revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V tej zadevi je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 24.000.00 SIT. Gre za premoženjskopravni spor, v katerem je bilo odločeno po predpisih Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS. št. 18/91, 21/94 in 23/96). Ker vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne zadošča za dovoljenost revizije, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (392.čl. Zakona o pravdnem postopku).
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - čas, potreben za priposestvovanje - priposestvovalna doba
Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da pri tožničinem posestnem predniku I. T. ni bilo pogojev za priposestvovanje, ker njegova posest ni bila dobroverna. Zato tožnica dobe njegove posesti ne more vštevati v svojo priposestvovalno dobo. Spričo ugotovitve, da je tožnica uživala sporne nepremičnine šele od leta 1978 dalje, ko je njen oče umrl, se sodišču niti ni bilo treba podrobneje ukvarjati z vprašanjem njene dobrovernosti. Ne glede na naravo njene posesti še do vložitve tožbe ni potekla 20 letna doba, ki bi bila potrebna za priposestvovanje po 4.odst. 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR - Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) in po pravnih pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo tega zakona.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - odškodnina za pripor
Pritrditi je treba reviziji, da je sodišče druge stopnje pri zvišanju odškodnine očitno v premajhni meri upoštevalo okoliščino, da je bil tožnik že obsojen na daljšo zaporno kazen, katero je več kot tri leta prestajal. Poleg časa trajanja pripora, ki ga poudarja sodišče druge stopnje, je pri odmeri odškodnine odločilna intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin zaradi samega prestajanja pripora in zaradi posledic, ki jih ima pripor na tožnikove odnose s svojci in drugimi v okolju, v katerem živi. Pri tem pa tožnikove predkaznovanosti ni mogoče zanemariti.
Po določbi 4. odst. 148.čl. Stanovanjskega zakona pa je breme uveljavljanja sklenitve najemne pogodbe na prejšnjem imetniku stanovanjske pravice. Kadar lastnik zavrne zahtevo imetnika stanovanjske pravice na sklenitev najemne pogodbe, si lahko imetnik stanovanjske pravice zagotovi položaj najemnika po Stanovanjskem zakonu tako, da sproži postopek po 4. odst. 148.čl. Stanovanjskega zakona. Če je tožen na izpraznitev stanovanja iz razloga, ker nima najemne pogodbe, se lahko izpraznitvenemu zahtevku upre samo na opisan način.
Če sta se stranki dogovorili, da bo tretji vplačal določen znesek, pa tega ni storil, to ni postala obveznost tožeče stranke. Gre za situacijo iz 153. člena ZOR in bi tožeča stranka bila lahko le odškodninsko odgovorna, tožena stranka pa ni te v pobot uveljavljane terjatve nikoli temeljila na odškodninski dejanski podlagi.
Zakon o prometnem davku, ki določa 5 % stopnjo tudi za rabljene avtomobile, je začel veljati 1.2.1992 in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 4/92. Glede na to, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo 10.8.1992, bi toženec ta pravni predpis moral poznati. Nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati.
Rok za vložitev vloge za odpis davčnega dolga, določen v 2. odstavku 118. člena zakona o dohodnini, je pogoj za odpis, zato v primeru, če davčni zavezanec vloge ne vloži v roku iz navedene določbe, davčni organ vloge ne more zavreči, ampak jo lahko le zavrne.
pridobitev z naturalizacijo - nevarnost za javni red
ZDRS v 10. členu določa med drugim kot pogoj za sprejem prosilca v državljanstvo RS, da ta ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Ker konkretnih tožnikovih dejanj oz. ravnanj, kot podlage za oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, tožena stranka ni zanesljivo ugotovila, je bila ocena tožene stranke o tožnikovi nevarnosti preuranjena.
vrnitev premoženja - ovire za vrnitev premoženja v naravi
V odločbi, s katero upravni organ zavrne zahtevo po vrnitvi premoženja v naravi zaradi obstoja ovire iz 1. točke 19. člena ZDen (ker nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti javne službe), mora navesti tudi pravno podlago (veljavni predpis oz. akt), ki dejavnost opredeljuje kot dejavnost javne službe. Ovire iz 4. točke 19. člena ZDen ni mogoče uporabiti za gozdove.
Tožba je bila zavrnjena tožeči stranki, ker je tožena stranka (drugostopni organ) utemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke - investitorja proti zavrnilni prvostopni odločbi, saj je bila nameravana gradnja na območju Triglavskega narodnega parka v nasprotju z ZUN in določbami občinskega odloka o PUP za Triglavski narodni park (sprememba namembnosti iz senika v brunarico, z delom čebelnjaka in delom bivalnih prostorov).
Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je toženec 26.1.1991 prejel od I. N. in A. P. 40.000,00 takratnih din, ki je bila tožnikova terjatev. Dalje sta ugotovili, da toženec ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi ovrgel svojo obveznost do tožnika, da mu je dolžan izročiti sporni denarni znesek, ki ga je za tožnika prevzel od njegovih dolžnikov. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da mora toženec plačati tožniku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1991 dalje do plačila. Materialnopravno podlago ima odločitev v mandatnem razmerju med pravdnima strankama (člen 754 zakona o obligacijskih razmerjih).
Če so bile nepremičnine podržavljene tujemu državljanu, kar nedvomno izhaja iz upravnih spisov, le-ta ni upravičenec za denacionalizacijo glede na 1. odstavek 9. člena ZDen in je zahtevek njegovih pravnih naslednikov za denacionalizacijo utemeljeno zavržen.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zapadlost zahteve za odkup - določitev vrednosti stanovanja - cena - zamuda upnika - kdaj pride upnik v zamudo
Ker je toženka s pogodbo z dne 18.11.1991 ponudila tožniku znotraj 30 dnevnega roka (iz petega odstavka 117. člena SZ) prodajo spornega stanovanja celo pod ugodnejšimi pogoji (za 334.504,00 SIT od ocenjene vrednosti 836.261,00 SIT) kot pa jih je iztožil tožnik po spremenjenem tožbenem zahtevku (ki mu je bilo ugodeno s sodbo sodišča prve stopnje 4.5.1994 in po katerih je znašala kupnina 362.430,00 SIT od ocenjene vrednosti stanovanja 906.075,00 SIT), toženka ni bila v zamudi s svojo izpolnitvijo (kot sta pravno zmotno presodili sodišči druge in prve stopnje). Tožnik je namreč novembra 1991 neutemeljeno odklonil toženkino pravilno izpolnitev. Tožnik kot upnik oziroma upravičenec do nakupa je prišel zaradi svojega ravnanja v zamudo (325. člen ZOR). Zato tožnika zadenejo posledice zamude, ki so po učinku obratne kot pa v primeru, ko je v zamudi lastnik stanovanja s tem, da ne sklene pogodbe najpozneje v 30. dneh po vloženi zahtevi (v smislu petega odstavka 117. člena SZ). Sodna praksa se je izrekla, da v primerih, ko lastnik stanovanja ne sklene kupoprodajne pogodbe najpozneje v 30. dneh po vložitvi zahteve, imetnik stanovanjske pravice zaradi tega ne sme biti prikrajšan, če je to svojo pravico uspel pozneje iztožiti s tožbo. Prikrajšan pa ni mogel biti le na ta način, da se mu je zagotovilo, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi jih imel, če lastnik z izpolnitvijo svoje zakonske obveznosti ne bi odlašal. Zato mora lastnik prodati stanovanje za kupnino, ki vsebuje vrednost točke na 30. dan od vložene zahteve.
Kadar pa so razlogi za nesklenitev prodajne pogodbe po 117. členu SZ na strani imetnika stanovanjske pravice, ker je terjal nižjo pogodbeno ceno (kupnino) kot pa je veljala na 30. dan od vložitve njegove zahteve, v poznejši pravdi pa se to (da je neutemeljeno terjal nižjo kupnino) potrdi, sme lastnik zahtevati za prodano stanovanje kupnino, ki vsebuje vrednost točke na dan odločitve sodišča. Namreč elementi kupne pogodbe se v takem primeru ugotovijo (določijo) šele s sodno odločbo sodišča prve stopnje, do česar pa je prišlo zaradi ravnanj tožnika.
odpoved stanovanjskega razmerja - primerno stanovanje - kdo so uporabniki stanovanja - upoštevanje vseh stanovanjskih razmer imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov
Pravnemu standardu primernosti stanovanja sta dali sodišči pravo vsebino, ker sta zajeli vse takratne relevantne okoliščine. Tako sta utemeljeno upoštevali vse tedanje stanovanjske razmere toženca in njegovih ožjih družinskih članov - uporabnikov.
Pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost, je potrebno, zlasti še, kadar je ugotovitveni zahtevek postavljen samostojno, torej brez povezave z morebitnim oblikovalnim ali dajatvenim, tako s procesnega kakor tudi z materialnopravnega vidika najprej dognati, ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek 187. člena ZPP) ali če je tožnik zainteresirana oseba (prvi odstavek 109. člena ZOR). Tako po enem kakor po drugem zakonu se terja interes, ki je pravno utemeljen, ali drugače povedano, tožnik mora izkazati, da bi mu uspeh v takšni pravdi, torej ugotovitev ničnosti kakšnega posla, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem (v tem primeru, denimo, postopku lastninjenja) postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu ju zagotavlja zakon.
Ker stranka ni ponudila nikakršnih dokazov, s katerimi bi ovrgla ugotovitev upravnega organa, da prihodek, ki ga je ta štel k osnovi za dohodnino, ni plačilo za opravljeno delo zbiranja udeležencev v igri Catch the cash, je drugostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo zavrnil.
prometni davek - zamudne obresti od nepravočasno plačanega prometnega davka
Neodvisno od dneva izdaje odločbe, s katero je ugotovljena nepravilnost plačila prometnega davka, tečejo zamudne obresti od zamude za izpolnitev pa do plačila.
I. Nosilka modela se že po zakonu šteje za avtorico nove oblike telesa oziroma za pravno naslednico avtorja (2. odst. 85. člena ZVIT). Zato je samo ona upravičena s tožbo iz 117. člena ZVIT preprečiti drugim neupravičeno izkoriščanje zavarovane oblike telesa, neupravičeno dajanje v promet predmetov, izdelanih po zavarovani obliki telesa, oziroma drugačno zlorabo zavarovane oblike telesa.
II. Kdor meni, da je avtor nove oblike telesa, katere zavarovanje z modelom je izposloval nekdo drug, nasproti nosilcu modela ne more uspeti s tožbo po 95. oz. 96. členu ZAP, ampak samo s tožbo po členu 123/2 ZVIT.
III. Okoliščina, da nasprotni tožnik izdeluje in daje v promet proizvode takšne oblike kot je tista, ki jo je dala zavarovati nasprotna toženka v obravnavanem primeru ni protipravno dejanje. To pa zato, ker je imel vse pripravljeno za proizvodnjo še predno je toženka vložila pravilno prijavo za priznanje modela.