S tem, ko je tožena stranka načelo gospodarnosti zreducirala na najnižjo ceno posameznega stroja, pri tem pa drugih elementov, ki izhajajo iz vloge tožeče stranke, ni upoštevala, je zanemarila ostale vidike načel, ki izhajajo iz javnega razpisa, to je tudi učinkovitost, uspešnost in sorazmernost.
tujci - izbrisani - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - vezanost upravnega organa na stališče sodišča
Ker sta se pri odločanju v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1821/2015-15 z dne 14. 12. 2016 oba upravna organa prve in druge stopnje pri odločitvi oprla zgolj na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja to, da je bilo na podlagi 81. člena Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992 odjavljeno stalno prebivališče tožnika in da od takrat dalje tožnik ni imel več prijavljenega stalnega prebivališča v RS, je tudi pri tokratnem odločanju podana bistvena kršitev določb postopka, saj sta obe s strani tožnika predloženi potrdili glede na njuno dokazno veljavo relevantni z vidika določila 1. odstavka 2. člena ZPŠOIJRS v povezavi s 3. odstavkom 179. člena ZUP, ker je iz obeh dveh potrdil razvidno to, da sta datirana z datumom po datumu izbrisa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - dohodkovni cenzus - finančni pogoj - pristojnost za odločanje - delegacija pristojnosti - stvarno pristojno sodišče
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev redne BPP 991,42 EUR, čemur tožnik v tožbi ne ugovarja. Navedeno tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik presega cenzus za dodelitev redne BPP, ki znaša 843,78 EUR. Glede na povedano je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev redne BPP.
Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
omejitev gibanja - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožnik, ki ga je zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, okoliščine, da je ugotovitveno tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 nepravilno vložil skupaj z izpodbojno tožbo, ne more uspešno uveljavljati kot razloga, ki bi utemeljeval pravočasnost ponovno vložene in v tej zadevi obravnavane tožbe.
Ker je tožnik po pozivu sodišča podal vlogo, iz katere smiselno izhaja, da pri predmetni tožbi ne vztraja več, tožbe pa tudi ni razširil na novo izdani upravni akt, s katerim je toženka odpravila izpodbijani sklep in ugodila njegovi vlogi, je sodišče na podlagi tretjega odstvka 39. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - procesna predpostavka - pravni interes - zavrženje tožbe - pravnomočna odločitev o isti stvari
Izpodbijana odločba je bila v celoti odpravljena s pravnomočno sodbo I U 723/2019-41, zato si tožnica, ker s tožbo v tem upravnem sporu s primarnim zahtevkom zahteva enako, torej odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, z vloženo tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja in torej nima več pravnega interesa za tožbo, kot jo je vložila.
ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/2. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 1, 3.
varstvo ustavnih pravic - COVID-19 - tožba zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine - subsidiarni upravni spor - tožba zoper predpis - nedopustnost tožbe - zavrženje tožbe
Upravni spor po 4. členu ZUS-1 je predviden v primeru posamičnih oblastvenih aktov in dejanj, ki neposredno učinkujejo v posameznih primerih v razmerju do konkretno določenih ali določljivih oseb. Vendar pri Odloku o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji ne gre za tak primer.
S tožbo v upravnem sporu se zahteva ugotovitev nezakonitosti in protiustavnosti (določb) Odloka kot splošnega pravnega akta, kar ni dopustno, saj Odloka ni mogoče opredeliti kot posamični akt niti kot dejanje organa. O skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni odločba Ustavno sodišče.
82. člen ZUP predstavlja pravno podlago (zgolj) za pregled (prepis, preslikavo) dokumentov upravne zadeve, ne pa morebitnih drugih dokumentov, ki nastanejo izven upravnega postopka oziroma še preden se je ta začel. Sodišče sodi, da opravljene aktivnosti Inštituta in toženke ne pomenijo, da je pred toženko tekel upravni postopek. Pri navedenih aktivnostih gre po presoji sodišča namreč za predpostopkovno fazo, torej fazo pred uradnim - formalnim začetkom postopka pred toženko, v katerem slednja šele pridobiva informacije oziroma dokumentacijo, na podlagi katerih se odloči, ali bo začela postopek nadzora z izrekom ukrepa (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2 ter 138. člen ZRev-2). V tej predpostopkovni fazi se (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih pooblaščenega ocenjevalca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP), tako pa se posledično tudi še niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Navedeno posledično pomeni, da tožnik na podlagi 82. člena ZUP ne more pridobiti pravice do pregleda in prepisa zbrane dokumentacije, izpodbijani sklep pa po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o tožnikovi pravici do pregleda in prepisa dokumentov upravne zadeve.
ZOsn člen 60.a. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8. ZPP člen 185, 185/1. ZUS-1 člen 4, 4/1.
varstvo ustavnih pravic - COVID-19 - subsidiarni upravni spor - sprememba tožbe - razdružitev zadeve - zavrženje tožbe
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje.
Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 6o.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe.
Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19.
Ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, lahko poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče. Gre za izraz volje prodajalca, ki ga ZKZ pri svobodi sklepanja pogodbenih razmerij omejuje le pri prodaji kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda. Tako pripravljena ponudba pa ne pomeni, da mora organ v postopku odobritve pravnega posla odločiti tudi o delu ponudbe, ki se nanaša na stavbna zemljišča. V postopku odobritve pravnega posla po določbah ZKZ organ namreč odloča (le) o odobritvi pravnega posla v obsegu, ki se nanaša na kmetijsko zemljišče, iz česar a contrario izhaja, da organ v zadevnem postopku ne odloča o odobritvi pravnega posla v obsegu, ki se nanaša na stavbna zemljišča, ki so (sicer dopustni) del ponudbe.
ZUS-1 vzpostavlja t. i. subjektivni koncept upravnega spora, v skladu s katerim je upravni spor namenjen varstvu pravic in pravnih interesov fizičnih ali pravnih oseb. V Republiki Sloveniji tako upravni spor ni namenjen varovanju objektivne zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, iz česar izhaja, da sodišče v primeru, da izpodbijani upravni akt ne posega v pravni položaj tožnika, ne opravi presoje njegove pravilnosti in zakonitosti.
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj v predlogu sklicuje, je izkazano, da je zavezancu s pravnomočno in izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki jih ta prireja preko interneta brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, in sicer da zavezanec navedene odločbe ni izvršil. Vsa navedena (s strani nasprotne stranke neprerekana) dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na citirano zakonsko določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je po presoji sodišča očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.
Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.
Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.
Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.
mednarodna zaščita - vezanost upravnega organa na stališče sodišča
V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je pri ponovnem odločanju tožena stranka upoštevala pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, izražena v navedeni pravnomočni sodbi št. I U 14/2021 z dne 18. 8. 2021.
Inšpekcijski postopek je vrnjen v stanje, ko o nelegalnosti objekta A še (sploh) ni bilo odločeno. Tožnica zato s tožbo, s katero uveljavlja odpravo odločitve, ki je že odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponoven postopek, v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - zahteva za izdajo začasne odločbe - težko popravljiva škoda
Oseba ne sme biti pridržana zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v Uredbi Dublin III, zato morajo biti podane tudi druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet v bližini Slovenske vasi, kar je zelo blizu slovensko-hrvaške meje. To se je zgodilo ponoči in po presoji sodišča ni bilo niti možnosti, da bi tožnik v tako kratkem času, torej od prehoda preko meje uspel priti do najbližje policijske postaje. Tožnik je že imel možnost pobegniti, če bi to zares hotel.
Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izrek ukrepa v tej zadevi (I. točka izreka te sodbe) odpravilo iz razloga, ker niso bili podani razlogi, določeni v Dublinski uredbi, torej zato, ker je sklep nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi v ničemer ne bi bila prizadeta javna korist.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZOsn člen 57, 57/1, 60a, 76, 90.
upravni spor - oblastno ravnanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ostala opravila, ki jih izvajanje dejavnosti izobraževanja terja od tožene stranke, ne pomenijo oblastnega ravnanja, ampak gre za dejanja, ki so namenjena vzgojno-izobraževalnemu procesu, to je izvajanju pouka z namenom zagotavljanja splošne izobrazbe, spodbujanje telesnega in osebnostnega razvoja učenca. V ta proces je vključen tudi postopek ocenjevanja. Pri tem, ko je tožena stranka tožnika obvestila, da mora njegov sin za napredovanje v naslednji razred opravljati izpite iz posameznih predmetov, ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnika, niti za oblastno ravnanje tožene stranke. Po vsebini je to akt strokovne narave, to je akt, s katerim tožena stranka izvaja dejavnost izobraževanja z vsemi elementi, ki jih ta proces zahteva, in vključuje tudi način in postopek ocenjevanja. To pa pomeni, da tega dejanja ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
skrbništvo - postavitev skrbnika - skrbništvo nad mladoletno osebo - center za socialno delo kot skrbnik - materialna izčrpanost pravnih sredstev - tožbene navedbe - nedovoljene tožbene novote
Tožnika sta s tožbenimi navedbami presegla pritožbene navedbe in pritožbi tožnikov tako nista bili materialno, po vsebini, izčrpani, zaradi česar gre za nedovoljene navedbe, ki jih sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Poleg tega gre hkrati za nedovoljene navedbe novih dejstev in predložitev novih dokazov, ki niso bile podane in izkazane ne v prvostopenjskem postopku (čeprav sta bila po že navedenem tožnika izkazano (vsaj) dvakrat vabljena k udeležbi) ne v pritožbah tožnikov, in za katere v tožbi ni opravičeno, zakaj niso bile navajane že v upravnem postopku, zaradi česar gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).
Ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, kot je to dolžno storiti. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, kot ga zahteva zakon, ni izkazala. Sodišče je zato tožbi ugodilo.
V primeru, ko je drugostopenjski organ odločal o pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe, v postopku upravnega spora ni mogoče obravnavati odločbe, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano opravljanje dejavnosti, saj je imela tožeča stranka že predhodno zagotovljena pravna sredstva zoper takšno odločitev.