dovoljena revizija - denacionalizacija – podjetje – obseg podržavljenega premoženja – terjatve, ki niso zajete v zapisnikih, sestavljenih ob podržavljenju – breme dokazovanja – dokazni standard
Ko gre za denacionalizacijo podjetja, podržavljenega na podlagi ZNZGP, se obseg podržavljenega premoženja ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. S tem je določen tudi obseg denacionalizacije, saj je le podržavljeno premoženje predmet denacionalizacije po določbah ZDen. Breme dokazovanja, da je bil predmet podržavljenja še drugo premoženje, ki ni izkazano na naveden način, pa nosi vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.
ZLNDL člen 3. URS člen 23, 23/1, 33. ZUP člen 260, 260-4.
lastninska pravica na nepremičnini – pravnomočna odločba upravnega organa – denacionalizacija – pravica do sodnega varstva – pravnomočnost – pravica do izjave – predhodno vprašanje – vezanost na upravno odločbo – ustavna pritožba
Kadar priznane pravice in naložene obveznosti presegajo meje pravne sprejemljivosti, je potrebno oceniti, ali niso tiste vrednote, v katere nezakonito posega pravnomočna odločba, večje od teh, ki naj jih pravnomočna odločba varuje. Ustavno sodišče je takšno oceno podalo, zato je Vrhovno sodišče sledilo tej oceni in odločilo kot izhaja iz prvega odstavka izreka.
STEČAJNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS4001919
ZUP člen 260. ZPPSL člen 129, 130, 130/1, 130/2. ZDen člen 6, 25, 68.
pravni interes - obnova upravnega postopka - umik zahtevka - izpodbijanje v stečaju - enotni rok za vložitev tožbe - oblikovalni (izpodbojni) zahtevek - dajatveni (povračilni) zahtevek - oblikovalna in preventivna tožba - razmerje med stečajnim in denacionalizacijskim postopkom
Obnova upravnega postopka zoper procesni sklep o ustavitvi postopka ni dovoljena.
Po ZPPSL ni bilo nujno, da je bil hkrati z oblikovalnim (izpodbojnim) zahtevkom na razveljavitev učinkov izpodbitega pravnega dejanja proti stečajni masi postavljen tudi dajatveni (povračilni) zahtevek na vrnitev v stečajno maso vse pridobljene premoženjske koristi. Vendar pa povračilnega zahtevka, ki je nastal zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka, ni bilo dovoljeno uveljavljati po izteku roka. Povračilni zahtevek je namreč treba uveljavljati v roku za uveljavitev izpodbojnega zahtevka. Glede na to, da je stečajni postopek hiter, enotni rok šestih mesecev (za uveljavljanje zahtevkov) zadošča, da se stečajni upravitelj seznani s celotnim poslovanjem dolžnika in ukrene, kar je potrebno, za zaščito vseh upnikov, medtem ko bi daljši ali neenotni rok za uveljavljanje zahtevkov vplival na dolžino in stroške stečajnega postopka.
Možna bi bila (samo) oblikovalna tožba, če nasprotnica izpodbijanja na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja [konkretno pogodbe o prodaji lesa] še ne bi ničesar pridobila; preventivna pa, če bi izpodbojna tožba preprečevala, da bi nasprotnica izpodbijanja uveljavila svoj zahtevek proti stečajni masi (celo takrat, kadar bi glede njega obstajal izvršilni naslov).
Čeprav stečajni postopek s svojimi dokončnimi učinki ne sme preprečiti začetega denacionalizacijskega postopka, katerega namen je v osnovi vrnitev podržavljenega premoženja, pa se oškodovanje upnikov [kot ena od objektivnih predpostavk izpodbijanja] ugotavlja samo po določbah ZPPSL, s tem, da ima denacionalizacijska upravičenka v stečajnem postopku za realizacijo vrnitve podržavljenega premoženja na razpolago instrumente iz 68. člena ZDen.
DENACIONALIZACIJA – KMETIJSKA ZEMLJIŠČA – NEPRAVDNO PRAVO
VS0014994
ZPP člen 7, 212, 214, 286, 286b. ZNP člen 37. ZDen člen 44, 44/1. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.
denacionalizacijski postopek – nepravdni postopek – razpravno načelo – prekluzija - vrnitev nepremičnin v naravi – smiselna uporaba določb pravdnega postopka v nepravdnem postopku – razpravno načelo – trditveno breme – višina odškodnine – vrednost podržavljenega premoženja – izhodiščna vrednost kmetijskih zemljišč – tržna vrednost kmetijskih zemljišč – institut exceptio illegalis
Postopek na podlagi zahteve za denacionalizacijo je postopek, ki se ne začne po uradni dolžnosti in v katerem nastopajo udeleženci z nasprotujočimi interesi, med katerimi obstoji spor. Zato ta postopek ne sodi med tiste nepravdne postopke pri katerih je namen bistveno drugačen od pravde in je treba uporabiti 286.b člen ZPP. Na podlagi te določbe pa je treba šteti, da je predlagatelj očitka kršitve razpravnega načela in tega, da se ni imel možnosti opredeliti do dejstev, ki naj bi bila ugotovljena kot nesporna, uveljavljal prepozno.
Zakonitost Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, oziroma v njem določene izhodišče vrednosti, je odvisna od dejanske ugotovitve, da so tržne cene v času od njegove uveljavitve narasle prek meje iz drugega odstavka 5. člena in za koliko. Zgolj v tem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti izhodiščne vrednosti iz Odloka in bi jo bilo treba v okviru pravilne uporabe materialnega prava ter v skladu z institutom exceptio illegalis prilagoditi. Tega dejstva pa predlagatelj zgolj z navedbo, da je tolikšna porast cen splošno znana, ni uspel izkazati. Da se določeno dejstvo lahko na podlagi 214. člena ZPP šteje za splošno znano, mora biti znano širšemu krogu ljudi oziroma mora o njem obstajati splošen socialni konsenz. V tem smislu bi lahko standard splošno znanega doseglo zgolj dejstvo, da cene kmetijskih zemljišč od leta 1992 nihajo, ne pa sama višina njihove tržne cene. To pomeni, da tega dejstva (in z njim povezane ugotovitve ali, in za koliko odstotkov, je tržna cena presegla izhodiščno) niti pritožbeno niti revizijsko sodišče brez konkretne trditvene podlage in predloženih dokazov ni dolžno ugotavljati (7. in 212. člen ZPP).
denacionalizacija – dovoljenost revizije - trditveno in dokazno breme - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse – vrednotenje zemljišč
Če revident dovoljenost revizije uveljavlja zaradi odstopa od sodne prakse, mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.
ZDen člen 16, 16/3. SPZ člen 42, 65, 70, 72, 105, 270. ZVEtL člen 4. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/3, 65, 65/1.
denacionalizacija – dovoljena revizija - vračanje v naravi - etažna lastnina – ureditev medsebojnih razmerij med lastniki - neizvršljivost – konstitutivna narava denacionalizacijske odločbe
Če je del stavbe, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, konkretno določen in določljiv (kupljeno stanovanje), vrnitev solastniškega deleža na stavbi kot celoti posega v pravice lastnika tega posameznega dela.
Upravna odločba, s katero je odločeno, da se denacionalizacijskemu upravičencu vrne v last del stavbe, ni neizvršljiva zgolj zato, ker je ni mogoče neposredno zemljiškoknjižno realizirati. Odločba o denacionalizaciji po pravni naravi pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice, saj je konstitutivna odločba, ki neposredno ustvarja pravne učinke, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.
Ureditev medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki se izvede v zato predpisanih postopkih po SPZ in ZVEtL.
ZDen člen 2, 2/1, 19, 19/1-4, 51, 51/1. SPZ člen 105, 105/3. SZ-1 člen 3, 3/3.
dovoljena revizija - denacionalizacija – vračanje solastniškega deleža na posameznem delu stavbe – del nepremičnine, ki je v premoženju zavezanca - bistveno okrnjena prostorska kompleksnost in okrnjen namen izrabe prostora in nepremičnin – skupni deli
Glede na določbo prvega odstavka 51. člena ZDen je revidentka zavezanka za vrnitev podržavljenega solastniškega deleža do 28/40 na tistem delu hiše (poslovnem prostoru v kleti stavbe), ki je v njeni uporabi. Revidentka, ki je glede na navedeno določbo ZDen zavezanka za vrnitev podržavljenega solastniškega deleža, ki se nahaja v njenem premoženju, se ne more sklicevati na vračanje v preostalem delu podržavljene stavbe, glede katerega ni zavezanka.
Ni podan obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen zgolj zato, ker zavezanki v izključni lasti ostaja manjši del zatrjevane prostorske celote. Obstoj ovir iz navedene določbe ZDen tudi ne more predstavljati okoliščina, da je predmet denacionalizacije in s tem vračanja v naravi solastninski delež.
pritožba – začasna odredba – verjeten obstoj težko popravljive škode – trditveno in dokazno breme
Ne glede na to, da tožnica v svoji zahtevi ni točno opredelila, po kateri določbi ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe, sodišče pa je štelo, da jo je zahtevala po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je po obeh navedenih določbah ZUS-1 pogoj za morebitno izdajo začasne odredbe izkazanost verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki bi jo tožeča stranka utegnila utrpeti zaradi izvršitve izpodbijanega akta in bi jo bilo treba preprečiti z začasno odredbo.
Tožnica je težko popravljivo škodo želela dokazati v svojih navedbah v pritožbi, vendar pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se s pritožbenimi navedbami ne da nadomestiti pomanjkljivih navedb oziroma dokazov v zahtevi za izdajo začasne odredbe.
ZPVAS člen 1, 1/3-1, 1/3-2. ZSKZ člen 14, 14/1. ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
denacionalizacija – dovoljenost revizije – odstop od sodne prakse - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti – istovetnost premoženjskih in drugih pravic - solastnina – skupna lastnina
Ker se za premoženje po prvi (in ne drugi) alineji tretjega odstavka 1. člena ZPVAS štejejo premoženjske pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete s predpisi, med katere sodi tudi Zakon o agrarnih skupnostih, in sicer lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost in njene člane z navedbo lastninskih deležev članov po imenih, kot solastnina članov (nove) agrarne skupnosti, v obravnavanem primeru pa so bili deleži vpisani na člane skupnosti že konec 19. stoletja, v razlastitveni odločbi pa kot skupna lastnina z opredeljenimi deleži, se članom Agrarne skupnosti A. po presoji Vrhovnega sodišča ne vrača premoženje v drugi obliki, kot jim je bilo podržavljeno.
URS člen 8, 153, 153/2. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij člen 5, 6, 8, 10, 11, 12, 15. ZDen člen 51. ZZad člen 65, 65/2, 68. ZUP (1986) člen 144, 144/1, 146.
denacionalizacija - tuja pravna oseba - dovoljena revizija - meddržavna pogodba - vračanje oziroma razdružitev premoženja po ZZad - ureditev premoženjskopravnih razmerij med državama v pravnih osebah z družbenim kapitalom - določitev lastninskih deležev
Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij z ureditvijo določitve obsega kapitala in lastninskih deležev v pravnih osebah z družbenim kapitalom, opredeljenih v 8., 9. in 11. členu Pogodbe, predstavlja pravno podlago za razmejitev med slovenskim in hrvaškim družbenim kapitalom v teh pravnih osebah. Po presoji Vrhovnega sodišča je šele na ta način omogočeno tudi morebitno vračanje premoženja iz teh pravnih oseb po predpisih o denacionalizaciji. Šele razmejitev v pravni osebi, ustanovljeni na podlagi Pogodbe, omogoča vračanje, in sicer iz tistega dela kapitala, ki bo določen kot slovenski vložek. Vračanje po predpisih o denacionalizaciji je namreč mogoče le iz obsega slovenskega družbenega kapitala.
ZDen člen 26, 44, 44/1, 44/2, 44/3, 44/5. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 4, 5, 6, 6/1, 8, 11, 11/5.
denacionalizacija – vračanje podjetja – vračanje v različnih oblikah – neto aktiva – metode vrednotenja nepremičnin in ostalega premoženja – bistveno zmanjšana vrednost v naravi vrnjenega premoženja – protispisnost – dokazovanje z izvedencem
Ker vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja in ker je bil v obravnavani zadevi del podržavljenega podjetja že vrnjen z delnimi odločbami v obliki odškodnine in v naravi, je tožena stranka višino odškodnine, ki po določbah ZDen še pripada upravičencu, pravilno ugotovila tako, da je najprej izračunala vrednost neto aktive podržavljenega podjetja in nato od tega odštela vrednost že vrnjenega premoženja (odškodnine za denarna sredstva podjetja in druge premičnine ter vrednost nepremičnin, vrnjenih v naravi).
Ker gre v tej zadevi za vračanje podjetja, in sicer v kombinirani obliki, deloma v naravi in deloma v obliki odškodnine, je tožena stranka uveljavljano bistveno zmanjšano vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin pravilno upoštevala tako, da je vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin, ki jo je odštela od neto aktive (zato da je dobila višino odškodnine, do katere je upravičenec še upravičen), ugotovila po stanju, v kakršnem so bile v naravi vrnjene nepremičnine v času njihove vrnitve.
ZPP člen 339, 339/2-14, 371, 374, 374/2, 377, 384, 384/1, 384/3, 384/4. ZIKS člen 145a, 145c.
dovoljenost revizije – sklep o odmeri sodne takse – sklep o povrnitvi pravdnih stroškov – zavrženje revizije – ZIKS – zaplemba nepremičnin - nemožnost uporabe – odškodnina – nepremičnine vrnjene v naravi – čas od razveljavitve kazni zaplembe do vračila – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – protispisnost
Sklepa v zvezi z odmero sodne takse in povrnitvijo pravdnih stroškov nista niti sklepa, s katerima bi bila postopek pravnomočno končan, niti sklepa, ki bi obravnavala dovoljenost revizije. Tako je treba ugotoviti, da izpodbijana sklepa nista sklepa, zoper katera bi bila revizija dovoljena.
Po 145.c členu ZIKS se zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe zaplenjenih nepremičnin ne priznajo za čas od zaplembe do pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe, medtem ko iz 145.a člena ZIKS izhaja, da se navedeni zahtevki priznavajo le za nepremičnine, ki so bile upravičencem vrnjene v naravi.
Ker sta sodbi nižjih sodišč glede odločitve o povrnitvi odškodnine za nezmožnost uporabe treh nepremičnin, ki so bile pravnemu predniku tožnikov vrnjene v naravi, za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe (7. 12. 1991) do vračila nepremičnin (31. 5. 1996) obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče sodbi v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
denacionalizacija – dovoljenost revizije – trditveno in dokazno breme – pravica, izražena v denarni vrednosti – vračanje premoženja v naravi – odstop od sodne prakse – pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev - zavrženje revizije
Revident nosi trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije.
Ker pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revident, ki po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.
denacionalizacija – dovoljenost revizije – vrednostni kriterij – pravica, izražena v denarni vrednosti – vračanje premoženja v naravi – odstop od sodne prakse – neizpostavljeno vprašanje – primerjava pravnega in dejanskega stanja
Revident nosi trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije.
Ker pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revident, ki po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.
Revidentka ni predložila dokazov o tem, kaj so predstavljala v aktih o ustanovitvi zadevnih zadružnih podjetij navedena osnovna in obratna sredstva, katerih vrednost je bila v teh aktih sicer navedena, niti ne, ali so bila ta sredstva last zadružne zveze niti, ali je s strani Glavne zadružne zveze LRS (v nadaljevanju GZS) najete kredite odplačala GZS. Ker, kot izhaja iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, predloženi dokazi v obravnavani zadevi niso omogočali ugotovitve upravičenosti zahteve za vračilo zadružnega premoženja, je bila po presoji Vrhovnega sodišča zahteva za vračilo neizkazano vloženega zadružnega premoženja pravilno zavrnjena.
Kljub morebitnemu drugačnemu namenu pogodbenih strank izvenupravne poravnave, izplačilo odškodnine ne predstavlja „izvršitve denacionalizacije“, saj do le-te lahko pride le pod pogoji in na način, ki jih določa zakon.
denacionalizacija – odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe premoženja – višina odškodnine - davščine
Za presojo o višini zahtevka je odločilna korist, ki bi jo upravičenci mogli imeti od uporabe nepremičnine, in ne korist, ki jo je denacionalizacijski zavezanec dejansko imel od njene uporabe v času od uveljavitve ZDen.
Obveznost plačila davščin je stvar razmerja med tožniki in državo in ne vpliva na odločitev o višini zahtevka.
Ker zakon določa, kdo je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev denacionalizacijski upravičenec, vprašanje o možnosti razpolaganja z denacionalizacijskim zahtevkom med postopkom za denacionalizacijo, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, v kateri revident izpodbija prav odločitev o denacionalizacijskem upravičencu. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljena revizija - zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče – pogoji komunalne opremljenosti – izplačanost odškodnine – neopravljena glavna obravnava
V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da parc. 18 (podržavljene na podlagi ZNNZ ter odvzete iz posesti leta 1970 oziroma 1972), ne izpolnjuje vseh pogojev komunalne opremljenosti, zaradi česar je bilo pravilno vrednoteno kot nezazidano komunalno neopremljeno stavbno zemljišče, ki se po določbi 15. člena Navodila vrednoti po Odloku kot kmetijsko zemljišče. Za zemljišče parc. št. 17 pa je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje le dva pogoja komunalne opremljenosti (opremljenost z vodo ter bližino javne dovozne poti) in je bilo zato tudi pravilno vrednoteno kot nezazidano delno komunalno opremljeno stavbno zemljišče po določbi 1. člena Navodila o spremembah in dopolnitvah Navodila (Uradni list RS, 26/2000).
Iz listin v spisu je razvidno, da je bila upravičencu odškodnina za podržavljeno zemljišče določena z odločbo, deloma tudi s sporazumom, kar pomeni, da je obstajal izvršljivi pravni naslov, na podlagi katerega je bilo izplačilo odškodnine mogoče. V prvem odstavku 72. člena ZDen pa ni določeno, da se ob podržavljenju doma odškodnina upošteva le, če je dokazano, da je bila tudi dejansko izplačana.
denacionalizacija – dovoljenost revizije – trditveno in dokazno breme – pravica, izražena v denarni vrednosti - spor o ničnosti upravne odločbe
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Spor o ničnosti upravnih odločb ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, zato v takem primeru ni podana dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.