Obstoj dveh pravočasnih konkurenčnih denacionalizacijskih zahtevkov, ki se nanašata na vračanje istega premoženja, pomeni, da je okoliščina, na katero se predlog za obnovo nanaša, verjetno izkazana. Ker je za odločanje o obeh zahtevkih pristojen isti organ, premoženje pa je bilo podržavljeno po predpisih, ki jih določa ZDen in je ta v obeh primerih podlaga za odločanje, so podani tudi pogoji za združitev postopkov.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - odpoved stanovanjskega razmerja
Glede na gornje ugotovitve je zaključiti, da v času uveljavitve stanovanjskega zakona ni obstajal noben razlog za odklonitev prodaje spornega stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dvoletnega odkupnega roka po 123. členu SZ bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic. Toda ta zloraba bi morala izvirati iz okoliščin, ki so obstajale v času uveljavitve stanovanjskega zakona oziroma tedaj, ko je tožnica pridobila pravico do odkupa po 117. členu SZ. Doslej ugotovljene okoliščine pa na tako zlorabo ne kažejo. Poleg tega pa sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno interpretirali tudi termin "uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb". Ta termin je namreč uzakonjal drugi odstavek 1. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki pa je vseboval oziroma zagotavljal tudi trajnost stanovanjske pravice. Trajno pa stanovanjska pravica ni bila zagotovljena imetnikom pravice na službenih stanovanjih, ker so na njih pridobili zgolj pravico do začasne uporabe. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da tožnici ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja po določbah ZSR v času njegove veljavnosti, kar pomeni, da v tem primeru ne bi šlo za primer, ko bi bilo mogoče tožnici odpovedati stanovanjsko razmerje v smislu drugega odstavka 128. člena SZ in v katerem primeru lastnik spornega stanovanja ne bi bil dolžan le-tega prodati imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici. Zato na tožničino pravico do odkupa ne bi mogla vplivati okoliščina, da živi z družino od začetka 1993 v moževem službenem stanovanju.
Sodni izvedenec prometne stroke si je sicer res ogledal kraj prometne nezgode, vendar pa ni šlo za ogled po 245. členu ZKP, torej za preiskovalno dejanje, zaradi česar ni bilo potrebno o ogledu obvestiti procesnih udeležencev, kot to določa 5. odstavek 178. člena ZKP.
Neutemeljen je ugovor tožnika, da bi moral prvostopni organ njegovo pritožbo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če tožnik v pritožbi ni navajal okoliščin, ki bi opravičevale zamudo pritožbenega roka.
Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri preizkusu pravnomočnega sklepa o preiskavi ugotovilo, da je izrek pravnomočnega sklepa, v katerem je povzeta vsebina zahteve za preiskavo, nejasen, saj iz sklepa o preiskavi ne izhaja določno, katere so bile tiste lažne dejanske okoliščine, ki naj bi jih obdolženec v zvezi s svojim zahtevkom zatrjeval. Izrek pravnomočnega sklepa o preiskavi je torej nejasen glede subjektivne strani očitanega kaznivega dejanja, saj iz izreka ne izhaja, da je obdolženec vedel za fiktivno registracijo osebnega avtomobila, za ponarejeni številki šasije in motorja, za nepravilno registracijo avtomobila, za ponarejeni zapisnik o tehničnem pregledu avtomobila, izrek pravnomočnega sklepa o preiskavi pa je tudi nejasen glede tatvine osebnega avtomobila, ki naj bi bila storjena v noči na 1.1.1993.
povrnitev gmotne škode - povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - odškodninska renta
V času škodnega dogodka (in ves čas pred njim) je tožnik živel in se šolal v Republiki Sloveniji. Ob normalnem teku stvari (če ne bi bilo škodnega dogodka) bi se izučil za avtomehanika v Republiki Sloveniji in tu nadaljeval tako z življenjem kot tudi z delom. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi ob normalnem teku stvari nastala tožniku škoda v Republiki Sloveniji in ne v Republiki Avstriji. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o tožnikovem rentnem zahtevku pravno pravilno izhajali iz podatkov o zaslužkih, ki jih prejemajo avtomehaniki v naši državi in ne v Republiki Avstriji.
Ker tožnik ne prebiva v RS tri leta neprekinjeno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v RS, kar je poleg pogojev iz 2. odstavka 13. člena ZTuj tudi pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbi 1. odstavka 16. člena ZTuj, je tožena stranka pravilno v skladu z navedeno določbo zavrnila tožnikovo vlogo za stalno prebivanje.
nezakonita vselitev - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Toženka se je vselila v sporno stanovanje, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih. Ta je določal v 76. členu, da se šteje za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda te prostore in da se zato lahko zoper njega uvede postopek za izselitev po 50. členu istega zakona. Uporaba stanovanja brez naslova pa je nezakonita tudi po določbah stanovanjskega zakona (člen 58). Izpraznitveni zahtevek tožeče stranke je bil zato utemeljen.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Tožena stranka ima glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZDRS pravico, da po prostem preudarku lahko vlogo za pridobitev državljanstva RS zavrne, če bi sprejem prosilca v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Pri oceni tožnikove nevarnosti za javni red se ocenjuje njegov odnos do pravnega reda, ne pa zgolj do določb predpisov, ki se nanašajo na red in mir na javnem mestu.
Za zahtevek, katerega predmet ni denarni znesek, velja, da mora tožnik navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta, če je od nje odvisna pravica do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Tožnica tega ni storila ne glede ugotovitve, da toženka ni upravičena do končne cene, kot je določena v dodatku pogodbe, ne glede ugotovitve, da je določilo glede končne cene v tem dodatku nično. Čeprav je v prvem izmed teh zahtevkov navedena višina cene, le-te ni mogoče šteti kot navedbo vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 40. člena in drugi odstavek 186. člena ZPP).
Izvajalec javne službe izkazuje pravni interes v denacionalizacijskem postopku za nepremičnino, ki naj bi se vrnila v naravi, če v njej opravlja dejavnost, določeno v 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ne glede, ali je uporabnik te nepremičnine ali najemnik.
Določba 1. odstavka 324. člena CZ, po katerem carinarnica na uvoznikovo zahtevo izda odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, se ne uporablja za primere, ko je bilo začasno uvoženo blago v državi ali v tujini ukradeno oz. odtujeno.
CZ člen 18, 24, 201, 202, 249, 249/2.ZUP člen 209, 209/2.
odločba - obrazložitev
Uporaba določbe 249. člena CZ v carinskem postopku temelji na zakoniti domnevi, da obstoji dejansko stanje iz 2. odst. 249. čl. CZ v zvezi s 1. odst. 18. čl. CZ, da je storilec carinskega prekrška iz 11. točke 1. odst. 370. čl. CZ carinski zavezanec. Če blago ni bilo prijavljeno prevzemni ali izhodni carinarnici v smislu 201. ali 202. čl. CZ, se v smislu 2. odst. 249. čl. CZ šteje, da je bilo blago dano v promet, preden je izveden carinski postopek in zato pristojni organ po uradni dolžnosti začne postopek carinjenja. Dejansko stanje (da je bilo blago v tranzitu izvoženo), torej nasprotno tistemu iz 249. člena CZ, lahko carinski zavezanec dokazuje tudi z drugimi dokazi in ne le z zakonom vpeljanih carinskih listin (201. člen CZ). Razloge za dokazno oceno pa mora pristojni organ obrazložiti v smislu 2. odst. 209. čl. ZUP.
ukrep gradbenega inšpektorja - ukrep ustavitve gradbenih del
Odločba je nezakonita, če gradbeni inšpektor izreče ukrep po 92. členu ZGO in v odločbi ne utemelji obstoja konkretne nevarnosti za življenje in zdravje ljudi oz. za sosednje objekte ali za okolico.
akontacija vojaške pokojnine - izredna pravna sredstva - revizija - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - uveljavljanje novot v reviziji
V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v aktivni vojaški službi do 24.8.1991. To ugotovitev pa tožnik izpodbija z revizijsko novoto, da je bil v spornem času v vojaški službi proti svoji volji, pod vplivom groženj in prisile. Te trditve predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Med postopkom sta obe sodišči zadevo obravnavali le v okviru ugotovitev obstoja predpisanih pogojev za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine in teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi, vloženi proti sodbi prvostopnega sodišča, ni izpodbijala s trditvami, da je v tej smeri dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato sedanja revizijska trditev, da opravljanje vojaških dolžnosti v JA ni bilo izraz tožnikove prostovoljne in svobodne odločitve, predstavlja revizijsko novoto, s tem pa nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.
Motnje pri samoupravnih odnosih je treba razumeti kot motnje, ki zaradi kršitve delovne obveznosti nastanejo pri upravljanju in odločanju, ter pri opravljanju del oziroma nalog. Taka opredelitev je bila tudi skladna s 153. členom ZDR (U. l. SRS, št. 24/77 ...).
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih
Iz določb 36. b člena ZDR ne izhaja, da je strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja. Kriterije za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, zakon samo primeroma našteva.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker tožnik ni niti državljan Republike Slovenije, niti nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka nižji sodišči utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
Sporazum med RS in RH o vojaških pokojninah člen 4, 5.
akontacija vojaške pokojnine
Tožniku je pravico do akontacije vojaške pokojnine kot vojaškemu zavarovancu priznal hrvaški nosilec zavarovanja z odločbo z dne 15.4.1992, s kasnejšo odločbo pa še (12.12.1992) pravico do invalidske pokojnine. Obe pravici sta bili tožniku priznani še pred vložitvijo zahteve pri slovenskem naslovu (15.2.1993). Zato kljub odločbi ustavnega sodišča ni bilo več pravne osnove, da bi mu bile te pravice še enkrat priznali slovenski organi.