ZZZDR člen 129, 129a. ZUJPS člen 12, 13, 22, 23. URS člen 2, 54.
dopuščena revizija - preživnina - višina preživnine - socialni prejemki - otroški dodatek - socialna pomoč - državna štipendija - zmožnosti preživninskega zavezanca - res iudicata - ponovno sojenje o isti stvari
Osrednja dilema tega revizijskega postopka glede na dopuščeno vprašanje je, ali je sredstva socialne države, ki jih torej rezidenčni starš in otrok prejemata iz javnih sredstev, mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša in otrokovih lastnih dohodkov, ali pa je treba to dejstvo obravnavati (in upoštevati) na kak drug način.
V skrajnem položaju (ko rezidenčni starš in otrok nimata sploh nikakršnih lastnih sredstev) bo tak, drugačen pristop sodišču namreč narekoval, naj presodi, kolikšno preživninsko breme je preživninski zavezanec (v mejah ugotovljenih potreb otroka) zmožen nositi.
Sodišče torej tu ne bo razporejalo preživninskega bremena med oba starša, ker (v tem primeru rezidenčni starš) sploh ni sposoben nositi nikakršnega preživninskega bremena, marveč ga bo namesto njega nosila kvečjemu država. Nosila pa ga bo v skladu z načelom socialne države (2. člen Ustave) in v povezavi s prvenstveno obveznostjo starša, da vzdržuje svojega otroka (54. člen Ustave), šele tedaj, če niti preživninski prispevek drugega starša ne bo zadoščal za minimalno zadostitev otrokovih potreb.
pripor - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - začasni ekstradicijski pripor - razlog begosumnosti - neogibnost in sorazmernost pripora - pravica do uporabe svojega jezika - rok za odločitev o pritožbi
V obravnavanem primeru sta sodišči poleg dejstva, da je obdolženec tujec, upoštevali, da obdolženec ni vezan na Republiko Slovenijo, saj v Sloveniji nima (stalnega ali začasnega) prebivališča, zaposlitve, poslovnih odnosov ali sorodnikov. Tako ga na ozemlje naše države ne veže nobena navezna okoliščina, še posebej ne takšne narave, da bi zagotavljala njegovo navzočnost v ekstradicijskem postopku. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi z višino zagrožene kazni, saj se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika Rusije, za katerega je predpisana kazen sedem let zapora. Sodišči sta na podlagi razpisane mednarodne tiralice zaključili, da je bil obdolženec do sedaj ruskim organom pregona nedosegljiv, obdolženec pa poseduje več potnih listov, kar mu omogoča nadaljnje nemoteno gibanje. Sodišči sta obrazložili, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost lahko zapustil Slovenijo in odšel v katero koli drugo državo, saj je v svojem zagovoru povedal, da se je pred prijetjem gibal na področju Italije, Turčije, Hrvaške in Izraela.
Uveljavljana kršitev pravice do uporabe svojega jezika ni podana. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (list. št. 12 spisa) izhaja, da je bila obdolžencu zagotovljena pravica do uporabe svojega, in sicer azerbajdžanskega jezika, saj je na zaslišanju dne 13. 11. 2016 prevajal po sodniku zapriseženi tolmač za azerbajdžanski (in ne ruski) jezik.
Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev obdolženčevih pravic in navaja, da je zunajobravnavni senat o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora z dne 15. 11. 2016 odločal šele dne 23. 11. 2016. Skladno s šestim odstavkom 202. člena ZKP mora zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločiti v oseminštiridesetih urah. ZKP ne določa, kdaj začne teči ta rok, po stališču sodne prakse pa se ta rok računa od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili pritožbi v obravnavani zadevi v odločanje zunajobravnavnemu senatu predloženi dne 23. 11. 2016; zunajobravnavni senat je o pritožbah odločil še isti dan, zato uveljavljana kršitev ni podana.
Revizija se dopusti glede vprašanja pravilne odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).
Revizija se dopusti glede naslednjih dveh pravnih vprašanj:
- ali je v konkretnem primeru ob pravilni uporabi materialnega prava glede višine odškodnine potrebno upoštevati določbe 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) o omejitvi odškodnine in določbe 13. člena o rokih plačila;
- presoje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v luči določbe 11. člena ZPŠOIRSP.
Upoštevajoč dejansko podlago je bilo stanje prve tožnice po poškodbi v prometni nesreči brez trajnih posledic, ki bi pogojevale ugotovitev invalidnosti. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.
Vrhovno sodišče je v letu 2014 krajevno pristojnost na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP z Okrajnega sodišča v Ljubljani preneslo na Okrajno sodišče v Koper, vendar to ne pomeni, da tako delegirane krajevne pristojnosti ni bilo več mogoče zakonito prenesti na drugo sodišče.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, kjer pogodba drugih elementov za kompenzacijo (to je določenih predmetov in cen) ne vsebuje, dopustno postaviti denarni tožbeni zahtevek.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Če bi v zadevi odločalo mariborsko višje sodišče kot krajevno in stvarno pristojno sodišče oziroma sodniki tega sodišča, ki imajo pogoste stike s toženko, bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.
kršitev kazenskega zakona – neupravičena proizvodnja in promet z mamili - opis dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – subjektivni znaki kaznivega dejanja – namen storilca – hramba z namenom prodaje
Ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“, itd.), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen prodaje), kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - deljiva terjatev - subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov na aktivni strani - zavrženje revizije
Po ustaljeni sodni praksi velja, da imamo pri subjektivni kumulaciji na aktivni strani toliko pravnih razmerji, kolikor je subjektov na upniški strani. Seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov, ki so sporni, iz petega odstavka 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Ker še sporna denarna terjatev tožnikov v znesku 43.573,89 EUR ni bila opredeljena kot solidarna, gre za deljivo terjatev.
Ugotovljeno dejansko stanje narekuje presojo, daje v skladu s 470. in 471. členom OZ prišlo do razveze pogodbe. To ima za posledico, da toženca ne moreta uveljavljati drugih jamčevalnih zahtevkov - torej zahtevkov za pravilno izpolnitev ali zahtevka za znižanje kupnine.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - hišni pripor - sklep o podaljšanju hišnega pripora
Zakonodajalec je možnost vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom omejil le na primere pravnomočnih odločb o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kot tistega omejevalnega ukrepa, ki predstavlja najinvazivnejši poseg države v osebno svobodo in integriteto posameznika še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom.
Kes se pravnomočnost nanaša na izrek odločbe, se vezanost na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju nanaša lahko le na izrek odločbe. Brez odločbe in brez izreka, ki bi odločil o toženkini pravici do sporne nepremičnine, pa tudi vezanosti ne more biti.
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/1, 148/2, 164, 164/2, 245, 371, 371/1-8. URS člen 35, 36.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - pregled vozila - preiskava vozila - ogled - pravica do zasebnosti - nedotakljivost stanovanja
Prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi lahko utemeljeno pričakovali zasebnost, stopnja pričakovane zasebnosti je v vozilu nižja kot na primer v stanovanju ali drugem prostoru, saj je vozilo prvenstveno namenjeno prevažanju, ne pa bivanju ali shranjevanju stvari. Pregled prevoznega sredstva kot preiskovalno opravilo ni identičen s preiskovalnim dejanjem preiskave stanovanja in drugih prostorov (hišna preiskava) in je razliko med njima iskati v stopnji pregledovanja oziroma preiskovanja; pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP obsega pregled vseh prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je njihovo pregledovanje potrebno uporabiti tehnična sredstva ali metode. Pregled obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta, izključuje odpiranje in preiskovanje notranjih zaprtih delov vozila.
S pregledom, pri katerem, ko sta bili ugotovljeni sveži odrgnini barve, ni bila prekršena obsojenčeva pravica do zasebnosti in za tak vizualni pregled vozila policija ni potrebovala odredbe sodišča, zato pri z zunanjosti vozila odvzetih vzorcev barve ne gre za nezakonit dokaz. Ni utemeljeno navajanje vložnika, da bi policija morala o pregledu vozila obvestiti obsojenca in zagotoviti njegovo navzočnost; to bi bilo potrebno, če bi policija opravila preiskavo vozila (pregled zaprtih prostorov vozila).
Ker se v konkretni zadevi izpodbijana pravnomočna sodba ne opira na dokaz (analiza bioloških sledi, za katerega zahteva trdi, da je nedovoljen) bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS0018750
OZ člen 9. SPZ člen 66, 66/1. ZPP člen 215.
uporaba solastne stvari - opustitev izvrševanja lastninske pravice - privolitev - nasilje - uporabnina - neupravičena pridobitev - verzija - zastaranje - pravica do sodnega varstva - dokazni standardi
Solastnik stanovanja, ki mora trpeti nasilje (torej trpeti poseg v svoje dostojanstvo ter v duševno in telesno nedotakljivost), solastne stvari v takšnih okoliščinah ne more uživati v skladu z njenim bistvom in s tem v skladu z namenom solastninske pravice. Če torej prav iz teh razlogov izvrševanje solastninske pravice opusti, je neupravičeno prikrajšan. Če ob tem hkrati zahteva še razdružitev solastninske skupnosti (ali pa tudi ne, a je hkrati enako pasiven tudi drugi solastnik, ki pa v nepremičnini biva) ter ves čas (z zahtevkom za plačilo uporabnine) izraža jasno voljo, da na takšno solastninsko neravnotežje niti vrednostno ne pristaja, so izpolnjeni vsi pogoji za verzijski zahtevek.
Po prepričanju Vrhovnega sodišča bi bilo v nasprotju z bistvom pravil o zastaranju, če bi sodišče ugovoru zastaranja ugodilo. Zahtevek je bil ves čas postavljen, napovedano je bilo tudi njegovo morebitno naknadno zvišanje in slednje je bilo spričo dinamike pravde nato tudi udejanjeno.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnost iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - sodnik pristojnega sodišča kot izvenzakonski partner stranke v postopku
Okoliščina, da je toženec zunajzakonski partner sodnice sodišča, ki je pristojno za odločanje v pritožbenem postopku, bi lahko povzročila dvom v korektnost postopka, še posebej glede na okoliščino, da gre za spor o plačilu terjatve, ki se nanaša na ureditvena dela na nepremičnini, katere solastnica je tudi sama.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - načelo proste presoje dokazov - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni sodni praksi v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je določba 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) glede na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu lex specialis.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v drugem postopku
Trditve o pristranskosti posamezne sodnice lahko pomenijo razlog za njeno izločitev, ne pa per se tudi razloga za prenos krajevne pristojnosti, četudi v povezavi z okoliščino, da gre za majhen oddelek pristojnega višjega sodišča. Sodniki namreč odločajo na podlagi Ustave in zakonov ter morajo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih. Predlagateljica ne navaja, da bi šlo za tesnejše prijateljske odnose, ki bi presegali običajno profesionalno kolegialnost. Tudi sicer pa sodnica, katere pristranskost je zatrjevana, ni stranka v postopku, v katerem je predlagana delegacija pristojnosti.