mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZTuj-2 člen 66, 66/7.
tujec - nezakonito bivanje tujca - odstranitev tujca iz države - pravni interes - upravni akt - določitev roka za prostovoljno vrnitev - rok za prostovoljno zapustitev države - podaljšanje roka - potek roka - zavrženje vloge
Tožniku se neobstoječ rok za prostovoljni odhod ne more podaljšati.
Izpodbijani sklep ne vsebuje oblastvene vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč vsebuje le procesno odločitev o zavrženju njegove prošnje o podaljšanju roka. Zato ne gre za dokončni upravni akt v smislu zgoraj citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s tem pa tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil o tožnikovi prošnji za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in ne o dovolitvi zadrževanja tujca na podlagi 73. člena ZTuj-22. Zato v tem upravnem sporu ne more biti relevanten tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ (podredno) začeti postopek dovolitve zadrževanja tožnika. Ob tem sodišče pripominja, da iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhaja, da bi tožnik zaprosil za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 19. 4. 2025 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 8. 5. 2025. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ukrep inšpektorja - izpodbijanje odgovora ministrstva - upravni spor - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
S predmetnim pisnim odgovorom št. 06104-6/2025-4 je ministrstvo tožeči stranki pojasnilo način obravnavanja njenih vlog in pobud v inšpekcijskem postopku.
javni poziv - nepovratna finančna sredstva - nepopolna vloga - poziv za odpravo pomanjkljivosti vloge - pravočasnost tožbe
Tožnik se na poziv organa, naj vlogo dopolni, ni odzval, vendar pa sodišče ocenjuje, da kljub navedenemu tožnikova vloga ni bila nepopolna in je posledično zato organ ne bi smel zavreči. Nobeden od po oceni toženca manjkajočih elementov namreč ni obvezna sestavina popolne vloge po določilih javnega poziva. Vloga kljub nepodaji teh podatkov ni bila nepopolna, pač pa sposobna za obravnavanje. Ker je organ štel, da je vloga nepopolna in posledično zavrgel tožnikovo vlogo, je toženec s tem kršil določbe postopka.
Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek odvetnika za plačilo stroškov izvajanja BPP, zaradi česar v pravice ali pravne koristi tožnika kot upravičenca do BPP z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo. To pomeni, da je za vložitev tožbe zoper takšen sklep aktivno legitimiran le odvetnik kot izvajalec BPP.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - vpogled v spis - upravičen interes - vzpostavitev prejšnjega stanja
V obravnavanem primeru je zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe identičen tožbenemu zahtevku, saj je predmet spora vprašanje, ali ima tožnik skladno s prvim odstavkom 181. člena ZDT-1 pravni interes za vpogled v tožilski spis. Po presoji sodišča tozadevnega spornega razmerja ni mogoče (zgolj) začasno urediti, saj ob ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe v primeru neuspeha s tožbo vzpostavitev pravnega stanja, kakršno je (bilo) pred vpogledom v spis, že po naravi stvari ne bi bila več mogoča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - prekluzija
Ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
ZDavP-2 člen 87, 87/1, 143, 145, 145/2, 151, 155, 155/1, 155/1-5, 157, 157/7. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 66. ZUS-1 člen 32, 32/1.
davčna izvršba - davčni dolg - davčni inšpekcijski postopek - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi - dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe - odločba o odmeri davka - dohodnina - akontacija dohodnine - nesuspenzivnost pritožbe
Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).
tožba v upravnem sporu - tožba zoper dokončen upravni akt - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - prezgodaj vložena tožba - odločitev o pritožbi - stanje v času odločanja
Tožnik je tožbo vložil še pred dokončnostjo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je tožnik tožbo vložil prezgodaj. Ker je tožnik v danem 30-dnevnem roku od vročitve drugostopenjskega akta vložil tožbo v upravnem sporu zoper isti akt, bo sodišče o tožbi odločilo v okviru drugega postopka.
ZPOP-1 člen 20, 20/1, 22, 22/1, 22/1-4, 23, 23/4. URS člen 14, 14/2. ZUP člen 147, 150. ZUS-1 člen 47, 47/1.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - neporavnane zapadle obveznosti prijavitelja - javnopravna stvar - enakost pred zakonom - predhodno vprašanje
Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti.
Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za njegovo rešitev pri pristojnem organu že v teku, če glede na okoliščine primera spozna, da ga bo sam hitreje rešil. Tako rešeno predhodno vprašanje ima pravni učinek samo v zadevi izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnica s tožbo izpodbija pravilnost odločitve Agencije o predhodnem vprašanju obstoja njene zapadle obveznosti do Agencije, rešitev tega vprašanja pomeni tudi predhodno vprašanje v tem upravnem sporu.
Po stališču upravnosodne prakse pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar. Materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in z Ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
šolnina - upravni akt - oblika - upravna odločba - upravni spor - pravica do izjave
Odločitev tožene stranke, da ne sprejme in ne obravnava pritožbenih navedb tožeče stranke, navedenih v vlogah, vloženih v ponovljenem postopku, ker so vložene po poteku roka za pritožbo iz prvega upravnega postopka - torej tistega, ki je bil predmet upravnega spora opr. št. II U 374/2020, ni pravilna, ker je sodišče s sodbo odločilo, da se ta postopek, torej celoten pritožbeni postopek, ponovi.
nezdružljivost funkcij - poslanec - pravica do izjave
Tožena stranka ni omogočila tožniku, da sodeluje v postopku na način, da bi v spornih ugotovitvah upoštevala izjavo tožnika, prav tako se tudi ni opredelila do te izjave in tako kršila procesne garancije, ki jih je Komisija dolžna zagotavljati (tudi) v skladu ZUP.
Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 člen 60. ZUS-1 člen 64.
neposredna plačila v kmetijstvu - kmetijsko gospodarstvo - umetno ustvarjeni pogoji za pridobitev ugodnosti - plačila za izvajanje ukrepov OMD - Degresija plačil OMD - ukrep programa razvoja podeželja - kontrola na kraju samem
Tožnik je za plačilo ukrepa OMD za leto 2016 prijavil manjšo in ne večjo površino svojega kmetijskega gospodarstva. Če to pomeni tudi nižje izplačilo, ni mogoče šteti, da je prenos na sinovo kmetijsko gospodarstvo že sam po sebi za tožnika pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta. Ne zadostuje ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti.
Agencija ob sicer natančnem in izčrpnem pojasnjevanju obstoja subjektivnih in objektivnih pogojev za zavrnitev tožnikovega zahtevka ni ugotavljala in navedla, kakšne ugodnosti naj bi z umetno ustvarjenimi pogoji pridobil tožnik. V izpodbijani odločbi ugotavlja le višino ugodnosti, ki naj bi jo z umetno ustvarjenimi pogoji pridobila tožnik in sin skupaj. Le ob ugotovitvi, da je ugodnosti umetno ustvarjenih pogojev pridobil tožnik, bo lahko njegov zahtevek zavrnila na podlagi določbe 60. člena Uredbe 1306/2013.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik se naroka dne 15. 4. 2025 kljub vabilu na zaslišanje ni udeležil, pooblaščenka tožnika pa je v zvezi s tem pojasnila, da tožnika ni uspela dobiti in da je na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da se od dne 13. 4. 2025 ne nahaja več v prostorih azilnega doma. Navedeno pa je dne 16. 4. 2025 (in tudi dne 17. 4. 2025) potrdila tudi pooblaščenka tožene stranke. Glede na nesporne okoliščine, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in da se ne ve, kje se nahaja, sodišče presoja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
inšpekcijski nadzor - telekomunikacije - sprememba pogojev - obvestilo o spremembi - začasna odredba - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - načelo sorazmernosti
Takojšnja realizacija izpodbijane odločbe bi v primeru, da bi se kasneje tekom sodnega postopka izkazalo, da je le ta nezakonita za tožnika nedvomno pomenila ireverzibilno posledico. Tožnik namreč navaja, da če bi naročniki, ki so podvrženi njegovemu obvestilu, izkoristili odstopno upravičenje, bi to zanj pomenilo nepovratno izgubo. Ta se odraža v tem, da bi vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in bi odšel h konkurenčnemu operaterju, bil zanj "izgubljen". Tudi v primeru uspeha v tem postopku, tožnik nima "sredstva", da bi ga "prisilil" v nadaljevanje naročniškega razmerja z njim. Obvestilo tožnika naročnikom z dodatno možnostjo enostranske odpovedi pogodbe brez stroškov, tudi po presoji sodišča pomeni za tožnika poslovno tveganje, saj odpira možnost nenadne odpovedi naročnin. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo nepopravljivo poslovno škodo. Če bi sodišče kasneje ugotovilo nezakonitost akta, prvotnega poslovnega položaja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj je odločitev uporabnikov o odpovedi enostranska in dokončna
ZUP člen 219. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4.
razlastitev - delna odločba - pravni interes - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožena stranka je v izpodbijani delni odločbi v zadostni meri pojasnila zakaj je izdala delno odločbo in v katerem delu zahtevka razlastitvene upravičenke (MOL) še ni odločila (o ugasnitvi hipoteke). V tem delu zahtevek razlastitvene upravičenke (stranke z interesom) še ni zrel za odločitev. Tožniku je organ v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe tudi pojasnil, da z izpodbijano odločbo o ugasnitvi hipoteke na obeh nepremičninah še ni odločeno.
Tožnik s tožbo zoper dve točki izreka izpodbijane delne odločbe ne varuje svojega pravnega položaja ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Bistvo pravnega interesa je namreč v tem, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih materialni predpisi urejajo.
S III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o usodi tožnikove hipoteke niti ni odločila o stroških postopka. Izrecno je odločila, da bo o teh dveh vprašanjih odločeno posebej. To pomeni, da v III. in IV. točki izreka izpodbijane delne odločbe ne gre za dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o neki pravici, obveznosti ali pravni koristi (glede na določbo 2. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 2, 3, 36, 36/1, 36/1-4. ZKP člen 92, 93.
odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - nagrada in potrebni izdatki zagovornika - poseben sklep o stroških - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Tožnica, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, se ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagardi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč se ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je zato tožbo zavrglo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - pravni interes
Izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.