenja naložilo različni nalogi in je zato bilo njegovo drugo mnenje vsebinsko različno od prvega. Glede na zgoraj povzeto vsebino obeh izvedenskih mnenj, je prepričljiva ocena obeh sodišč, da je bila razlika v izvedenskem mnenju kljub kratkemu časovnem razmiku utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca.
Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je izvedenca dodatno zaslišalo, ker toženka z zgoraj povzetimi razlogi ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev dodatnega izvedenca s področja klinične psihologije otroka.
Vrhovno sodišče soglaša tudi z oceno, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca klinične psihologije za odrasle. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da na strani očeta ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na takšno osebnostno strukturo očeta ali zdravstveno stanje, da bi bila potrebna ocena vpliva morebitnih duševnih ali osebnostnih motenj na sposobnost za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je torej pravilno ocenilo, da potrebe po specialnem strokovnem znanju glede na ugotovljena dejstva ni bilo.
ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez soglasja staršev otroka zaupalo v njuno skupno varstvo in vzgojo. Je pa višje sodišče pravilno izpostavilo, da bi bilo možno režim, za kakršnega se zavzema toženka, vzpostaviti tudi preko ureditve stikov. Vendar je višje sodišče ocenilo, da glede na ugotovljene okoliščine to deklicama ne bi bilo v korist.
Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da imata starša zelo različen način življenja, da ne sprejemata drugačnosti drugega, kar je stalen vir medsebojnih očitkov. Sodišči sta ugotovili, da sta oba od staršev primerna za vzgojo in varstvo, da pa ne sodelujeta in ne komunicirata, kar je pomembna ovira za vzpostavitev ureditve, ki bi od staršev zahtevala veliko medsebojnega usklajevanja.