Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Tožniki so tisti, ki morajo navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.
Toženka ne prereka navedb tožnikov, da se nahajajo v Republiki Sloveniji skupaj z osemnajstletno hčerko in enaindvajsetletno hčerko ter njenim trimesečnim sinom, da bi z ločitvijo od družine utrpeli hudo škodo in bi da bi jim bila v primeru ločitve kršena temeljna človekova pravica do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ne prereka, da bo z izdano začasno odredbo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v izogib kršitve 13. člena Konvencije. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.
zaposlovanje invalidov - vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - kvota za zaposlovanje invalidov
Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje povzetim ugotovitvam tožene stranke, da navedeno število skupno zaposlenih (30) ne spremeni odločitve glede potrebnega števila zaposlenih invalidov (2 za izpolnjevanje zahtevane kvote); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
ZUS-1 člen 40, 40/3. KZ-1 člen 88. ZUP člen 214, 214/5.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - spor polne jurisdikcije - obrazloženost odločbe
Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1.
Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne vsebuje vseh elementov, da bi se odločitev glede datuma pogojnega odpusta dalo preizkusiti. V obrazložitvi odločbe je navedeno zgolj to, da je treba tožnika še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda, to pa po presoji sodišča ne zadostuje vsem kriterijem iz petega odstavka 214. člena ZUP in zaradi tega odločbe glede uporabe prostega preudarka ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je zavod izrecno predlagal, da se tožnika lahko odpusti z dnem 31. 3. 2023, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni navedeno, zakaj tožena stranka ni sledila predlogu zavoda.
Glede na naravo upravne stvari je odločanje o prošnji za pogojni odpust presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije samo odločiti o tem, da se obsojenca pogojno odpusti, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi.
mednarodna zaščita - preganjanje - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - glavna obravnava
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od pravnih okvirov subsidiarne škode.
Sodišče mora upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna „ali sodna praksa,“ katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Poleg navedenega je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v obravnavani zadevi podal povsem pavšalen predlog za zaslišanje tožnika, čeprav je predmet tega spora zgolj dokaj enostavno materialno-pravno vprašanje o tem, ali okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik spadajo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - po vložitvi tožbe izdana odločba - ustavitev postopka - stroški postopka
V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke. V takem primeru se stroški postopka odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, torej po Pravilniku. Navedeno stališče podpira tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (prim. sklepe v zadevah I Up 138/2015, I Up 158/2014 in I Up 271/2012).
ukrep socialne inšpekcije - inšpekcijski postopek - stranski udeleženec - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil zahtevo za stransko udeležbo po tem, ko se je inšpekcijski postopek 16. 7. 2020 končal s sklepom o ustavitvi. To pomeni, da tudi morebitna ugoditev njegovi zahtevi, ki se nanaša na udeležbo v tem postopku, ne more več vplivati na njegov pravni položaj. Pravni interes stranskega udeleženca v prvostopenjskem postopku se namreč lahko izkazuje samo, dokler postopek po volji aktivne stranke ali po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa še traja.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne posega v tožnikov pravni položaj. Tak sklep že po svoji pravni naravi ne oblikuje in ne spreminja tožnikovega pravnega položaja, niti ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Stranski udeleženec nima pravnega interesa, da bi v zvezi s tem sklepom utemeljeval, da bi se moral javni interes ugotoviti drugače, saj inšpekcijski postopek ni namenjen reševanju sporov med strankama.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o prekinitvi upravnega postopka - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - napačen pravni pouk
Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, prav tako tudi ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, in sklep tega sodišča, št. III U 27/2020-5 z dne 24. 2. 2020).
upravni spor - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - navadna poštna pošiljka - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Če se vloga po pošti pošlje priporočeno ali brzojavno, se dan oddaje na pošto šteje za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP), priporočena pa je tista poštna pošiljka, ki se kot taka evidentira ob sprejemu (tako sklep Vrhovnega sodišča III DoR 103/2016 z dne 24. 1. 2017). V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj je tožnik tožbo poslal z navadno poštno pošiljko, kar je razvidno iz poštne nalepke na pisemski ovojnici, ki je brez oznake, ki označuje priporočeno poštno pošiljko.
ničnost odločbe - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - sodna ali upravna pristojnost - sodna pristojnost
Stranka (tožnik) ne more neposredno s tožbo v upravnem sporu zahtevati ugotovitve ničnosti upravne odločbe. Ničnost upravne odločbe mora najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele zoper morebitno zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu.
ZNUPZ člen 25, 25/2, 25/5. ZUP člen 9, 146, 273, 273/2, 273/2-3. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3, 64/1-4.
COVID-19 - pogoji za priznanje pravice - nadomestilo plače - višja sila - pogoj PCT - odklonitev testiranja - osnovna šola - objektivna okoliščina - odlok - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Posledice odklonitve soglasja k samotestiranju otroka, predpisane s takrat veljavno ureditvijo, predstavljajo objektivno okoliščino, ki je povzročila nemožnost vzgojno-izobraževalnega varstva za otroka delavke. Tožničina delavka zaradi odreditve šolanja na daljavo njenemu otroku s sklepom ravnateljice, sprejetem na podlagi takrat veljavnih ukrepov, povezanih s COVID-19, ki sta jih sprejela vlada oziroma pristojni minister, na kar ni imela vpliva, ni mogla opravljati dela in je morala zaradi varstva otroka ostati doma, kar po prepričanju sodišča pomeni drugo objektivno okoliščino po drugem odstavku 25. člena ZNUPZ.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - upravno dovoljenje
Glede na določila 8., 10. in 14. člena Odloka o Prostorskem redu občine Radovljica je povsem jasno in razumljivo predpisano, da je pridobitev dovoljenja za oglaševanje obligatorna in sicer še pred postavitvijo nameravanega objekta za oglaševanje ter da pristojni organ lahko predlog oglaševalca za izdajo zaprošenega dovoljenja tudi zavrne, če niso izpolnjeni predpisani pogoji.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje letnega programa športa v občini - bistvena kršitev določb postopka
Obrazložitev izpodbijane odločbe je skopa in brez zahtevane dejanske in pravne obrazložitve, saj le citira določila Javnega razpisa. Po mnenju sodišča, sklicevanje na razpisne pogoje, ne zadostuje za odločitev o vlogi, temveč morajo biti jasno navedeni argumenti in raziskano dejansko stanje, v konkretnem primeru o temelju in višini terjatev, ne pa zgolj pavšalno navajanje. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti.
notar - imenovanje notarja - ustavitev postopka - pogoji za imenovanje notarja - pravica posameznika, da zasede notarsko mesto - komisija - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe
Sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja ima naravo procesnega sklepa, zoper te sklepe pa je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1. Tudi pri tem je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in presoditi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje.
Z ustavitvijo postopka imenovanja notarja, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, ni bilo poseženo v nobeno tožničino pravico ali pravno korist; tožnici pa se prav tako ne nalaga nobena obveznost. Z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu si svojega pravnega položaja torej ne more izboljšati, saj je ta enak kot pred ustavitvijo postopka.
Tožnica je s prijavo na obravnavani razpis uveljavila svojo pravico do kandidiranja pod enakimi pogoji, kar ob dejstvu, da gre za postopek po uradni dolžnosti, ne pomeni, da ima pravico zahtevati, da se postopek zaključi ali da bi bila imenovana za notarko. Sodišče je zato tožbo v upravnem sporu zavrglo.
imenovanje notarja - ustavitev postopka - komisija - nedovoljena tožba - akt zoper katerega je možen upravni spor - pravica posameznika, da zasede notarsko mesto - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja ni akt, zoper katerega je dopusten upravni spor.
Po presoji sodišča v postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti in je povezan z varstvom javnega interesa, že po naravi stvari ni mogoč poseg v zatrjevano tožnikovo pravico do izvedbe postopka, saj taka pravica ne obstaja. Tožnik pa je s prijavo na obravnavani razpis uveljavil svojo pravico do kandidiranja pod enakimi pogoji, kar ob dejstvu, da gre za postopek po uradni dolžnosti, ne pomeni, da ima pravico zahtevati, da se postopek zaključi ali da bi bil imenovan za notarja.
ZMZ-1 člen 20, 21, 27, 27/1, 27/1-4. ZUS-1 člen 65, 65/1.
mednarodna zaščita - status begunca - informacije o izvorni državi - pripadnost posebni družbeni skupini - prosilec iz Afganistana - spor polne jurisdikcije
Tožnik je zaradi opravljanja lekarniške dejavnosti v izvorni državi s strani vladajočega talibanskega režima prepoznan kot pripadnik posebej ogrožene kategorije zdravstvenih delavcev in kot tak tarča talibanov v primeru vrnitve v izvorno državo.
Tožena stranka vseh tožnikovih izjav ni natančno in argumentirano ocenila, niti ni v povezavi s tožnikovimi izjavami natančno in celovito presodila vseh predloženih dokazil, na katere se je tožnik skliceval v upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite, dodatno pa tudi v tožbi. Zato se odločbe ne da preizkusiti.
Sodišče meni, da je tožnik za odločitev relevantna dejstva oziroma okoliščine vseskozi konsistentno uveljavljal in jih tudi ustrezno dokazno podkrepil, saj je za svoje navedbe ponudil številne relevantne in zanesljive informacije o stanju v izvorni državi. Teh informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, pa tožena stranka ni izpodbijala in glede njih ni navajala kakorkoli drugače ne v izpodbijani odločbi in tudi ne v odgovoru na tožbo prav tako tudi ne na naroku za glavno obravnavo
Toženec v izreku ni odločil o zahtevku tožnika za povračilo stroškov postopka in tega zahtevka ni zavrnil, kot bi to narekovali zgoraj citirani razlogi in stališče o prevalitvi teh stroškov na tožnika po krivdnem načelu. Toženec je v izreku, po razumevanju sodišča, odločil le o tem, da njemu niso nastali posebni stroški postopka. Odločitev o tožnikovi zahtevi je torej izostala.
ZUS-1 člen 59. ZMZ-1 člen 52, 52/1, 52/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - glavna obravnava - načelo lojalne razlage prava EU - Direktiva 2013/32/EU - acte claire
Tožnik ni bil grdo obravnavan z elementi fizičnega nasilja s strani policije zaradi enega izmed razlogov iz 27. člena ZMZ-1 in nič ne kaže na to, da bi ga policija iz kakšnega razloga iz 27. člena ZMZ-1 prijela in maltretirala v primeru njegove vrnitve v Maroku.
Sodišče EU nikjer, ko razlaga standard podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj ne pravi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti ustno glavno obravnavo, celo ne takrat, ko sodišče v upravnem sporu upošteva elemente, ki bi jih lahko upošteval tudi upravni organ, ali ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo, razen, če sodišče meni, da presoje ne more opraviti zgolj na podlagi podatkov iz spisa, mora pa v takem primeru dati priložnost, da se prosilec izjavi, če lahko novi dejavniki neugodno vplivajo nanj.
odvzem dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - zahteva za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - javni interes
S posplošenim sklicevanjem na nezmožnost opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja kot posledici izrečenega ukrepa odvzema dovoljenja, ni mogoče uspešno utemeljiti nastanka težko popravljive škode. Z vidika varovanja javnega interesa ne bi bilo sprejemljivo, da bi se tožniku ob ugotovljenih hujših kršitvah dobrih poslovnih običajev dopustilo, da še naprej (do pravnomočne odločitve sodišča) na podlagi izdanega dovoljenja opravlja posle zavarovalnega zastopnika.
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - varstvo pravic - neustrezno zdravljenje - ugoditev zahtevku - pravni interes
Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi pravici, to je o kršitvi tožnikove pravice iz 11. člena ZPacP, vendar pa je odločitev po vsebini takšna, da očitno ne posega v tožnikovo pravico oz. njegov pravni položaj. Z izpodbijano odločbo je bila ugotovljena kršitev tožnikove pravice, medtem ko izpodbijani akt tožniku npr. ne nalaga izpolnitve kakšne obveznosti. Zato tudi v primeru, da bi sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, ne bi prišlo do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Navedeno toliko bolj drži, ker tožnik v tožbi ne oporeka samemu izreku izpodbijane odločbe, pač pa se izrecno ne strinja z njeno obrazložitvijo. Na splošno pa je izrek (upravne) odločbe tisti, ki zavezuje, medtem ko obrazložitev takšnega učinka nima. Ker torej izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožnik nima pravnega interesa za vodenje upravnega spora zoper izpodbijano odločbo.