imenovanje notarja - ustavitev postopka začetega po uradni dolžnosti - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico
Sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj organ z njim ne odloči vsebinsko. Pojasnilo je, da sklep o ustavitvi postopka predstavlja odločitev procesne narave in ne vsebuje odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi kandidatov, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka javnega razpisa in zato ne more biti upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Glede na to po presoji Vrhovnega sodišča tožba zoper sklep, s katerim je bil postopek imenovanja notarja ustavljen, ni dopustna. Poudarilo je tudi, da se položaj ne razlikuje od ustavitve drugih, po uradni dolžnosti uvedenih postopkov, ki po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča niso upravni akt, ker se z njimi ne oblikuje in ne spreminja pravnega položaja strank v postopku.4
Iz podatkov spisa in iz izpodbijanega sklepa sledi, da se postopek davčne izvršbe, ki je bil začet zoper tožnika, ustavi in da se razveljavijo tudi vsa opravljena dejanja v postopku izvršbe. Predmet spora v tej zadevi torej ni sklep, s katerim se davčna izvršba uvaja in izvršuje (s posegom na premičnino - osebni avto oziroma na denarna sredstva tožnika) in na katrega se nanaša pretežni del tožbenih ugovorov, temveč sklep o ustavitvi zadevne davčne izvršbe. To pa pomeni, da je odločitev za tožnika v celoti ugodna in da tožnik tudi v primeru uspeha v upravnem sporu ne more izboljšati svojega položaja.
Ker si tožeča stranka s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati pravnega položaja, nima pravnega interesa za tožbo.
davek od dohodkov iz dejavnosti - tožba v upravnem sporu - izčrpanje pravnih sredstev - vložitev pritožbe zoper izpodbijani akt - zavrženje tožbe
Ker je bila pritožba s sklepom organa druge stopnje zavržena iz procesnih razlogov, drugostopenjski davčni organ pravilnosti in zakonitosti odmerne odločbe vsebinsko ni presojal in zato pritožba ni bila vsebinsko izčrpana. V tem primeru v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijala prvostopenjska davčna odločba. Tožeča stranka bi morala najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele ko bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožeča stranka pa z odločitvijo ne bi bila zadovoljna, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložila tožbo v upravnem sporu.
sistemski operater distribucijskega omrežja - regulativni okvir - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost upravnega organa na stališče sodišča
Toženka, kljub jasno izraženemu stališču sodišča glede uporabe materialnega prava, pri svojem stališču vztraja tudi v ponovljenem postopku. S tem pa je ravnala v nasprotju s pravnim mnenjem in stališčem sodišča glede uporabe materialnega prava, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, po katerem je upravni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Odstopanj od tega pravila v zakonu ni.
Kolikor toženka ni soglašala s stališči Upravnega sodišča iz predhodne sodbe, bi morala zoper to (Upravno sodišče je njeno odločitev odpravilo) vložiti revizijo, pa je ni.
ZLV člen 41-3, 76, 96, 96a, 97. ZUS-1 člen 2, 2/1, 36, 36/1, 36/1-4.
lokalne volitve - volitve župana - volitve članov občinskega sveta - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklep občinske volilne komisije o določitvi volišč, katerega odpravo predlaga tožnik v tožbi, po svoji vsebini ne predstavlja katerega od aktov, ki jih je po citiranih določbah ZLV dopustno izpodbijati v upravnem sporu.
Določitev posameznih volišč pa tudi sicer ne predstavlja posamičnega akta, s katerim bi se urejala posamična razmerja, saj gre za eno od splošnih volilnih opravil, ki so potrebna za izvedbo volitev ali glasovanja na ravni občine. Zoper akt, s katerim občinska volilna komisija določi volišča, sodno varstvo v upravnem sporu ni predvideno niti z ZUS-1 niti z ZLV ali s katerim drugim zakonom.
Ker je bila izpodbijana odločba v drugem upravnem sporu odpravljena, za tožnika nima več nikakršnih pravnih posledic, torej tudi ne posega v njegovo pravno korist.
imenovanje notarja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ustavitev postopka
Z ustavitvijo postopka imenovanja notarja, ki se je začel in tudi končal po uradni dolžnosti, ni bilo poseženo v nobeno strankino pravico ali pravno korist, niti se z izpodbijanim sklepom o ustavitvi postopka tožnici ne nalaga nobena obveznost, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka. Zato sklepa o ustavitvi postopka imenovanja notarja v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - ugoditev tožbi - neprekinjeno življenje v republiki sloveniji - odprava odločbe - odločanje v sporu polne jurisdikcije - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji ter zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. V obnovljenem postopku je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna, saj dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost (več kot 6 zaporednih mesecev in nad skupno deset mesecev) v postopku ni bila dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani RS na njenem območju.
Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnice.
Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj bi za to skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v zvezi s 65. členom ZUS-1 potrebovalo tak postavljeni zahtevek stranke, ki ga tožnica ni podala.
obvestilo - akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da akt ne predstavlja upravnega akta, pa tudi ne drugega ali posamičnega akta iz 2. ali 4. člena ZUS-1, o zakonitosti katerega bi odločalo sodišče v upravnem sporu. Obvestilo po presoji sodišča po svoji vsebini ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke v smislu 2. člena ZUS-1 niti ne predstavlja procesnega akta v kateri od faz postopka sprejetja OPN.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna spodbuda - pogoji javnega razpisa - neizpolnjevanje razpisnega pogoja - tožbena novota - nova dejstva - novi dokazi - prekluzija - enakost pred zakonom - načelo enakosti
Sodišče je presodilo, da je sporni pogoj iz šeste alineje četrtega odstavka 4. b) točke Javnega poziva, ki trajanje izločitve kršiteljev iz dodeljevanja javnih sredstev ne razlikuje glede na naravo in težo kršitve, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
lekarna - zavrženje tožbe - aktivna legitimacija - tožba upravnega organa prve stopnje - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožeča stranka je v obravnavani zadevi kot prvostopenjski upravni organ izdala odločbo, ki je bila odpravljena z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo Ministrstva za zdravje po nadzorstveni pravici.
Organ, ki je odločal v končanem postopku, ni ne stranka postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani akt, ne zastopnik javnega interesa v upravnem sporu. Organ namreč ni nosilec pravic in obveznosti, temveč ima pooblastilo za odločanje.
Odločanje o izdaji dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne pomeni izvrševanje nalog tožeče stranke kot občine. Ta njena naloga pa ne pomeni, da gre pri odločanju o tem za pravice, obveznosti ali pravne koristi občine, pač pa za izvrševanje zakonske naloge, ki pomeni njeno pristojnost. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja.
ZOPDA člen 1, 6, 10, 10/8. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
azbest - izpostavljenost azbestu - odškodnina za poklicno bolezen - zavezanec za plačilo odškodnine - postopek sporazumevanja - pravni interes - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba ima za tožečo stranko zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.
mednarodna zaščita - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Ker iz vročilnice v upravnem spisu izhaja, da je bil sklep tožniku vročen 28. 9. 2022, sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbo vložil po izteku tridnevnega roka za vložitev tožbe.
ZBan-2 člen 241, 241/1, 277. ZTFI-1 člen 19, 19/1, 19/1-1, 296/10, 345, 345/2, 347, 347/3, 347/7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
Agencija za trg vrednostnih papirjev - nematerializirani vrednostni papirji - pristojnost - postopek nadzora - upravni akt - zavrženje tožbe - odvetništvo
Skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo, če akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Iz tega razloga je sodišče zavrglo tožbo zoper zahtevo za posredovaje informacij št. 0601-10/2020-11 z dne 7. 12. 2020, saj ta zahteva ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.
Skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je sodišče zavrglo tudi tožbo zoper odredbo tožene stranke št. 0601-10/2020-18 z dne 10.3.2021 ter tožbo v delu, ki se nanaša na točke 1., 2. in 4. odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev, opr. št. 0601-10/2020-28 z dne 13. 5. 2021. Zoper odredbo je tožbo zavrglo zato, ker 476. členu ZTFI-1 sodnega varstva zoper odredbe ne predvideva. Zoper 1., 2. in 4. točko odločbe z dne 13. 5. 2021 pa je tožbo zavrglo skladno s 1. točko drugega odstavka 476. člena ZTFI-1, ki izrecno določa, da sodnega varstva ni proti odločbi, s katero agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo.
Glede tožnikovega zatrjevanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za to, da se identiteta kršitelja ne objavi, kot te pogoje določa prvi odstavek 278. člena ZBan-2, ki se skladno s tretjim odstavkom 347. člena ZTFI-1 uporabljajo tudi v tem postopku, sodišče ugotavlja, da bi v tožnikovem primeru lahko bila upoštevna izjema po 3. točki prvega odstavka 278. člena ZBan-2, vendar tožnik nesorazmerne škode ni v ničemer dokazal, temveč jo zgolj pavšalno zatrjuje s trditvami, ki naj bi bile, po tožnikovih navedbah, splošno znane.
Stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže.
ZUP člen 105, 105/1. ZUS-1 člen 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil tožbi zoper akta, s katerima je tožena stranka predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s predhodnim zavrženjem vloge tožnika za podaljšanje roka za dopolnitev vloge.
Ker sta bila akta o zavržbi predloga za podaljšanje roka odpravljena v drugem upravnem sporu in ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka glede na odločitev sodišča tožniku podaljšala rok za dopolnitev vlog, tožnik nima več pravnega interesa za konkretni tožbi, to je za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zavržbo podaljšanja roka, saj je organ dejansko vrnil zadevo v prejšnje stanje. Torej ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je tožena stranka dejansko vrnila postopek v fazo, kot jo z izpodbijano tožbo tožnik želi, je po presoji sodišča prenehal pravni interes tožnika za odpravo te odločbe.
Naštete ugovore, ki jih je uveljavljala v tožbi, bi morala po vsebini uveljavljati že v pritožbi. Gre za tako imenovano zahtevo po materialni izčpanosti pravnega sredstva, ki izhaja iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. To pravilo vzpostavlja dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe v upravnem postopku v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev, čim je mogoče in ne šele s tožbo.
Iz izpodbijanega akta izhaja, da se je tožniku kazen zapora iztekla 4. 6. 2021. To pomeni, da mu je med sodnim postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Glede odškodninskega zahtevka lahko sodišče odloči le, če samo odloči tudi o stvari sami, tj. o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Ker je sodišče tožbo zavrglo (in ni vsebinsko odločalo o glavnem tožbenem zahtevku) in ker tožnik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu, v zvezi z odškodninskim zahtevkom niso podane procesne predpostavke, da bi sodišče o njem lahko odločalo.
V obravnavanem primeru je, zaradi nezmožnosti izvedbe dogodka, pri čemer je razlog za to nezmožnost nastopil pred tem, ko je tožeči stranki nastala obveznost za plačilo po Pogodbi, za upravičene stroške treba šteti tiste stroške, ki se jim tožeča stranka ni mogla izogniti. To pa so stroški, ki so oz. bi tožeči stranki nastali v primeru odpovedi pogodbe, pri čemer dejstvo, ali je tožeča stranka dejansko odstopila od pogodbe, po oceni sodišča, ni odločilno. Ali in kakšni stroški so po Pogodbi v povezi z odpovedjo dogodka dejansko upravičeni, pa toženka ni ugotavljala.
Tožnica s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode oziroma kakršnekoli škode, ki bi ji verjetno nastala in ki ji neposredno grozi. Sodišče ocenjuje kot splošne tožničine navedbe glede nastanka hujših posledic in poslabšanja njenega zdravstvenega stanja od 2. 12. 2021 in tveganja za dodatno poslabšanje, ki ostaja zgolj na splošni ravni. Pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične posledice pa ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe.