mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar niti ni sporno. Tožnik namreč v tožbi ponavlja dosedanje navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine.
Ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.
ugovor - registracija znamke - podobnost blaga - relativni razlog za zavrnitev registracije znamke
Učinek uporabe oklepajev je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča, glede na stališča Splošnega sodišča EU, razlagati v smislu omejevanja obsega zahtevane zaščite. Za presojo po kriteriju namena je bistveno, da gre pri primerjanem blagu med drugim za tako podoben namen, da je mogoča zamenjava.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
V primeru predaje Republiki Hrvaški bo tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, tožnik pa je navajal neprimerno vedenje policistov, z drugimi uradnimi osebami pa naj ne bi imel stika, prav tako ne z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite, vse njegove trditve pa temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, saj se azilni postopek zanj še ni začel.
Sodišče se sicer strinja s tem, da če se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu že sklicevala na splošno zagotovilo iz nekega drugega primera, bi morala to zagotovilo predočiti tožniku, sicer se nanj ne more sklicevati. Vendar pa to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega treba izpodbijani sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, saj je sicer zelo natančno preučila vse informacije o Hrvaški, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, se do njih opredelila, prav tako pa je tudi sama pridobila informacije o azilnem postopku na Hrvaškem. S tem je po mnenju sodišča ovrgla dvom, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tem, da ne drži, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
Tožnik v obravnavanem primeru nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj je čas trajanja razloga po 27. člena ZZUOOP v zvezi z 82. členom ZIKS-1, za katerega odločitev je bila sprejeta zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 t.j od 1. 1. 2021. do 1. 2. 2021 v času odločitve sodišča že prenehal. Obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora, je namreč preteklo 1. 2. 2021 in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Zatrjevane bivanjske razmere v azilnem domu in odnos tamkajšnjih zaposlenih ne kažejo na to, da bi bil tožnik v azilnem postopku v Republiki Hrvaški deležen sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v omenjeno državo.
Tožnik v tožbi ni vzbudil dvoma glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev, kjer je presoja sodišča tudi sicer zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna, kar pa ni obravnavani primer.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis
Tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis oz. delni odpis davčne obveznosti, saj razpolaga z nepremičnim premoženjem, iz vrednosti katerega se lahko davčna obveznost poplača.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi revščine in slabih zaposlitvenih možnosti oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, saj je že na osebnem razgovoru sam izpovedal, da bi Maroko zapustil tudi kolikor bi tam imel zaposlitev ter da si sam že vseskozi od malih nog dalje želi zapustiti Maroko. Tožnik pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje kakorkoli utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, pač pa je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države vseskozi med upravnim postopkom in tudi v upravnem sporu navajal revščino in visoke stroške ter nizke plače v Maroku oziroma željo po izboljšanju življenjskih razmer.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zagotavljanje varnosti omrežja oziroma storitev - goljufija (prevara)
Če je do spornega prometa na podlagi odhodnega klica v Tunizijo prišlo brez ravnanja stranke z interesom, bi šlo za zlorabo v smislu drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, saj se o vprašanju krivde za strošek v breme stranke z interesom, ob nikakršnem ravnanju uporabnika v zvezi s telefonom, ne bi mogli niti spraševati.
Toženka bi morala ob trditvi, da je bil opravljen sistemsko generiran klic, pojasniti tudi, na kakšen način je to mogoče, oziroma na čem ta njena ugotovitev temelji.
Tožnica ni izkazala, da bo usposabljanje iz programa ''Strokovnjak, ki je usposobljen za člana nadzornega sveta zavoda'' izvajala izključno za potrebe lastne dejavnosti in izključno za lastne zaposlene. Zato tožnica nikakor ne more biti upravičeni predlagatelj za umestitev dodatne kvalifikacije v SOK.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik je kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel finančne težave, okoliščine konkretnega primera pa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - varna izvorna država
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave in ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje obstoj enega od takstivno naštetih razlogov iz 52. člen ZMZ-1.
Tožnika predlogu nista predložila zdravstvene dokumentacije, opredeljene v 22.a členu ZNB, prav tako med strankama upravnega spora niso sporni razlogi, s katerimi sta utemeljevala vloženi predlog, sporno pa je zavrženje predloga, torej odločitev, ki je komisija ni obravnavala vsebinsko. Določbe ZNB, ki je bil veljaven v času odločanja, niso urejale posledic, če stranka vlogi ne predloži vseh dokazov.
Njun predlog bi moral biti obravnavan vsebinsko in pri tem izhajati iz osnovne usmeritve ZNB, da mora vsak predlog vsebovati določno navedbo razlogov za opustitev cepljenja po drugem odstavku 22.a člena ZNB, ki morajo biti podprti z dokazili. Trditveno in dokazno breme torej nosi predlagatelj, kar velja tudi za laike na medicinskem področju.
seznam izvršilnih naslovov - pravna narava seznama - pritožba zoper seznam davčnih obveznosti - upravni akt - pravno varstvo
Seznam izvršilnih naslovov nima narave odločbe oziroma upravnega akta v konkretnem primeru, kot povsem jasno izhaja iz spisov zadeve. Zadevni seznam izvršilnih naslovov je bil tožnici sporočen zgolj v funkciji obvestila o podatkih, za katere je zaprosila tožeča stranka, in ne kot kot izvršilni naslov v postopku davčne izvršbe.
upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločbo, s katero je ministrstvo (v zvezi z upravnim sporom) odpravilo svojo odločbo z dne 19. 4. 2022, s katero mu je vrnilo v last in posest ... cerkev v ..., ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Izpodbijana odločba glede na vsebino sprejete odločitve torej ne pomeni odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika iz 2. člena ZUS-1. Z njo namreč ni bilo odločeno o tožnikovem zahtevku za denacionalizacijo, temveč le, kot že navedeno, da se odločba z dne 19. 4. 2022 odpravi in da se zadeva vrne v ponovni postopek. To pomeni, da izpodbijana odločba (tudi po stališču pravne teorije) ne izpolnjuje materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s (samostojno) tožbo v upravnem sporu.
Nadalje ZUS-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.
V obravnavanem primeru tako tudi ne gre za situacijo iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1. Izpodbijan je sicer akt, s katerim je bil upravni akt na podlagi izrednega pravnega sredstva odpravljen, vendar z njim postopek odločanja o zadevi ni bil končan, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 48.
carinska dajatev - tarifna informacija - uvrstitev blaga v tarifno oznako - carinska deklaracija - uvozne dajatve - davek na dodano vrednost (DDV) - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka - TARIC koda
Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.
prisilna izterjava davčnega dolga - delno plačilo dolga - ustavitev postopka - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnica s tem, ko trdi, da jo organ neupravičeno terja in da plačila prispevkov ne dolguje, dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Predmet tega postopka je zgolj presoja sklepa o delni ustavitvi izvršbe, zoper katerega, enako kot s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi, ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov.
Tožena stranka je postopek, kljub vmesnemu ugotavljanju dejstev in pozivu stranki postopka na dopolnitev vloge, izvedla brez ustne obravnave, kar pomeni, da se tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah in tudi ne izraziti o očitno drugačnih stališčih organa. Vendar tudi, če se postopek izvede brez obravnave, navedeno ne pomeni, da v takšnem postopku ni treba upoštevati vseh pravil, skladno z določilom načela zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je namreč izdal davčni organ, na katerega so s strani države prenesena pooblastila za odločanje, zaradi česar je dolžan spoštovati pravila poštenega postopka kot velja za upravni postopek, saj gre za javnopravno stvar. Zato odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer, zgolj z navedbo členov določil Izvedbene uredbe EU in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank, ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.
dohodnina - odmera dohodnine - napoved za odmero dohodnine - konvencija o izogibanju dvojnem obdavčevanju - čezmejni delovni migrant - državljan zaposlen v Avstriji - dohodek rezidenta, dosežen z delom v Republiki Avstriji
Stališče tožene stranke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, je materialnopravno napačno.
davčna izvršba - izvršilni naslov - sklep o izvršbi - izvršljivost izvršilnega naslova
V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnal.