povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - skaženost - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ima tožnik zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in nepravilno zaraščenega zloma golenice za 25% trajno zmanjšane splošne življenjske sposobnosti. Te se izkazujejo v nesposobnosti za tek in hitro hojo, v hitri utrudljivosti pri hoji po neravnem terenu in v nezmožnosti daljše stoje in hoje. Revizija pravilno poudarja, da sodišče druge stopnje navedenih omejitev ni pravilno vrednotilo z ozirom na konkretne okoliščine na strani oškodovanca oziroma tožnika, ki se nanašajo na njegovo delovno zmožnost. Opisane omejitve predstavljajo hudo oviro za opravljanje tožnikovega dela oziroma poklica, ki ga je opravljal do škodnega dogodka. Tožnik je namreč gradbeni delavec, ki za opravljanje svojega dela potrebuje ne samo polno telesno sposobnost, temveč tudi telesno spretnost. Okrnitev delovne zmožnosti je huda omejitev in predvsem zaradi nje tožnik zelo duševno trpi, kar je zaslišan kot stranka tudi sam poudaril.
ugovor tretjega - tožba na nedopustnost izvršbe - vpis pravic v javno knjigo - zemljiškoknjižni lastnik - vpis lastninske pravice, če dolžnik ni vpisan kot lastnik
Tretji lahko z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe, uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (56. člen Zakona o izvršilnem postopku). Tožnica bi zato lahko preprečila vpis lastninske pravice toženke na navedenih nepremičninah v zemljiško knjigo le, če bi bila tudi sama zemljiškoknjižna (so)lastnica, kar pa ni.
ZOR člen 173, 177, 177/1, 177/2, 177/3, 200, 201, 201/1.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - oprostitev odgovornosti - prispevek oškodovanca - konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti - avtobus in kolesarka - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - osebe, ki imajo v primeru smrti pravico do denarne odškodnine
Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje voznika nevarne stvari, pri tem pa seveda upoštevati njegovo strožjo objektivno odgovornost. Po opisanih merilih sta se nižji sodišči tudi ravnali, vendar pri tem premalo upoštevali prav strožjo naravo objektivne odgovornosti. Tako je potrebno imeti pred očmi, da je motorno vozilo že samo ob sebi nevarna stvar, ko pa gre še za avtobus z njegovo veliko maso, manjšimi možnostmi manevriranja (umikanja, zaviranja), in konkretno za hitrost, ki je za 22 odstotkov presegala dovoljeno hitrost, kar vse pomeni še večjo stopnjo nevarnosti od "povprečnih" vozil, je nujno, da to vpliva na večji delež odgovornosti imetnika nevarne stvari, katerega voznik je vozil premalo pozorno, da bi lahko zaznal kolesarko, slednja pa je s stranske ceste, ne da bi upoštevala prometni znak stop, kar zapeljala na glavno cesto. Ob tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev je sicer višja na kolesarkini strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti se pokaže kot pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 40 za mater tožnikov in 60 za imetnika nevarne stvari.
Nižjima sodiščema ni mogoče utemeljeno očitati napačne pravne presoje pri opredelitvi višine odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu za izid zdravljenja. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza, pri čemer v obravnavanem primeru ni mogoče zanemariti že opisane vezanosti na obseg tožbenega zahtevka.
prekop in prenos posmrtnih ostankov - pogoj za odločanje po prostem preudarku
Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Ker najemnica groba ni dala soglasja za prekop pokojne, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena zakona za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici), zato tudi ni pomemben razlog, zakaj mati ni mogla poskrbeti za pokop umrle. Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 4. člena ZUP.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Podlaga za ugotovitev, da bi prosilčev sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za pravni red zaradi storjenih kaznivih dejanj, so lahko le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - zapadlost zahteve za odkup - podstanovalska razmerja
Po določbah SZ so morali lastniki stanovanj prodati stanovanje le imetnikom stanovanjske pravice in še to le tistim, ki so na dan uveljavitve SZ to pravico še imeli (1. odstavek 117. člena SZ). Na dan uveljavitve SZ tožnika nista bila imetnika stanovanjske pravice (tudi sama v reviziji zatrjujeta da sta bila na dan uveljavitve SZ le podstanovalca), zato tudi pravice do odkupa spornega stanovanja nista mogla pridobiti. Pravno stališče sodišča druge stopnje, da se je moral rok iz 3. in 4. odstavka 50.člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih izteči vsaj ob uveljavitvi SZ, je pravilno, saj za pravno stališče prvostopnega sodišča, da se je ta rok lahko iztekel tudi kasneje ( v obravnavanem primeru npr. šele takrat, ko sta tožnika vložila obravnavano tožbo ), v določbah SZ, ki pridobitve stanovanjske pravice ( kot tudi stanovanjske pravice nasploh ) na podlagi nezakonite vselitve v stanovanje več ne pozna, ni nobene pravne podlage.
razmerja med starši in otroci - pravica do osebnih stikov - izvršba
V postopku izvrševanja odločbe o določitvi osebnih stikov starša z mladoletnim otrokom lahko stranka uspešno izpodbija akt o izvršbi le z ugovorom, da izvršljivost odločbe še ni nastopila oz. da je bila obveznost, ki je predmet postopka, izpolnjena.
Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes ; kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tudi za vložitev ugotovitvene tožbe, s katero se zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (1. odstavek 187.člena ZPP), je potrebno izkazati pravno korist, kar je v 2. odstavku 187. člena ZPP izrecno določeno. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravni položaj tožečih strank ne bi spremenil, pravna korist tožečih strank za vložitev ugotovitvene tožbe ni izkazana.
Zaradi molka tožene stranke je dopusten upravni spor ob pogojih iz 26. člena ZUS, ta pasivnost upravnega organa pa ne pomeni dejanja, s katerim bi se posegalo v tožničino ustavno pravico v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave RS.
ZUS (1977) člen 30, 30/1-4.ZUP člen 222, 222/2, 230, 233, 259.
postopek s tožbo - dopustnost spora
Upravni spor se sme sprožiti zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku. Ker je tožnik vložil tožbo, ker je bil v aktu organa prve stopnje napačen pouk o pravnem sredstvu v nasprotju z 259. členom ZUP, je sodišče tožbo zavrglo, tožniku pa začne teči 15-dnevni rok za pritožbo prvega dne po vročitvi sklepa o zavrženju tožbe.
ukrep urbanističnega inšpektorja - odstranitev objekta, zgrajenega brez lokacijskega dovoljenja
Ukrep odstranitve objekta po 73. čl. ZUN se lahko izreče investitorju ali lastniku objekta, če tega ni mogoče odkriti, pa lastniku oz. uporabniku zemljišča, na katerem objekt stoji.
Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč v postopkih pred drugostopnim in prvostopnim sodiščem niso bile ugotovljene vse odločilne okoliščine spora, ki so pogojevale pravilno uporabo materialnega prava to je v tem primeru določb 5. in 42. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR). Po teh določilih so motnje kot so ropot, prah in podobno, če izvirajo iz nepremičnine ali iz dejanj pri uporabi nepremičnine, in če ne otežkočajo uporabe sosedove nepremičnine čez krajevno običajno mero ali ne povzročajo znatne škode, dovoljene. Direktne misije (drugi odstavek 5. člena ZTLR) pa so dovoljene samo, če zanje obstaja poseben pravni naslov. Iz navedenega izhaja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali če poseg povzroča znatnejšo škodo.
Na podlagi 211. čl. ZZZDR lahko postavi pristojni organ skrbnika za poseben primer ne le osebi, katere prebivališče ni znano ali neznanemu lastniku premoženja, če je potrebno, da kdo za to premoženje skrbi, marveč tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, v konkretnem primeru osebi, stari 90 let, zaradi varstva njegovih pravic in koristi za potrebe uresničevanja pravic iz ZDen, četudi mu opravilna sposobnost ni bila odvzeta.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - vojaško stanovanje - stanovanje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka - enakovredno stanovanje
Kar zadeva materialnopravno plat spora je poudariti, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajali iz stališča, da Poveljstvo garnizije, stanovanjski organ L. po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA, da je zato toženkina vselitev na podlagi odločbe vojaškega poveljstva z dne 16.8.1991 nezakonita ter dalje, da toženka zaradi sporne nezakonite dodelitve drugega stanovanja in vselitve vanj, ni mogla izgubiti stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. Ob takem stanju sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, da je toženka dolžna izprazniti sporno stanovanje ob hkratni obveznosti tožnice, da ji izroči prejšnje stanovanje ali drugo enakovredno stanovanje. Okolnost, da se toženkino prejšnje stanovanje nahaja v hiši, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, na drugačno odločitev, kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje, ne more vplivati. Toženki gre namreč pravica le do vselitve v njeno prejšnje stanovanje, pri čemer (lastninski) status tega stanovanja ni pomemben. Ne glede na to, da je varstvo bivših imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih urejeno (v 125. členu stanovanjskega zakona, naprej SZ), so toženkini v reviziji izraženi pomisleki neutemeljeni, ker je njena izselitev iz spornega stanovanja pogojena s tem, da ji tožnica da na razpolago prejšnje njeno stanovanje ali pa temu drugo enakovredno stanovanje. Kakšno mora biti drugo stanovanje, da odgovarja pravnemu standardu enakovredno, pa je prav tako predpisano v že citiranem 125. členu SZ. Revizijsko sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da toženkina revizija ni utemeljena niti v smeri očitane zmotne uporabe materialnega prava.
Verodostojen dokaz po ZUP je lahko samo izvirnik ali overjena listina, fotokopija listine je sicer lahko dokaz, vendar mora upravni organ pri njegovi presoji upoštevati pravila postopka.
Revizijsko sodišče je smelo preizkusiti zgolj materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč pri tem dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjema sodiščema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženkin pes - ovčar popadljiv in neprivezan, da je že pred tem napadal druge ljudi, da je bil v zadnjem času jezljiv in agresiven do otrok, da je mladoletno tožnico kot petletnega otroka napadel le 10 m proč od toženkine hiše in da tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo možno opredeliti za draženje ali izpodbodenje psa. Take ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes mladoletni tožnici. Podlago za njeno odgovornost predstavlja pravilo paragrafa 1320 občega državljanskega zakonika (naprej ODZ), ker to zadevno področje odškodninskega prava še ni normirano v zakonu o obligacijskih razmerjih ali v kakšnem drugem pozitivnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem pravnem pravilu je določeno, da je v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To pa se odraža v tem, da rejec s potrebnimi ukrepi prepreči, da bi njegova žival koga poškodovala. V sklop preprečevanja pa sodi tudi predvidevanje, da lahko na dvorišče privatne hiše pridejo ljudje brez posebnega povabila. Glede na navedeno pravno podlago je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes tožnici.
Pri odločanju o spremembi osebnega imena (priimka) mladoletne osebe, katere starši živijo ločeno, mora imeti odločilen vpliv otrokova korist, izražena s čustveno povezavo med otrokom in staršem, ki z otrokom vzdržuje neposredne osebne stike.
Določbe 1. odst. 324. čl. CZ, ki je podlaga za izdajo odločbe carinarnice o oprostitvi obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino in o vrnitvi varščine, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, ni mogoče uporabiti v carinskem postopku za ocarinjenje začasno uvoženega avtomobila, ki je bil ukraden, saj gre v primeru kraje za drugačno pravno in dejansko situacijo, kot pri uničenju ali poškodovanju začasno uvoženega blaga.
Po 2. odst. 33. čl. ZDen služnost, izbrisana s podržavljenjem, oživi, v povezavi s 1. odst. 33. čl. ZDen le ob vrnitvi podržavljene stvari, na kateri je pred podržavljenjem obstajala služnost, zato za uvedbo postopka o zahtevi za vrnitev (vzpostavitev) prejšnje služnosti, ne da bi se vračala gospodujoča stvar, ni podlage v ZDen.