ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
zavrženje tožbe - subsidiarni upravni spor - redno sodno varstvo - nejasna tožba
Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na navedeni pravni podlagi je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena tega zakona.
brezplačna pravna pomoč - odvetniški stroški - prosilec za brezplačno pravno pomoč - aktivna legitimacija
Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdaje upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali kot stranski udeleženec. Položaja tožniku mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.
Svet agencije ni spremenil ali odpravil izpodbijane odločbe, temveč je s sklepom o združitvi postopkov zgolj nadaljeval postopek po sprejemu izpodbijane odločitve. Ob takem stanju stvari pa niso podani pogoji za ustavitev postopka po 39. členu ZUS-1.
Tožnica nedvomno umika tožbo, zaradi česar je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
ZPP člen 77, 78, 78/1, 80, 81, 81/3. ZUS-1 člen 22, 22/1.
procesna sposobnost - delno odvzeta poslovna sposobnost - pravdno nesposobna oseba - skrbništvo - procesna dejanja - izjava volje - naknadna odobritev procesnih dejanj - neodobritev tožbe
Tožnik je pravdno nesposobna oseba, ki sama ne more veljavno opravljati dejanj v sodnih postopkih, tožnikov skrbnik pa njegove vloge ni odobril. Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za nastopanje v sodnih postopkih, oziroma ki je v zvezi s tem postavljena pod skrbništvo, ne sme sama opravljati procesnih dejanj v sodnih postopkih. Izjava volje, ki jo poda takšna oseba sama, ne more imeti nikakršnih pravnih posledic v sodnih postopkih. Pravdno nesposobna oseba torej ne more sama veljavno vložiti tožbe, s katero se začne upravni spor. Tudi poimenovanje vloge, ki jo vloži pravdno nesposobna oseba sama, kot tožbe, ne more imeti za posledico obveznosti, da bi bilo takšno vlogo treba procesno obravnavati kot tožbo (tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 273/2015, I Up 274/2015, I Up 287/2015, I Up 298/2015 in X Ips 193/2017). Smiselno enako velja tudi glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks.
Tožena stranka je izdala drugostopenjsko odločbo, s katero je dokončno odločila o tožnikovi pravici, znotraj določenega dodatnega 7-dnevnega roka. Upoštevajoč dejstvo, da tožniku drugostopenjska odločba v času vložitve tožbe še ni bila vročena in posledično z izdajo le-te ni bil seznanjen, pa sodišče ocenjuje, da je bila tožba v trenutku vložitve upravičena, zato se mu povrnejo stroški postopka.
posamični akt iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 - javna korist - razlastitev - zavrženje tožbe
Sklep o ugotovitvi javne koristi nima značaja posamičnega akta. V 1. členu je nepremičnina opredeljena s parcelno številko in katastrsko občino. Toda to še ne pomeni, da gre za posamičen akt, ki bi posegal v pravico tožeče stranke. Povedano drugače, tožena stranka s sklepom ni odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Tako ne drži, da „dejansko pomeni razlastitev“. Ravno nasprotno, na lastninsko upravičenje tožeče stranke ne vpliva. Posledica sklepa ni odvzem lastninske pravice. Tožena stranka je samo ugotovila obstoj javne koristi za začetek morebitne razlastitve. Ta postopek bo lahko sprožila pred pristojno upravno enoto.
ZVPot člen 72. ZIN člen 28, 28/1, 33. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrepa tržnega inšpektorja - opozorilo - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Pravno sredstvo zoper opozorilo, izdano v inšpekcijskem postopku, in to ne glede na to, ali je izdano po 53. členu ZP-1 ali po 33. členu ZIN (kot v obravnavani zadevi), ni dopustno. Pri obeh vrstah opozoril upravni organ glede na majhen pomen dejanja zavezancu oziroma kršitelju izda le opozorilo, ki pa v obeh primerih v ničemer ne posega v zavezančev pravni položaj in zanj nima nobenih pravnih posledic.
Sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka v upravnem sporu ni dopustno izpodbijati.
Tožeča stranka ni bila uvrščena ali izključena iz v izreku vsebovanega seznama upravičencev do nepovratnih sredstev. Kot nosilka pravice sploh ni razvidna iz izreka. To pomeni le eno, da tožena stranka o zahtevku tožeče stranke (še) ni odločila.
Zapisanega ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer pojasnila, zakaj ne more tožeči stranki dodeliti nepovratnih finančnih sredstev. Kot rečeno, se zgolj z izrekom odloči o pravici ali obveznosti stranke. Ta izraža vsebino in je zato najpomembnejši del odločbe. Samo izrek postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 281, 281/1. ZUS-1 člen 5, 5/1, 36, 36/1, 36/1-4.
varovalni pas ceste - poseg v varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas ceste - ničnost odločbe - ponovno odločanje o zadevi - upravni postopek ni končan - zavrženje tožbe
V prvem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim končan postopek odločanja. Postopek odločanja ni končan, če mora upravni organ v zvezi z aktom o odpravi oziroma razveljavitvi svojega predhodnega akta ponovno odločati o zahtevku stranke. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo, s katero se je soglasje izreklo za nično, določeno, da se odpravijo vse pravne posledice tega akta, zadeva pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. To pomeni, da postopek v tej zadevi ni končan, saj bo moral pristojni prvostopenjski upravni organ o zahtevku oziroma o vlogi tožnika za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas ceste ponovno odločati in zato ni pravne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo.
ZIUPGT člen 27, 27/1. Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 2, 2-18.
COVID-19 - izplačilo denarne pomoči - pogoji - pravo EU - regres
V skladu z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 je za ugotavljanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, treba ugotoviti zgolj razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv, v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala. Zato tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala, in da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ne ustreza opredelitvi podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, niso pravno relevantne za odločitev v tej zadevi.
rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - inšpekcijski postopek - začasna odredba
Ker zahtevane začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi vsebinsko in smiselno ni mogoče izdati, je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
zavrženje tožbe - procesne predpostavke - ne bis in idem - pravnomočnost
Ker je bila o isti zadevi že izdana pravnomočna sodba, je sodišče na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo, ki se nanaša na isto izpodbijano točko izreka uvodoma navedene odločbe in sklepa, moralo zavreči.
upravni spor - zahteva za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti
Nekonkretizirano nestrinjanje tožene stranke z navedbami tožeče stranke, ki v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe posplošeno navaja, da prereka vse navedbe v predlogu, ne da bi za svoje nestrinjanje navedla konkretne razloge, ustvari nastop domneve priznanja dejstev po drugem odstavku 214. člena ZPP.
Zatrjevanje in dokazovanje nesorazmerne prizadetosti javne koristi, ki v posameznem primeru terja izvršitev izpodbijanega akta še pred njegovo pravnomočnostjo, je na strani tožene stranke.
inšpekcijski postopek - upravni spor - dopustnost - pravni interes
Tožeča stranka je po izdaji izpodbijanega upravnega akta odstranila KČN in s tem preprečila odvajanje komunalne odpadne vode v ponikanje. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene ji obveznosti ne more (več) priti, tožeča stranka jo je izpolnila že prostovoljno.
ZVO-1 člen 70, 70/1, 70/1-7, 74, 74/1, 77. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
upravni spor - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - procesne predpostavke - prezgodaj vložena tožba - zavrženje tožbe
Tožnik je tožbo zoper tisti del odločitve, ki je posledica preverjanja in spremembe OVD po uradni dolžnosti vložil preden je bilo odločeno o pritožbi. Ker v tem delu izpodbijana odločba v času vložitve tožbe še ni bila dokončna, je bila tožba vložena prezgodaj in jo je moralo zato sodišče zavreči. Pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo po 7. točki prvega odstavka 70. člena ZVO-1 ne morejo biti izpolnjeni, če upravljavec ne izpolni zahtev za izdajo dovoljenja za obrat, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 74. člena ZVO-1, ki izrecno določa, da morajo biti v okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih zahtev iz prvega odstavka 70. člena ZVO-1 in drugih, za obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev. Med te nedvomno sodijo tudi ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njihovih posledic, če gre za nevarne snovi. Če mora upravljavec za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje IED naprave zagotoviti ukrepe za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic, jih mora toliko bolj za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njenih posledic, kadar gre za nevarne snovi, pri katerih gre za večje tveganje za okolje. Enako velja, kadar gre za postopek odločanja o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 77. člena ZVO-1, ko je treba okoljevarstveno dovoljenje prilagoditi spremembam, ki izvirajo iz sfere imetnika tega dovoljenja.
tožbeni zahtevek - ugotovitvena tožba - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - pravni interes - akt, ki nima več pravnih učinkov
Ni jasno, kako bi tožniku odprava in vrnitev v ponoven postopek ali pa tudi ugoditev njegovi vlogi z dne 6. 1. 2020 v času odločanja sodišča sploh ni koristila, saj zamenjava vozila za nazaj po naravi stvari ni mogoča in ne omogoča zamenjave v letu 2021.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V tem upravnem sporu je vloženo tožbo zoper izpodbijano odločbo treba zavreči, četudi bi se štelo, da je bila izpodbijana odločba tožniku (po pooblaščencu) vročena šele 29. 5. 2023, saj bi bila ob takšnem stališču dne 17. 5. 2023 vložena tožba zoper navedeno odločbo vložena preuranjeno, tudi takšno tožbo pa je po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 treba zavreči. Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta, tožbo pa je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Kolikor je tožba vložena pred vročitvijo odločbe, je preuranjena, ne glede na to, ali je bila stranka na drug način že seznanjena z njeno vsebino (tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018).