ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 104, 104/3.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje tožbe
Tožnik je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil tudi vlogo za odobritev pravnega posla, o kateri pa prvostopenjski upravni organ še ni odločil. Zoper dokončno odločitev o tožnikovi vlogi za odobritev pravnega posla, ki bo v obravnavanem primeru predstavljala odločitev o glavni stvari, pa bo tožnik imel možnost vložitve tožbe v upravnem sporu, v katerem bo lahko uveljavljal tudi ugovore v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo obravnavanega sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Tožnik očitno ni počakal na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter na dokončanje postopka, saj niti njegova pooblaščenka na dan obravnave ne ve, kje se nahaja, azilni dom je samovoljno zapustil 6. 3. 2023 in se vanj ni vrnil, zato po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, s katerim izpodbija zakonitost odločitve o njegovi prošnji.
ZUP člen 135, 135/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZIN člen 28.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - izvršitev inšpekcijskega ukrepa - sklep o ustavitvi postopka - zavrženje tožbe - pravni interes
Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti ustaviti.
Ker torej tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so neupoštevne tožbene navedbe, da bi morala biti v njegovem izreku ugotovljena kršitev predpisa.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - pravni interes - zavrženje tožbe - samovoljna zapustitev azilnega doma
V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik po izdaji izpodbijane odločbe samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da tožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Upravno sodišče zato ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to tožbo in je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Tožnik očitno ni počakal na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter na dokončanje postopka, saj niti njegov pooblaščenec na dan obravnave ne ve, kje se nahaja, azilni dom je samovoljno zapustil 3. 3. 2023 in se vanj ni vrnil, zato po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, s katerim izpodbija zakonitost odločitve o njegovi prošnji.
Začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v tožnikovem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, kot je bila ugotovljena z odločbo z dne 20. 12. 2019, kar jasno izhaja tudi iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker so bile, po ugotovljenem zgoraj, zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, je izpodbijani sklep prenehal veljati, s tem pa so tudi prenehali njegovi pravni učinki na tožnikov pravni položaj.
tujec - odpoved prebivanja tujca - zelo hude posledice - nevarnost za varnost in obrambo države - pravica do družinskega življenja - načelo sorazmernosti - zmotna uporaba materialnega prava - začasna odredba
Glede na določbe ZTuj-2 obstoj razloga iz prvega odstavka 61. člena, kar je tudi pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh let, ne pomeni avtomatično, da mora upravni organ tujcu odpovedati stalno prebivanje (zakon namreč določa, da to lahko stori).
ZVarD člen 37. ZUS-1 člen 7, 7/3, 17, 17/3, 18, 36, 36/1, 36/1-6.
diskriminacija - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - upravni organ kot tožnik
ZVarD za ugotovitveno odločbo o obstoju diskriminacije iz 37. člena ZVarD posebej ne predvideva sodnega varstva za državni organ.
Posebna določba, ki dopušča tožbo državnega organa zoper akt Zagovornika enakih možnosti, je peti odstavek 42. člena ZVarD. Po tem določilu je zoper odločitev zagovornika dovoljen upravni spor, vendar zgolj proti odločitvi iz tretjega odstavka istega člena, to pa je odločitev inšpekcijskega nadzora, da je bila kršena prepoved diskriminacije iz 45. člena ZVarD; v predmetni zadevi pa ne gre za odločitev o globi iz petega ali šestega odstavka 45. člena ZVarD, ker tudi ni šlo za postopke ugotavljanja diskriminacije na področjih iz 2. člena ZvarD in za dejanja iz štirih alinej prvega odstavka 45. člena ZVarD.
EZ-1 člen 255, 255/6. Akt o spremembi Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (2016) člen 50, 50/2. ZUS-1 člen 64, 64/4.
Revizija je pravno sredstvo, s katerim toženka stališču iz sodbe, zoper katero vlaga revizijo, nasprotuje, ne more pa stališču nasprotovati v postopku ponovnega odločanja z novo enako odločitvijo, ki temelji na enakih pravnih podlagah in dejanskih okoliščinah, in terjati od sodišča, da se ob istih dejanskih okoliščinah postavi na drugačno materialno pravno stališče kot v prvem postopku.
ZRRD člen 15, 15/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 214. Pravilnik o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2016) člen 25, 26, 32, 93.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - raziskovalna dejavnost - kriteriji za ocenjevanje vlog - obvestilo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pomanjkljiva obrazložitev
Zmotno je tožbeno stališče, da je sklep direktorja o izboru prijav, izdan na podlagi 25. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti, akt iz 2. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Navedeni sklep namreč ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, pa tudi noben zakon ne določa, da bi bil zoper tak akt dopusten upravni spor. Navedeni sklep se izda zaradi velikega števila prijaviteljev na javni razpis, v njem pa je povzet postopek izbora in ugotovljeno, kateri prijavitelji so uspeli na razpisu. Odločitev o neizboru tožnikovega programa za sofinanciranje pa je vsebovana v obvestilu, ki ga toženka izda in osebno vroči vsakemu od prijaviteljev.
Ob upoštevanju 32. člena Pravilnika sodišče sodi, da mora obrazložitev ocenjevanja prijav, da bi jo bilo mogoče šteti za ustrezno, obsegati utemeljitev ocene prijave po vseh elementih ocenjevanja, tj. ne zgolj (splošno in skupno) po kriterijih, temveč glede na posamezne kazalnike in merila, ki v skladu z določbami Pravilnika prav tako predstavljajo elemente ocenjevanja prijav in jih je zato treba uporabiti pri ocenjevanju. Zgolj v primeru, če je obrazložitev ocene projekta podana na tak način, je mogoče preveriti, ali je bila prijava ocenjevana v skladu s predpisi in javnim razpisom.
ZDavP-2 člen 74, 74/4. ZDDPO-2 člen 74. ZDoh-2 člen 90, 90/3, 90/4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
davek od dohodka iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - lastni poslovni delež družbe - posojilna pogodba - izplačilo dobička - dividenda - stranka postopka
Tožnik je od svojih družbenikov kupil lastni delež, in sicer za kupnino 3.925.600,00 EUR. Šlo je za dve prodaji, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru pri prodaji lastnih poslovnih deležev ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, da je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
Odprodaja poslovnega deleža družbenika in pridobitev lastnega deleža družbe ne predstavlja spremembe (zmanjšanja) poslovnega deleža družbenika. Posledično tudi za obdavčitev razdelitve dohodkov imetnikom deležev iz premoženja plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža po tretjem odstavku 90. člena ZDoh-2 po presoji sodišča ni pravne podlage.
Tožnik v obravnavanem primeru nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj je čas trajanja razloga po 27. člena ZZUOOP v zvezi z 82. členom ZIKS-1, za katerega odločitev je bila sprejeta zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2 t.j od 1. 1. 2021. do 1. 2. 2021 v času odločitve sodišča že prenehal. Obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora, je namreč preteklo 1. 2. 2021 in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči.
upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločbo, s katero je ministrstvo (v zvezi z upravnim sporom) odpravilo svojo odločbo z dne 19. 4. 2022, s katero mu je vrnilo v last in posest ... cerkev v ..., ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Izpodbijana odločba glede na vsebino sprejete odločitve torej ne pomeni odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika iz 2. člena ZUS-1. Z njo namreč ni bilo odločeno o tožnikovem zahtevku za denacionalizacijo, temveč le, kot že navedeno, da se odločba z dne 19. 4. 2022 odpravi in da se zadeva vrne v ponovni postopek. To pomeni, da izpodbijana odločba (tudi po stališču pravne teorije) ne izpolnjuje materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s (samostojno) tožbo v upravnem sporu.
Nadalje ZUS-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.
V obravnavanem primeru tako tudi ne gre za situacijo iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1. Izpodbijan je sicer akt, s katerim je bil upravni akt na podlagi izrednega pravnega sredstva odpravljen, vendar z njim postopek odločanja o zadevi ni bil končan, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o prekinitvi postopka - predhodno vprašanje
S procesnim sklepom o prekinitvi postopka odločanja je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta v zadevi le začasno odložen. Niti konkretne okoliščine spora, v katerem je prišlo do prekinitve postopka, ne morejo voditi do tega, da bi bil takšen akt po vsebini opredeljen kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih posledic, ki takemu sklepu šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka učinkovito zavarovana v sodnem postopku.
Ker je gradbena inšpektorica s prvostopenjskim sklepom ustavila inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenila, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Zato tudi tožnik kot stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorice o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju in posledično tudi ni upravičen vložiti pritožbe zoper tak sklep. Zgolj zasebni interes tožnika, da bi se inšpekcijski postopek končal z naložitvijo obveznosti zavezancu, ne zadošča.
ZCes-1 člen 97, 97/2. ZUreP-2 člen 20. ZUS-1 člen 20, 20/1, 20/3, 28, 28/1, 31, 52.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - soglasje upravljalca javne ceste - nova dejstva in dokazi - nadomestna gradnja - tožbena novota - prekluzija
Tožnik je v tožbi razložil, zakaj toži, tj. zakaj šteje, da je akt nezakonit. Zato ni bilo zakonske podlage, da bi ga sodišče pozivalo, naj navaja še druga dejstva, tj., da soglasje upravljavca ceste ni bilo potrebno zaradi postavitve objekta v času, ko ceste ni bilo, oziroma druge okoliščine, zaradi katerih sedaj tožnik meni, da izpodbijani akt ni zakonit ali celo, da naj ugovarja procesne kršitve in zmotno uporabo predpisa. Če bi sodišče to storilo, bi prekoračilo zakonska pooblastila in s tem ravnalo v očitnem nasprotju s temeljno zahtevo o njegovi nepristranskosti v postopku.
Na prošnjo, da želi zagovor v kazenskem postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji, je tožena stranka tožniku odobrila le BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje. Z vloženo tožbo pa želi tožnik doseči odpravo odločbe in pravni interes utemeljuje s tem, da želi BPP tudi v obliki zagovora pred sodiščem druge stopnje.
Tudi če bi sodišče ugodilo tožbi in bi izpodbijano odločbo odpravilo, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati, ampak bi ga še poslabšalo, saj bi tožnik izgubil pravico do že dodeljene BPP.
V zvezi z dodelitvijo BPP za zastopanje na drugi stopnji bi tožnik moral pri toženi stranki predlagati, da odloči o zahtevku v celoti, torej jo pozvati na izdajo dopolnilne odločbe.
tožba v upravnem sporu - poprava tožbe - pravočasnost dopolnjene tožbe, ki je vezana na rok - pravočastnost tožbe - odprava pomanjkljivosti - zamuda roka - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozna tožba - nepopolna tožba
Četudi ima stranka pravico, da roke izkoristi v celoti, pa v danih okoliščinah nosi tudi posledice svoje odločitve, da bo procesno dejanje opravila tik pred potekom roka.
Opravičen razlog za zamudo ni izkazan, zato je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.
Pomanjkljivosti tožbe niso bile pravočasno odpravljene in je tožba ostala neprimerna za obravnavo.
upravni spor - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
30-dnevni rok za vložitev tožbe, ki ga predpisuje prvi odstavek 28. člena ZUS-1 in o katerem je bil tožnik pravilno poučen s pravnim poukom izpodbijane odločbe, je začel teči 24. 3. 2020, in se je iztekel 22. 4. 2020. Iz žiga na tožbi (vloga z naslovom pritožba) v sodnem spisu je razvidno, da je tožnik vložil tožbo zoper izpodbijani akt osebno 29. 8. 2022. Ker je bila tožba vložena prepozno, jo je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.