Verodostojen dokaz po ZUP je lahko samo izvirnik ali overjena listina, fotokopija listine je sicer lahko dokaz, vendar mora upravni organ pri njegovi presoji upoštevati pravila postopka.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - vojaško stanovanje - stanovanje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka - enakovredno stanovanje
Kar zadeva materialnopravno plat spora je poudariti, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajali iz stališča, da Poveljstvo garnizije, stanovanjski organ L. po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA, da je zato toženkina vselitev na podlagi odločbe vojaškega poveljstva z dne 16.8.1991 nezakonita ter dalje, da toženka zaradi sporne nezakonite dodelitve drugega stanovanja in vselitve vanj, ni mogla izgubiti stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Ob takem stanju sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, da je toženka dolžna izprazniti sporno stanovanje ob hkratni obveznosti tožnice, da ji izroči prejšnje stanovanje ali drugo enakovredno stanovanje. Okolnost, da se toženkino prejšnje stanovanje nahaja v hiši, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, na drugačno odločitev, kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje, ne more vplivati. Toženki gre namreč pravica le do vselitve v njeno prejšnje stanovanje, pri čemer (lastninski) status tega stanovanja ni pomemben. Ne glede na to, da je varstvo bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih urejeno (v 125. členu stanovanjskega zakona, naprej SZ), so toženkini v reviziji izraženi pomisleki neutemeljeni, ker je njena izselitev iz spornega stanovanja pogojena s tem, da ji tožnica da na razpolago prejšnje njeno stanovanje ali pa temu drugo enakovredno stanovanje. Kakšno mora biti drugo stanovanje, da odgovarja pravnemu standardu enakovredno, pa je prav tako predpisano v že citiranem 125. členu SZ. Revizijsko sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da toženkina revizija ni utemeljena niti v smeri očitane zmotne uporabe materialnega prava.
Zavarovalni pogoji so sestavni del zavarovalne pogodbe. Ti lahko določajo, da izgubi zavarovanec (lastnik ali uporabnik motornega vozila) kritno pravico, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola in povzroči prometno nezgodo oziroma škodo zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Zato ravna zavarovanec v nasprotju s pogodbo o obveznem zavarovanju proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim z motornim vozilom, če povzroči škodo z vožnjo pod vplivom alkohola. Zavarovalnica, ki plača oškodovancu odškodnino, ima zato regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu, ki temelji na zavarovalni pogodbi. Tak zahtevek zastara po določilu tretjega odstavka 380. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v treh letih. Zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu.
Kot vojaški material je mogoče šteti le material, ki je neposredno namenjen za bojno delovanje, kar apno, ki se predvsem uporablja kot gradbeni material, ni. Zato statusa civilnega invalida vojne ni mogoče priznati osebi, ki se je poškodovala z apnom.
delavci v državnih organih - razrešitev višjega upravnega delavca - dokazovanje
Z odločbo tožene stranke nekdanjega izvršnega sveta skupščine mesta so bile v zvezi z razrešitvijo višjega upravnega delavca kršene določbe ZUP, saj tožena stranka ni sprejela dokazne ocene glede nasprotujočih trditev predstojnika, ki je predlagal razrešitev, in tožeče stranke (višjega upravnega delavca) o okoliščinah, ki so podlaga za razrešitev (da ta delavec po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti).
Upravni organ je ravnal pravilno, ko je na predlog stranke za izredno razveljavitev pravnomočnih sklepov o izreku denarnih kazni po 266. členu ZUP stranko obvestil le z dopisom, da pogoji za predlagano razveljavitev navedenih sklepov niso izpolnjeni in zato njene pobude ni sprejel, saj se postopek za izredno razveljavitev začne in vodi le po uradni dolžnosti in le ob pogojih, določenih z zakonom.
nujni delež - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba
V 141.členu ZD je urejena t.i. dediščinska tožba, s katero se v rokih, ki jih določa zakon, lahko realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. V obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi ( izročitev premoženja tožencu s pravnim poslom, ki je bil sklenjen 31.7.1956 ), po pok. N. Z., ki je mati pravdnih strank, premoženja, ki naj bi predstavljalo njeno zapuščino, sploh ni bilo. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da je bil z ( po njenih trditvah neodplačnim ) razpolaganjem z dne 31.7.1956 prikrajšan njen nujni delež, bi zato morala zahtevati vrnitev daril v roku, ki ga daje na razpolago 41.člen ZD, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je toženčeva žena sodnica Okrožnega sodišča v C., s katero se vsi sodniki Okrajnega sodišča v Ž. osebno poznajo, je tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine - starostna pokojnina
Okvir pravne presoje v sporni zadevi je odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Ta je v svojem drugem členu določil kot enotni kriterij za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem izven kroga upravičencev po 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izpolnitev predpisanega statusnega pogoja, ki ga je vezal na časovno obdobje od 18.7.1991 do 18.10.1991. Upoštevajoč naravo odloka, katerega sprejem je bil potreben za začasno ureditev izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaškim zavarovancem, tako določeni kriterij ne more vzbujati dvomov v ustavnost in zakonitost takšne ureditve. Z omenjenim določilom se ne posega v ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se je Vlada Republike Slovenije prav z določitvijo enotnega kriterija izognila kakršnemukoli zapostavljanju in arbitrarnemu razlikovanju.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - prenehanje delovnega razmerja - sprememba odločbe
Sodišče prve stopnje je sklepa disciplinskih organov, s katerima je bil delavcu izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tako spremenilo, da je izvršitev ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta. Na pritožbo tožene organizacije je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo tako spremenilo, da sta ostala v veljavi sklepa o nepogojnem izreku prenehanja delovnega razmerja. Na revizijo tožnika - delavca je revizijsko sodišče vzdržalo v veljavi odločbo sodišča druge stopnje, ki je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za spremembo sklepov. Pogoji za izrek ukrepa so bili dani, sodišče druge stopnje pa je na podlagi olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki sta jih ugotovila disciplinska organa in jih navedla tudi v obrazložitvi sklepov prepričljivo obrazložilo svojo odločitev, da sta bila sklepa zakonita.
Glede na določbo 1. odstavka 68. čl. ZDSS in določbe 24. člena istega zakona je sodišče lahko ugotavljalo obstoj pogojev za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 89. členu ZDR.
izredna pravna sredstva - revizija - revizijski razlog - materialno procesno vodstvo
V reviziji očitane kršitve predstavljajo kršitve določb o materialnem procesnem vodstvu, ki so lahko kršene le na prvi stopnji. Te kršitve so lahko bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Po določbi 395. člena ZPP takšne kršitve, čeprav so bile na prvi stopnji res storjene, niso revizijski razlog. Zato se revizijsko sodišče z njimi ni smelo ukvarjati. Te kršitve bi bile lahko predmet obravnavanja na revizijski stopnji le v primeru, če bi bila njihova kršitev uveljavljena v pritožbi. Tožeča stranka teh kršitev ZPP v pritožbi ni izrecno uveljavljala in navajala in tako ni mogoče šteti, da sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ni izčrpalo. Novih dejstev, navedenih v vlogi (dopolnitvi pritožbe), vloženi po preteku pritožbenega roka, drugostopno sodišče ne sme upoštevati.
Ker so hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti naštete v 58. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci v 5. točki 40. člena le še natančneje določa, katere kršitve so tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih zasebni delodajalec lahko odpove delavcu delovno razmerje. V primeru odpovedi delovnega razmerja gre za poseben disciplinski ukrep, ki je predviden samo v razmerju med delavcem in zasebnim delodajalcem in ki v drugih delovnih razmerjih ni možen, kljub temu, da je po vsebini in posledicah podoben disciplinskemu ukrepu prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa zakon. Zato za ta postopek lahko veljajo pravila disciplinskega postopka, ki jih KPDZD določa v 41. členu. Po mnenju revizijskega sodišča je pri odpovedih delovnega razmerja, ki je sklenjeno z zasebnim delodajalcem, treba upoštevati določbe zakona in KPZDZ, določb drugih kolektivnih pogodb ni mogoče upoštevati. To velja tudi za 19. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ker je določba 41. člena KPDZD poseben predpis, ki je bil sprejet pozneje kot SKPG, nanaša pa se na posebno skupino delavcev, ki so v delovnem razmerju pri zasebnih delodajalcih. Samo smiselno se uporabljajo določbe 62. in 63. člena ZTPDR in to predvsem v smeri osnovne zaščite delavčevih pravic, to je pravice do zagovora in pravice do pritožbe. Vse to pa mu kljub posebni ureditvi zagotavlja tudi postopek, voden po določbah KPDZD.
izredna pravna sredstva - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Sodišče prve stopnje obnove postopka ni dovolilo, ker je bila listina, ki naj bi bila nov dokaz, priložena v spis že v času odločanja na prvi stopnji. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče vzdržalo odločbo sodišča prve stopnje v veljavi. Revizijsko sodišče je revizijo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno, ker listina ni bila nov dokaz, odločitvi obeh nižjih sodišč pa temeljita na nekaterih drugih tehtnih dokazih, zato listina tudi če bi predstavljala nov dokaz, ne bi vplivala na izid postopka.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, ker do 18.10.1991 ni niti vložil zahtevka, niti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine, sta nižji sodišči ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja
Čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da razporeditev tožnice na drugo delovno mesto ni bila v skladu z zakonom, bi se ta po končanem bolniškem staležu kljub temu morala javiti na delo. To seveda še ne pomeni, da bi morala tudi dejansko opravljati dodeljena dela, če je sodila, da delo ni primerno njeni izobrazbi in (zaradi zdravja)
delovni možnosti. Vsekakor bi opravljanje tistih del, za katere bi menila, da ji ne ustrezajo, lahko odklonila, in v predpisanem postopku uveljavljala svoje pravice, vendar kljub temu ne bi smela samovoljno izostati z dela. Določbe uporabljenega 100. člena ZDR se namreč ne vežejo na izostanek z delovnega mesta, ampak na izostanek z dela, za kar je v njenem primeru tudi šlo. Ker tožnica kljub sicer ugotovljenim nepravilnostim pri razporeditvi na dela in naloge, ni imela upravičenega razloga za izostanek z dela, to pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja, kot ga predvideva 6. točka 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, kar sta pravilno zaključili že obe nižji sodišči.
delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje potreb po delavcih - kriteriji razreševanja presežnih delavcev
Program razreševanja presežnih delavcev ni v celoti nezakonit, če so v njem navedeni kriteriji o razreševanju presežnih delavcev drugačni od tistih določenih v splošnem aktu. V takem primeru se pač uporabi splošni akt.
Odlok o izplačevanju akontacije vojaške pokojnine člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Bivša Republika Slovenija kot federalna enota ni imela nobenih obveznosti do vojaške skupnosti socialnega zavarovanja, zato vse pravice, ki jih sedaj zagotavlja vojaškim zavarovancev, Republika Slovenija zagotavlja prostovoljno in pod pogoji, ki jih je z odlokom določila.
Navedena ureditev je namreč posledica spremenjenega državno pravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila izplačevanje vojaških pokojnin kot del nasledstva pravic in obveznosti nekdanje SFRJ. Z razpadom SFRJ so obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev do zavarovanih oseb, premoženje in arhivi, s katerimi je upravljal izvajalec tega zavarovanja, postale predmet sukcesije držav. Do sklenitve sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ Republika Slovenija samostojno odloča o prevzemu obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb, ki so njeni državljani ali imajo stalno prebivališče na njenem ozemlju.
prenehanje potreb po delavcih - sodba - vmesna sodba
Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da mora toženec povrniti tožnici tudi razliko nadomestila osebnega dohodka in osebni dohodek, ki bi ga prejemala, ni pa določilo zneska. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje vzdržalo v veljavi odločbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je revizijo toženca zavrnilo kot neutemeljeno, ker je odločitev izvršljiva, glede na to, da so znani podatki o višini osebnega dohodka. Če bi izvršilno sodišče menilo, da odločba ni izvršljiva, bi jo bilo treba vrednotiti kot vmesno odločbo.