Tožena stranka je pri odločanju po 530. členu ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja nova dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku.
Tožena stranka dejstev v zvezi z vprašanjem, ali bi predaja tožnika BIH pomenila resno nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki bi vodilo v močno trpljenje, ni ugotavljala. Relevantno dejansko stanje je tako ostalo neraziskano, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan. Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje se namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Iz navedenega izhaja, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja tožnika Hrvaški zaradi poteka roka ni več mogoča in da bo razveljavila izpodbijani sklep in obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da je rok za predajo tožnice v Francijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnica nahaja v Sloveniji. Zato tožnica nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta.
S predajo tožnikov Republiki Hrvaški izpodbijani akt ne posega več v nobeno pravico tožnikov, ki bi jo bilo mogoče varovati z odpravo izpodbijanega akta in vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Tožena stranka ima tako prav, da v takih okoliščinah tožnika nimata več pravnega interesa za tožbo na odpravo akta in za vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnikov, da zapustijo Slovenijo in se vanjo ne vrnejo, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.
Z izrečenim vzgojnim opominom kot takim se ne posega v učenčev pravni položaj. Njegov status in pravica do šolanja se nista spremenila, prav tako mu ni bila naložena nobena obveznost.
To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
Vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, je predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.
Tožnica predloga ni utemeljevala z obnovitvenim razlogom po 6., pač pa z razlogom po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka podan po izteku petletnega prekluzivnega roka, ki je za to določen v drugem odstavku 97. člena ZUS-1.
Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
Tožnici, za katero ni sporno, da ima status nevladne organizacije na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, je treba priznati pravico, da vloži tožbo zoper sporno odločbo, četudi v upravnem postopku ni bila udeležena kot stranka in niti kot stranski udeleženec.
Ni dvoma, da se dovoljenje za odvzem iz narave lahko izda le, če organ ugotovi, da je vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja dokazal obstoj razloga oziroma namena, zaradi katerega se sme dovoliti odvzem iz narave. V tem okviru je treba ugotoviti še, ali iz okoliščin izhaja, da bo ta namen lahko realiziral. Slednje je pomembno tudi za presojo drugega dela testa, tj. ali tega namena, zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače.
Tožena stranka je namesto, da bi presojala, ali je javnost mogoče izobraziti o dejstvih, o katerih naj bi jo stranka z interesom seznanjala na drug način in ne s prikazovanjem človeške ribice v ujetništvu, odločala o tem, ali je človeško ribico (za namen prikazovanja javnosti) mogoče pridobiti kako drugače, kot z odvzemom v naravi. To pa za odločitev sploh ni pravno relevantno. V tem delu je zato toženka zmotno uporabila predpis in relevantno dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila.
Ni sporno, da družba 2TDK ni ne v lasti SDH ne v upravljanju SDH. Navedeno pomeni, da družba 2TDK v smislu 4. točke 2. člena ZSDH-1 ni družba s kapitalsko naložbo države. To po presoji sodišča potrjuje pravilnost razlage, da ima tudi v drugem odstavku 39. člena istega zakona izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“ enak pomen, kot je opredeljen v 4. točki 2. člena ZSDH-1, v katerem je govora samo o „družbi s kapitalsko naložbo države“.
Odločilno je tudi, da drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 poleg tega, da na začetku uporablja izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“, ko določa, da član nadzornega sveta SDH z njo ne sme biti v poslovnem razmerju, v nadaljevanju istega odstavka pri pojasnjevanju, kaj se šteje, da je poslovno razmerje, opredeljuje, da se za poslovno razmerje šteje vsak pravni posel razen poslov, v katerih so člani nadzornega sveta SDH /.../ odjemalci običajnih produktov in storitev „družbe, v kateri SDH ima ali upravlja kapitalsko naložbo“, po splošnih pogojih, ki veljajo za druge subjekte na trgu. Iz same določbe torej izhaja, da se nanaša le na družbe, v katerih SDH ima ali pa upravlja kapitalsko naložbo.
Sodba SEU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 ne sodi med dejanske okoliščine in dokaze, saj njena vsebina o značaju lekarniške dejavnosti ni dejstvo, temveč razlaga materialnega prava. Obrazložitev sodne odločbe po naravi stvari ni (novo) dejansko stanje. V tem pogledu sklicevanje na presojo SEU ne more voditi do obnove. Nepravilna uporaba prava že sama po sebi ni obnovitven razlog.