kazenska evidenca - izbris iz kazenske evidence - denarna kazen - plačilo denarne kazni - zastaranje - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - preuranjena tožba
Izvršljivost kazni (v primeru denarne kazni) nastopi takrat, ko poteče rok za prostovoljno plačilo denarne kazni, kot je bil določen s (pravnomočno) sodbo. Nasprotno pa je kazen (v primeru denarne kazni) mogoče šteti za izvršeno šele tedaj, ko je ta plačana (smiselno enako npr. velja tudi v primeru zaporne kazni - ta se šteje za izvršeno šele tedaj, ko je bila kazen prestana, ne pa, kot zmotno meni tožnik, s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila obsojencu ta izrečena).
prestajanje zaporne kazni - vloga za prekinitev prestajanja kazni - zavrnitev vloge - razlogi za prekinitev - zdravstveni razlog
Glede na jasno določbo zakona, da lahko na prošnjo obsojenca direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1), odločitev toženke po ugotovitvi, da tožniku lahko zagotovi potrebno zdravstveno oskrbo, po presoji sodišča zakonita.
ZIKS-1 člen 8, 8/1, 8/3, 81, 81/2. ZUP člen 9, 9/3.
izvrševanje kazni zapora - premestitev obsojenca - premestitev v prostore s strožjim režimom - prestajanje kazni v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku - zloraba svobodnejšega režima - skrajšani postopek ali posebni ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Ob ustavnoskladni razlagi tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.
Po presoji sodišča tožniku ne gre zaupati do te mere, da bi mu toženka podelila pogojni odpust, ob pričakovanju, da na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Čim je temu tako, pa pogojnega odpusta ni mogoče odobriti.
Izpodbijani Popravni sklep z dne 3. 3. 2023 po svoji pravni naravi ni popravni sklep, temveč je vsebinska odločitev o zadevi. Ker je bila ta odločitev sprejeta na podlagi 223. člena ZUP, je bila sprejeta s kršitvijo procesnih pravil.
V obrazložitvi upravnega akta morajo biti okoliščine, ključne za odločitev organa, konkretizirane tako, da lahko nasprotna stranka odločitev, ki je bila sprejeta, preveri oziroma se do navedb opredeli.
pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - upravni spor - pravni interes
Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora.
Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil premeščen v drug zavod.
ZUS-1 člen 40, 40/3. KZ-1 člen 88. ZUP člen 214, 214/5.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - spor polne jurisdikcije - obrazloženost odločbe
Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1.
Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne vsebuje vseh elementov, da bi se odločitev glede datuma pogojnega odpusta dalo preizkusiti. V obrazložitvi odločbe je navedeno zgolj to, da je treba tožnika še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda, to pa po presoji sodišča ne zadostuje vsem kriterijem iz petega odstavka 214. člena ZUP in zaradi tega odločbe glede uporabe prostega preudarka ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je zavod izrecno predlagal, da se tožnika lahko odpusti z dnem 31. 3. 2023, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni navedeno, zakaj tožena stranka ni sledila predlogu zavoda.
Glede na naravo upravne stvari je odločanje o prošnji za pogojni odpust presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije samo odločiti o tem, da se obsojenca pogojno odpusti, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajajo okoliščine iz 88. člena KZ-1, na podlagi katerih je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za pogojni odpust. Po mnenju sodišča je toženka pravilno uporabila prosti preudarek in zakonsko določenih mej prostega preudarka ni prekoračila ter ga tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).
Tožnik v obravnavanem primeru nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj je čas trajanja razloga po 27. člena ZZUOOP v zvezi z 82. členom ZIKS-1, za katerega odločitev je bila sprejeta zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 t.j od 1. 1. 2021. do 1. 2. 2021 v času odločitve sodišča že prenehal. Obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora, je namreč preteklo 1. 2. 2021 in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči.
izvrševanje kazenskih sankcij - procesne predpostavke - ne bis in idem - zavrženje pritožbe
Zaradi spoštovanja načela pravne varnosti o isti stvari ni mogoče odločiti dvakrat (ne bis in idem). Pritožbeni organ je o tožnikovi pritožbi že vsebinsko odločil (in jo zavrnil kot neutemeljeno), zato je bilo potrebno iz navedenega razloga predmetno pritožbo, ki jo je tožnik vložil preko svojega pooblaščenca, zavreči.
pogojni odpust - zavrnitev prošnje za pogojni odpust - odločanje po prostem preudarku - obrazložitev odločbe - ugoditev tožbi
Odločitev komisije za pogojni odpust je v nasprotju z mnenjem zavoda in v delih nepojasnjena in je očitno nerazumna, zato sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek.
V zvezi s prvo izpodbijano odločbo je ugotoviti, da je bilo pritožbi tožnika ugodeno s strani organa druge stopnje, ki je ugodil pritožbi obsojenca in odločbo odpravil ter vrnil v ponovni postopek. Ker je tožnik s pritožbo uspel, nima interesa za upravni spor in je glede tega potrebno iz teh razlogov tožbo zavreči.
Glede druge odločbe je ugotoviti, da je tožena stranka z njo odločila, da se tožnika namesti v poseben strožji režim prestajanja kazni zapora, tožnik pa je vložil izpodbojno tožbo. Ker tožnik več ni na prestajanju zaporne kazni, kjer bi bil v posebej strožjem režimu, to po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati.
Sodišče je ugotovilo, da tožnik v času odločanja o njegovi tožbi ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, v zvezi s čemer je s tožbo zahteval pravno varstvo. To po presoji sodišča pomeni, da si svojega pravnega položaja z odpravo izpodbijane odločbe ne bi mogel več izboljšati. Sodišče je tako ugotovilo, da tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo zavrglo.
Tožena stranka je odločitev, da se tožnik pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora, sprejela ob uporabi prostega preudarka, kar pomeni, da mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena ZUP navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločila, in kako je uporabila obseg in namen prostega preudarka.
Odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti prezkusa uporabe kriterijev iz petega odstavka 88. člena KZ-1.
KZ-1 člen 88, 88/5. ZUP člen 144, 146, 146/4. ZIKS-1 člen 8, 8/3.
pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - zavrnitev prošnje za pogojni odpust - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave stranke - ugoditev tožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
O pogojnem odpustu odloča posebna Komisija v skrajšanem postopku. Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni hkratno izvedbo ugotovitvenega in dokaznega postopka ter odločanja in predstavlja izjemo, ki ne sme biti izvedena v škodo garancij poštenega (upravnega) postopka in njegovih temeljnih načel. Ker se tudi v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotavljajo in preverjajo dejstva, sodišče pojasnjuje, da gre za dejstva, ki so med strankama postopka (skladnost navedb stranke in ugotovitve organa) nesporna ali pa je zaradi narave stvari potrebna takojšnja odločitev na podlagi verjetno izkazanega dejanskega stanja in brez sodelovanja stranke.
Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tako bi morala Komisija tožnika kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.
Iz izpodbijanega akta izhaja, da se je tožniku kazen zapora iztekla 4. 6. 2021. To pomeni, da mu je med sodnim postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Glede odškodninskega zahtevka lahko sodišče odloči le, če samo odloči tudi o stvari sami, tj. o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Ker je sodišče tožbo zavrglo (in ni vsebinsko odločalo o glavnem tožbenem zahtevku) in ker tožnik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu, v zvezi z odškodninskim zahtevkom niso podane procesne predpostavke, da bi sodišče o njem lahko odločalo.
KZ-1 člen 88, 88/5. ZIKS-1 člen 105. ZUP člen 214, 214/5.
pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje po prostem preudarku - obrazloženost odločbe - ugoditev tožbi
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, je pa sporno, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti preizkusa uporabe kriterijev za presojo, ali naj se obsojenca pogojno odpusti na konkretnih okoliščinah zadeve.