Tožnica kot zavezanka za dostop do informacij javnega značaja torej ni dolžna prosilcu poslati zahtevanih podatkov, saj je vložila tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Namen obravnavanega tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe je, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe tako, da tožnica ne bi bila dolžna razkriti v izpodbijani odločbi navedenih dokumentov, kar pa je v obravnavani zadevi doseženo že s samo vložitvijo tožbe. Zato si tožnica z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Ugoditev tožbenemu predlogu, da naj sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj bi s tem sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa tožene stranke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati, pri čemer sama tožena stranka to izrecno priznava. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je sodišče odločilo kot navedeno in zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

V sodni praksi je zavzeto stališče, da se omejitev višine priznanih stroškov iz petega odstavka 17. člena ZOdv, na kateri je svojo odločitev utemeljil Organ za BPP, nanaša le na plačilo za delo odvetnika po tarifi kot posebnem delu OT, ne pa tudi na povračilo materialnih stroškov iz 11. člena OT, ki so bili potrebni za izvršitev dela.

Ker znaša znesek, ki tožniku z izpodbijanim sklepom neupravičeno ni bil priznan, skupaj le 0,73 EUR, je očitno, da ima sklep o odmeri stroškov v izpodbijanem delu za tožnika le zanemarljive posledice (to je finančno prikrajšanje v višini zgolj nekaj deset centov), v zadevi pa tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa na vprašanje priznavanja materialnih stroškov z vidika uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ni novo, v več zadevah že odgovorila. Ugotovitev, da izpodbijani akt za tožnika nima posledic oziroma da so te zanemarljive, v primeru, ko ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, predstavlja v fazi predhodnega preizkusa tožbe razlog za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po vročitvi tožbe toženki in po vsebinski obravnavi zadeve pa je ta ugotovitev po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1 razlog za zavrnitev tožbe.

V obravnavani zadevi je bila tožnici z izpodbijano odločbo zavrnjena prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi I P 95/2023 z dne 7. 2. 2024, s katerim je sodišče zavrglo tožničino tožbo, vloženo dne 10. 7. 2023, ker je tožnica zahtevala plačilo odškodnine, ki bi - če bi ji bila prisojena - sodila v stečajno maso. Po mnenju pravdnega sodišča gre nedvomno za spor v zvezi s premoženjem, ki (potencialno) spada v stečajno maso, zaradi česar je poslovna sposobnost tožnice omejena. Ker lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku, stečajna upraviteljica pa v postavljenem roku vložitev tožbe ni odobrila, je pravdno sodišče tožbo zavrglo na podlagi 81. člena ZPP.

Navedbe tožnika v tožbi v povezavi z vsebino, ki jo je tožena stranka vključila v izpodbijani akt o tem, kaj je tožnik povedal oziroma je skušal razložiti na osebnem razgovoru, pomembno prispevajo k oceni, da tožnik nima zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, ki bi bil očitno neutemeljen. Poleg tega mora sodišče v oceni, da tožnik nima zahtevka, ki bi bil očitno neutemeljen, upoštevati splošno znano dejstvo, da v zadevah, ko gre za predajo Hrvaški, že v daljšem časovnem obdobju obstaja dokaj različna sodna praksa v državah članicah EU tako glede pravnih vprašanj kot tudi vprašanj glede dejanskega stanja o tem, kaj se dogaja s prosilci za mednarodno zaščito v smislu njihove nastanitve in dostopa do azilnega postopka, ne samo, ko gre za posebej ranljive prosilce, in sicer po tem, ko so po Dublinski uredbi predani Hrvaški.

Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je bila tožnici z izpodbijanim sklepom zavržena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opravilno številko I P 21/2021. Sodišče je zato pri Okrožnem sodišču v Kranju opravilo poizvedbe in ugotovilo, da je postopek v navedeni pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju tekel zaradi odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki bi v primeru, če bi tožnica z zahtevkom uspela, spadala v stečajno maso. To pa pomeni, da se tožnica v obravnavanem upravnem sporu, v katerem izpodbija sklep o nedodelitvi brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kranju pod opravilno številko I P 21/2021, ne more zastopati sama.

Iz četrtega odstavka 43. člena ZBPP izhaja, da lahko pristojni organ za brezplačno pravno pomoč in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Navedeno je organ pojasnil v obrazložitvi odločbe opr. št. Bpp 93/2018 z dne 19. 4. 2024, s katero je organ naložil vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Tožnik je bil z navedenim določilom s strani organa torej seznanjen.