Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora glede tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanega sklepa. Njegovo gibanje po izpodbijanem sklepu ni več omejeno, saj je bil 24. 4. 2024 predan Republiki Hrvaški, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.
Občina je javnopravni subjekt, vendar to ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.
Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico nastala 4.535,99 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.
Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnici ne prizna lastnost stranke v pritožbenem postopku odmere NUSZ za leto 2023. Tožnica pa s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva, da se ji prizna status stranke, kar torej presega lastnost stranke v pritožbenem postopku.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz navedbe tožene stranke, podane na zapisnik glavne obravnave dne 22. 4. 2024 kot tudi iz pisnega sporočila, je tožnik azilni dom zapustil dne 19. 4. 2024 in se v azilni dom ni več vrnil.