Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP, saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP. Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi po povedanem lahko imel le odvetnik, torej izvajalec BPP, ki je upravičen do plačila stroškov nudenja BPP, in ne tožnica kot upravičenka do BPP.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna tožba - poziv na popravo - zavrženje tožbe
Tudi upoštevaje tožnikovo vlogo z dne 28. 7. 2023 je tožba še vedno nejasna in pomanjkljiva, saj ni mogoče ugotoviti, kateri upravni akt se z njo izpodbija oziroma kaj je predmet spora. Tožnik tudi ni navedel tožene stranke, razlogov zakaj toži, ni postavil tožbenega zahtevka in tožbi ni priložil obveznih prilog, kar pomeni, da v sodno določenem roku ni odpravil njenih pomanjkljivosti.
zavarovalni nadzor - odločba Agencije za zavarovalni nadzor - odredba o odpravi kršitev - pokojninski načrt - pokojninska renta - obrestna mera
Predložitve ZTP kot priloge zahtevi za odobritev se s citirano zakonsko določbo izrecno ne zahteva. Pač pa se jo po presoji sodišča zahteva posredno, in sicer preko vsebine pokojninskega načrta, ki je nedvomno priloga zahtevi. Po drugem odstavku 224. člena ZPIZ-2 (vsebina pokojninskega načrta) namreč zadevni pokojninski načrt kot oblikovani pokojninski načrt za izplačevanje pokojninske rente, kot se ureja v drugem odstavku 340. člena istega zakona in ki se izplačuje v skladu z določbami drugega odstavka 348. člena, poleg splošnih pogojev zavarovanja določa oziroma vsebuje tudi način izračunavanja pokojninske rente. Enako določbo vsebuje 349. člen ZPIZ-2, ki določa obveznosti izplačevalca zadevne pokojninske rente iz 348. člena istega zakona, in ki v prvem odstavku določa, da izplačevalec določi pogoje ter način izračunavanja in izplačevanja pokojninske rente in torej tudi vsebine, ki so vključene v ZTP, v pokojninskem načrtu. Čim so ZTP vključeni v pokojninski načrt, pa je tudi spremembo ZTP šteti za spremembo načrta, za katero je v skladu z devetim odstavkom 225. člena ZPIZ-2 predpisana odobritev. To pa pomeni, da ima toženka prav, ko z izpodbijanim aktom odreja tožeči stranki, da zaradi že omenjenih sprememb tehnične obrestne mere zahteva odobritev spremembe pokojninskega načrta s strani ministra za delo.
Banka Slovenije - izredni ukrep - predlog za obnovo postopka - Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) - sklicevanje na stališče sodne prakse - sodba ESČP kot obnovitveni razlog
Tožeča stranka se v predlogu ne sklicuje na nobenega od razlogov, ki so pogoj za obnovo. Sklicuje se na sodbo ESČP in s tem na stališča sodne prakse, ki so materialnopravne in procesne narave in ki zato ne morejo biti razlog za obnovo zadevnega postopka upravnega spora.
državna štipendija - pravica do državne štipendije - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - stvarna pristojnost - delovno in socialno sodišče - odstop tožbe pristojnemu sodišču
ZDSS-1 določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus, in štipendiji za nadarjene; (točka 3.c prvega odstavka 7. člena ZDSS-1) ter v socialnih sporih, za katere tako določa zakon (tretji odstavek 7. člena ZDSS-1). Po določbah ZŠtip-1 je državna štipendija namenjena dijakom in študentom, ki se izobražujejo in izhajajo iz socialno šibkejših družin (15. člen).
Tožnik je dne 31. 7. 2023 tožbo na podlagi drugega odstavka 39. člena ZUS-1 umaknil in predlagal, naj se mu na podlagi 25. člena ZUS-1 priznajo stroški postopka. Zaradi umika tožbe je sodišče postopek ustavilo (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).
ZEN člen 48, 48/5, 48/6, 51. ZUreP-2 člen 199, 199/3.
parcelacija - javna cesta - preizkus odločbe - evidentiranje urejene meje in parcelacije
Na podlagi drugega odstavka 52. člena ZEN se spremembe v katastru (in s tem posledično v morebitnih povezanih evidencah) evidentirajo (šele) po dokončnosti odločbe in ne v času, ko teče rok za pritožbo. Že zato od pritožnikov ni mogoče zahtevati, da bodo v okviru trditvene podlage natančno navajali, v čem se izvedena parcelacija razlikuje od tiste, načrtovane v razlastitvenem elaboratu in dovoljene z aktom državnega organa, saj bi bilo za to v številnih primerih potrebno geodetsko znanje. Zato tožnika, ki v tožbi podrobneje pojasnita svoj ugovor, da se odmerjena zemljišča ne ujemajo s potekom regulacijske linije iz OPN MOL ID, kar podkrepita z novimi dokazi, tj. izpisom iz Urbinfo, ne navajata novih dejstev, medtem ko navedenega dokazila pred dokončnostjo odločbe zaradi zakonske ureditve nista mogla predložiti.
Toženka se o skladnosti izvedene in evidentirane parcelacije z načrtom parcelacije iz akta državnega organa ni izrekla. Zgolj navedba, da je geodetska uprava preverila, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje, pa ne nudi zadostne podlage za presojo pravilnosti opravljenega preizkusa. Poleg tega se drugostopenjski organ o relevantnih tožnikovih trditvah ni izrekel, ker je napačno štel, da neskladja ne zatrjuje. To pomeni, da organ ni ustrezno obrazložil obstoja enega od kriterijev za vsebinsko utemeljenost zahteve za evidentiranje parcelacije, torej ali je parcelacija izvedena v skladu z aktom državnega organa, zaradi česar odločbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti.
Ali je parcelacija izvedena tako, kot je dovoljena, mora ugotoviti upravni organ, v tem primeru geodetska uprava, ki je za tako, strokovno ugotovitev, tudi strokovno usposobljena. Zoper tako ugotovljeno dejansko stanje (oziroma razloge, na katerih temelji) pa mora biti strankam zagotovljeno pravno sredstvo.
javni razpis - imenovanje notarja - ustavitev postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pomembno pravno vprašanje - zavrženje tožbe
Sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja po presoji sodišča ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim po vsebini ni odločeno o nobeni materialnopravno priznani pravici, obvezosti ali pravni koristi tožnice. Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 dopusten upravni spor, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan oziroma ustavljen. Vendar je tudi v tem primeru za dopustnost upravnega spora po najnovejši sodni praksi Vrhovnega sodišča, za razliko od pred tem uveljavljene sodne prakse, (Sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022) med drugim bistvena tudi presoja, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima stranka le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu. Z izpodbijano odločitvijo, sprejeto v postopku imenovanja notarja, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, po ugotovitvi sodišča ni bilo poseženo v nobeno strankino pravico ali pravno korist, niti se z izpodbijanim sklepom o ustavitvi postopka tožnici ne nalaga nobena obveznost, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka. Zato sklepa o ustavitvi postopka imenovanja notarja v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
COVID-19 - epidemija - tek rokov - zavrženje pritožbe
Tožnik zmotno uveljavlja, da glede na razglašeno epidemijo bolezni COVID-19 roki niso tekli do 1. 2. 2021 in da je zato 15. 2. 2021 vložena pritožba pravočasna.
Res je, da je bila v relevantnem času, ko je tekel rok za pritožbo, razglašena epidemija. In sicer je bila epidemija v tem času razglašena z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 190/2020), ki je veljal od 18. 12. 2020 do 16. 1. 2020, in Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 5/2021), ki je veljal od 17. 1. 2021 in se je uporabljal do 17. 3. 2021. Vendar pa z nobenim predpisom v temu času ni bil prekinjen tek rokov za vložitev pravnih sredstev v upravnih postopkih.
tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke - pravna sredstva - izkoriščenost pravnih sredstev - dokončni upravni akt
Prvostopni organ je v izpodbijanem sklepu podal napačni pravni pouk, da se lahko neposredno vloži tožba v upravnem sporu. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani sklep skladno z 229. in 233. členom ZUP ter drugim odstavkom 67. člena ZLS (še) ni, saj tožeča stranka zoper njega še ni vložila pritožbe, o kateri bi odločal župan Občine Tabor.
ZUP člen 87, 87/1, 98. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sklep o popravi pomote - naslov za vročanje - dejanska seznanitev - osebna vročitev - fikcija vročitve - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Po presoji sodišča je dokazan resen dvom v pravilnost in zakonitost vročitve in je treba šteti, da je tožbeni rok začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 17/1, 20, 20/5. URS člen 2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - diskrecijska klavzula - upravni postopek - začasna odredba
Tožena stranka je šele na zapisniku na glavni obravnavi sodišču sporočila, da bo obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in da ne bo predala tožnika Hrvaški.
Na podlagi nove pravne situacije, ugotovljene na glavni obravnavi, je Upravno sodišče moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočastno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Hrvaški, ter kasnejša diskrecijska odločitev tožene stranke, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Hrvaški.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
prispevki za socialno varnost - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik okoliščin, ki bi v relevantnem obdobju onemogočali pravočasno vložitev tožbe, ne navaja. Sklicuje se na svoje slabo zdravstveno stanje, redko avtoimunološko bolezen, ki pa mu je bila, kot sam pojasni, diagnosticirana že pred dvema letoma. Gre torej za bolezensko stanje, ki traja že dlje časa in ne predstavlja nepredvidenega oz. nenadnega dogodka, ki bi mu onemogočil pravočasno vložitev tožbe.
Vročitev odločbe s fikcijo je bila opravljena 3. 3. 2023. To pomeni, da je od naslednjega dne treba šteti začetek teka tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki je iztekel dne 3. 4. 2023. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno oddal šele 5. 4. 2023, zato je tožba vložena prepozno.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - subsidiarni upravni spor
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija in da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito.
Treba je razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Tožnik pa se v svoji tožbi sklicuje ravno na ravnanje hrvaške policije ter izraža nestrinjanje s tem, da je pomembno to, kakšno je ravnanje hrvaških organov po pridobitvi statusa prosilca za azil.
Tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 27. 4. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se prošnja zavrže, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik je lahko očitek o kršitvah ustavnih pravic uveljavljal v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 in je z vložitvijo tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.
ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku kot tujcu omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, je bila tožniku izdana na podlagi 76. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločbo, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023 in bi zato moral tožbo zoper to odločbo vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 2023, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Brez vpogleda v popoln upravni spis zadeve sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno ter utemeljenost s tem povezanega tožbenega ugovora.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-7. ZUP člen 215, 215/6.
razlastitev - predhodni preizkus tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - uvedba razlastitvenega postopka - odločitev procesne narave - ni upravni akt - napačen pravni pouk - začetek teka roka za vložitev pritožbe - zavrženje tožbe
Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan.
Tožnica pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila (napačnemu) pravnemu pouku toženke, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, tožnici pa bo v skladu s skladu s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku rok za vložitev morebitne pritožbe zoper to točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa.
V III. točki izpodbijane odločbe je določeno, da se pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, v IV. točki pa, da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet s predmetno nepremičnino in njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke, pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem pa je ničen. Odločitev o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičnino nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan, pač pa ima taka odločitev materialnopravne učinke. Ker po presoji sodišča izpodbijani akt v III. in IV. točki izreka presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka, zoper katerega pritožba ni dopustna in ima v tem delu materialnopravne učinke, ima tožnica zoper ta del sklepa pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku. Tožnica zoper III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pritožbe ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila pravnemu pouku toženke. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo, tožnici pa bo rok za vložitev morebitne pritožbe zoper ti dve točki pričel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa (šesti odstavek 215. člena ZUP).