Če sta nepremičnino zakonca odplačno pridobila v času trajanja njune ekonomske skupnosti, potem je pač ta postala del skupnega premoženja ter deli enako usodo kot vse druge premoženjske sestavine njunega skupnega premoženja, vključno z razmerjem deležev, ki so sprva določljivi, a nedoločeni, kasneje, ob njegovi likvidaciji pa določeni z ulomkom ali odstotkom. Okoliščina, da je eden od partnerjev (v tem primeru tožničin mož) že nekoč prej tudi sam vlagal v to isto nepremičnino (tudi tedaj tujo) ne more pomeniti, da je zato njegov delež na tej stvari večji kot na preostalem skupnem premoženju.

Ko je tožnica dokazala, da je bila sporna nepremičnina v odločilnem trenutku (v trenutku pridobitve prisilne hipoteke) skupno premoženje, je bila upnica (toženka v tej pravdi) pahnjena v položaj upnika iz 83. člena DZ oziroma prej 57. člena ZZZDR. Glede na to, da je toženka v tej pravdi v specifičnem obrambnem položaju, kjer se kot imetnica prisilne hipoteke brani zoper pravno preprečevanje že dovoljene izvršbe, je treba dopustiti tudi možnost, da se zoper tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe brani v okviru te pravde. Vsebina njenega ugovora je po logiki enaka tisti, s katero bi sicer napolnila trditveno in dokazno podlago tožbe za določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju.

V okoliščinah konkretnega primera znesek kredita, najetega med trajanjem zakonske zveze in vrnjenega po njenem razpadu iz sredstev enega zakonca, ne spada v skupno premoženje.

Znesek, potreben za plačilo davčnih obveznosti, nastalih iz naslova zaslužka za delo med trajanjem zakonske zveze, ki ga po razpadu zakonske zveze plača en zakonec z lastnimi sredstvi, ne sodi v pasivo skupnega premoženja.

Po določbah ZZZDR stanovanje na ... ni bilo skupno premoženje pravdnih strank, tudi če sta k nakupu vsaka svoje posebno premoženje prispevali obe pravdni stranki in čeprav sta ga kupili tik pred sklenitvijo zakonske zveze z namenom v njem živeti.