Začasna odredba, ki je dolžniku nalagala prepoved razpolaganja z nepremičninami, je že prenehala veljati. Ker začasna odredba torej ni več veljala, je kaznovanje dolžnika zaradi njenega nespoštovanja postalo brezpredmetno.
Priviligirana sprememba je podana, če tožnik tožbo spremeni le zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe. V tem primeru se toženec spremembi ne more upirati.
Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo zaključilo, da zbrani dokazi ne dopuščajo nobenega dvoma o tem, da je obtoženec s tem, ko je vlomil v stanovanje, v katerem je bila oškodovanka, poskusil storiti kaznivo dejanje velike tatvine, ne pa da je pomotoma vstopal v prostor, v katerem je mislil, da je gostinski lokal.
Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo v skladu z drugim odst. 350. čl. ZPP, torej glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje izpodbijane zamudne sodbe ni izdalo v nasprotju z določbami 318. čl. ZPP.
Interes pravičnosti je podan takrat, kadar je glede na okoliščine same zadeve in osebne lastnosti in sposobnosti obdolženca upoštevaje njegove zmožnosti obrambe potrebno, kadar si obrambe ne more plačati sam, da se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti.
Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, začne 30-dnevni rok za odgovor na tožbo teči šele od dneva, ko je tožnik tožbo popravil tako, da je sklepčna.
Tudi sodišče druge stopnje meni, da je glede na težo, okoliščine in način, s katerim je bilo dejanje storjeno, osebne razmere in lastnosti obtoženke, dejstvo da oškodovancem škode doslej ni poravnala, kljub obtoženkinemu priznanju in obžalovanju dejanja le kazen enega leta in šest mesecev zapora primerna in pravična kazen.
Dolžnik na narok, določen na njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni pristopil, zato je njegova pritožba sklep o zavrnitvi njegovega predloga, neutemeljena. Svoj izostanek bi dolžnik namreč moral opravičiti pred pričetkom naroka, ne pa šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Posebno obveščanje upnika s strani izvršitelja o brezuspešnem poskusu rubeža je nepotrebno, saj je upniku to dejstvo zaradi zakonske zahteve, da je upnik obvezno navzoč pri rubežu, ker sicer sodišče izvršbo ustavi (3. odst. 82. čl. ZIZ), že znano.
Akceptni nalog je namenjen za zavarovanje plačila točno določene terjatve in ni vrednostni papir. Zato ga upnik samega zase ne more prenesti na drugega tudi v primeru, če dolžnik v njem ni navedel komu ga je izročil in za kakšen posel.
ZPP člen 365, 365-2, 496, 497, 365, 365-2, 496, 497.
napoved pritožbe
Napoved pritožbe je procesna predpostavka za vložitev pritožbe zoper obrazloženo sodbo, ki jo sodišče izdela le v primeru, če stranka predloži dokaz o plačilu sodne takse za pritožbo, kar je taksna obveznost, ki nastane ob napovedi pritožbe (glej tretji in četrti odstavek 496. člena ter drugi odstavek 497. člena ZPP). Pravna posledica opustitve plačila predpisane takse za pritožbo tudi po opominu pa je presumpcija umika napovedi pritožbe (glej tretji odstavek 497. člena ZPP).
ZOR člen 614, 615, 616, 614, 615, 616. ZIZ člen 53, 53/2, 61, 61/1, 62, 62/5, 53, 53/2, 61, 61/1, 62, 62/5.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnica je v ugovoru sicer navedla, da je naročilo upnici preklicala, vendar za svojo trditev ni predlagala nobenega dokaza. Dolžnica tudi ni navedla, kdaj naj bi upnici naročilo zaradi neustreznosti storitve preklicala. Pravočasna notifikacija napak je namreč zakonski pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz naslova nekvalitetno opravljenega dela.
Komisionar ne odgovarja za izpolnitev tretje osebe ter tudi ni odgovoren za uspeh prevzetega komisijskega posla. Za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika je odgovoren le v primeru, če je posebej jamčil za izpolnitev (del credere). V tem primeru odgovarja solidarno z njim.
Dolžnikova dolgotrajna nezaposlenost in pomanjkanje prihodkov ne predstavljata posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe v smislu 2. odst. 71. čl. ZIZ.
Odgovornost države za škodo je posebna vrsta odgovornosti. Takšno odgovornost bi moral urediti poseben zakon. Ker takšnega zakona v Sloveniji nimamo, se mora sodišče opreti neposredno na ustavno določbo - na čl. 26 URS.
V skladu s 3. tč. 1. odst. 76. čl. ZTPDR delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko začne prestajati zaporno kazen, če mora zaradi njenega prestajanja biti več kot 6 mesecev odsoten z dela. Čeprav je tožnik dejansko prestal samo 5 mesecev in 17 dni kazni zapora, to ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Po uveljavljeni sodni praksi morebitna omilitev kazni ali pogojni odpust ne vplivata na prenehanje delovnega razmerja na podlagi 3. tč. prvega odstavka 76. čl. ZTPDR. Za prenehanje delovnega razmerja na podlagi citirane določbe ZTPDR tudi ni pomembno, ali je kakšna povezava med kaznivim dejanjem, zaradi katerega je delavec obsojen in njegovim delom.
Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odstavka 354. člena ZPP/77, če sodišče prve stopnje v izreku najprej odloči, da se zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zavrne, v nadaljevanju pa sodišče obe odločbi tožene stranke spremeni tako, da izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomesti z disciplinskim ukrepom denarne kazni. Tak izrek je v nasprotju sam s sabo.
ZPP (1977) člen 198, 352. ZPIZ člen 123, 123/2, 140, 140/3.
zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu - denarno nadomestilo - brezposelnost - akontacija nadomestila - vrnitev danega - neupravičena pridobitev - dajatveni tožbeni zahtevek - nasprotna tožba
Če se delovni invalid v roku 30 dni od dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu ne prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ni upravičen do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Če je sodišče prve stopnje tekom postopka izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo toženi stranki izplačevanje mesečne akontacije 100.000,00 SIT do pravnomočne odločitve o glavni stvari, ne more brez nasprotnega dajatvenega zahtevka tožene stranke, ko odloča o glavni stvari, odločiti, da je dolžan tožnik (neupravičeno) izplačane zneske akontacije vrniti.